stik z otopelim partnerjem
Dober dan,
prvič se po pomoč obračam na vas in upam da me bote znali usmerit naprej.Imam 28 on 26.5 let skupaj sva 9let, 3 leta poročena in imava 2 leti starega fanta, sedaj sva v pričakovanju drugega otroka.
Človeška osebnost nastaja od otroštva dalje in moje otroštvo je bilo polno zaničevanja,poniževanja in občasnega pretepanja z materine strani (oče ni vedel). Bili smo 5članska družina.Pri mojih 12letih smo zaradi bolezni izgubili očeta.Pri nas doma sem bila od nekdaj grdi raček in oče je bil moj angel varuh, v njem sem dobila vso ljubezen in nežnost. Po njegovi smrti je mati vso bolečino ob izgubi moža znašala name, vse do 22 leta, ko me je postavila pred vrata.Naj povem da finančnih težav mati ni imela, le smrt očeta ni znala preboleti. Od 19 leta dalje sem ob rednem študiju stalno delala, tako da sem nekako shajala iz meseca v mesec.Ob pomoči mnogo prebranih knjig za samopomoč je iz mene nastala neka kao ženska, ki pa ima v sebi ogromno bolečine in zelo slabo samopodobo.
In sedaj pri 28 mi je vsega dovolj, izbrala sem si idealnega partnerja, ki mi povzroča vso to bolečino za katero sem upala da je nebom nikoli več čutila. Moj mož je sin zelo oblastne ženske, ki je sina vzgojila v človeka ki ne izraža nobenih čustev, je popolnoma vase zaprt, za povrh vsega pa še razvajen do amena.
Do sedaj sem vse to nekako prenašala, saj sem bila vajena, da moje potrebe niso nič veljale, da sem vredna le zaničevanja in samotnega življenja, med tem ko on poleg službe hodi na pjačke, rekreacijo..glavni hobi TV,pri vzgoji pomaga le toliko da z otrokom gre na sprehod in kdaj se malo igrata. S tem da ga jaz stalno vzpodbujam glej kako te mali porajta in podobno.Živimo pri njegovih starših, tako da od blizu vidim zakaj je taka osebnost.
Meni je sedaj naredilo klik klik, ker imam rizično nosečnost in sem čisto odvisna od pomoči najbližnjih.Tašča in moja izvorna družina se stalno izmenjujejo pri varstvu otroka, tašča nam kuha, moji mi hodijo prat in pospravljat stanovanje. Medtem ko mož lepo afne gunca, od začetka sem ga stalno prosila pomagaj mi to, ono, in če sem 100 rekla je mogoče ta 1000 celo naredil.Ne morem ga razumet da mi ne stoji ob strani, sedaj ko ga zares potrebujem, v stanovanju ne naredi ene stvari, res ne.Vem da so me v izvorni družini postavli na cesto ko sem jih najbolj potrebovala, sam sedaj moram enkat za vselej predelat s preteklostjo in zaživeti v srečni družini ki mi je smisel življenja.
Prišla sem do stopnje v življenju, ko se zavedam da je mož do mene tak ker sem mu pustila in sama še pripomogla k temu.
Vem, kako naj zahtevam nekaj od njega, ko pa sama sebi nisem znala dati in niti nisem vrjela, da sem tega vredna.
Sedaj se počutim dosti bolje prvi koraki so za mano…
Na vas se obračam, ker ne vem kako naj vzpostavim stik z možem, da bi me razumel in mi prišel nasproti, da bi končno zaživela v harmoniji. Vem da s tem ko ga oh in sploh prosim, pospravljam za njim, sem ponižna in mu nudim nežnost, razumevanje in podporo, ter mu dajem svobodo PONOVNO ZANIČUJEM LE SAMO SEBE IN SI NISEM ZVESTA!!!!!!!!!!!
Kako naj moža ki povečini kar je v stanovanju gleda TV,ter me ignorira v vsaki prošnji po pogovoru, pripravim do tega da začneva odraslo komunicirat, ter si dati to po čemer oba hrepeniva.
Aja da bi šla v kako posvetovalnico ni šans, ker sem po njegovem mnenju jaz že tako za v Polje, ker vidim probleme, ki jih ni.
Hvala tistim ki ste prebrali moje pismo, hvaležna sem vam vnaprej za vaše odgovore in lepe praznike vsem!!!
Kot opisujete, ste doživela zelo težko otroštvo, kjer ste ob materi iz dneva v dan doživljali poniževanje, sramotenje, zaničevanje in celo fizično zlorabo, za katero oče niti ni vedel. Kako vas je bilo že takrat strah in koliko vas je bolelo, ker niste smeli ali upali povedati tega očetu, ki bi vas zaščitil. Potem ste še izgubila njega in ostala sama v svojem čustvenem svetu, preplavljenem z bolečino. Borili ste ste kljub zavrženosti svoje družine in se trudila, da bi vam bilo bolje. Izbrali ste si idelnega partnterja, s katerim ste se poročili in mu rodili čudovitega otroka, drugi pa je že na poti.
Ugotavljate, da se ob vešem možu znova počutite zelo samo in izkoriščeno. Tako kot ste se doma trudili, se tudi sedaj, da bi z nežnostjo in sočutjem prišla v stik z vašim možem (prej s starši), vendar vas mož zaradi svoje preteklosti ne začuti, temveč zlorablja vašo predanost in to v vaših najbolj ranljivih trenutkih, ko se soočate z rizično nosečnostjo.
Želite si, da bi bili lahko zvesti do sebe oziramo tega, kar čutite, da bi odločno stopili naprej in hkrati ustvarili harmoničen odnos, v katerem bi se čutili spoštovani in ljubljeni. Ta preobrat je seveda mogoč, vendar bo pot do tja precej zahtevna in velika mera vztrajnosti obeh bo potrebna. Potrebno bo torej pričeti s pogovori o tem, kar doživljata, ki pa bodo za vaju zelo ranljivi. Ob misli na pogovor se verjetno počutite precej nemočno, saj mož ne izraža svojih čutenj, temveč se brani in vse težave vidi v vas, ki mu iskreno zaupate svoja čutenja. Potrebno bo, da se vam tudi on približa, hkrati boste pa res morala postaviti svoje meje in zaščititi sebe in otroka, ki ga nosite v sebi. Potem bo nastal tudi prostor, da boste vi lahko začutila njega in naslovila njegova raljiva čutenja. Ob tem bo potrebno vzpostaviti precej varnega prostora, kar bi bilo pa mnogo lažje s strokovno pomočjo zakonskega in družinskega terapevta. Pravite, da se vam ta tešitev ne zdi primerna, saj mož krivi vas. Pri tem dajte prostor svoji odločnosti, ki jo poznate in nosite v sebi, saj brez nje ne bi preživeli vsega, kar ste opisali. Odločite se torej in skupaj z možem obiščita strokovnjaka. Dobro bi bilo čim prej, po možnosti nekaj mesecev pred rojstvom otroka.
V naprej se opravičujem, toda g. Tomaž: kje je vaš odgovor ? Morda ga nisem uspel izluščiti in konteksta pisanja, navajate le analize in vsiljujete tisto kar je Hannna že sama navedla da je v naprej nesprejemljivo.
Sicer pa: vsake oči imajo svojega malarja… (različnost odgovorov)
,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,
Hannna, jaz sicer globoko obžalujem tvoje stanje, bo pa v bodoče z tvoje strani potrebna precejšnja odločenost, bolj kot je sedaj. Sedaj si v nekem težkem stanju, poleg je še rizična nosečnost in spozanje da v bistvu sploh nimaš sebi ekvialentnega partnerja. Malo se sprašujem, kako to da si se ob zavedanju takega stanja sicer odločila še za enega otroka, toda in seveda odgovor veš le ti. Nadalje se sprašujem kako vama je funkcioniral zakon do sedaj, kako je bilo z zvezo še pred zakonom in podobno. Morda si vsklic svoje mladosti v njem sprva našla le nekako zaveznika, morda si kak življensko pomemben korak naredila prezgodaj.
Lepo je ko nekdo ob opisu težav napiše še ozadje in pri tebi je bila to težka mladost. Naj ne bom prenicljiv, toda z mladostjo si ti na nek način že opravila, ne izgovarjaj se v naprej celo življenje nanj ker si delaš samo škodo. V kolikor si bila sposobna preživeti do sedaj, poviti svojega prvega otroka in zanj opravilno sposobna skrbeti, potemtakem si sposobna “opraviti” še z partnerjem. Ta je sicer čustveno prazna oseba, človek ki se skozi življenje in S TEBOJ je “šlepa”, pa je njegova navedba da le ti vidiš probleme ki jih ni, dovolj velik pokazatelj da je to to o čemer pišem.
Nikakor vama v zakomu ne bo šlo brez komunikacje, pa naj si bo to navedeno še tako suhoparno, bolj vprašljivo je kako to prenesti na “svoj primer”. Nimaš prav ko sebe obtožuješ in njemu opraščaš. Na tak način samo zavestno opravičuješ občutek svoje nemoči. Najdi trenutek in način da svojemu partnerju na primeren način poveš kaj čutiš, da si poročena z njim, ne z njegovo družino. Niti njegova družina, nito tvoji sorodniki niso dolžni skrebeti za vaju, v stanju sedaj in tudi drugače je to le ON !!! On ti je celo pred matičarjem in morda duhovnikom obljubil in zaprisegel da bo skrbel zate. Tam sigurno ni bilo nič govora o tem da sicer bo če bo, če bo znal, če ne bo imel hobijev in če ne bo kaj pametnega na TV… V življenju je že tako da se moraš slej ko prej postaviti na svoje noge, toda in žal se nekateri ne bodo nikoli.
Vermamem da tvoj mož ni slab, vsaj ničesar takega negativnega nisi napisala, samo usmeriti ga bo treba. Gneti testo dokler še lahko, ne bo ti žal. Vzemi si čas za obisk recimo prijateljice ali jo povabi k sebi, svojega ljubega pa ob tem malo zaposli… Naj skuha kavico, ko se bo usedel nazaj pred TV, ga zaprosi če nalije in prinese še sok, pa spet.. Malo na daljincu ga imej še ti :)) Konec koncev mu pokaži še metlo in sesalec in obrazloži da to nista kako kdo ve kako nevarni orodji, ob katerih bi se bolj poškodoval kot na rekreaciji ali ne bi z njima znal rokovati. No, skušam ti na nek način dopovedati da nekateri moški žal pojmujejo take zaadeve apriori kot pod ingirenco žensk, pa to ob današnjem tempu življenja ni tako.
Zadeva pri tebi ni alarmantna, je pa sicer moteča. Morda si ob napisanem dobila kako asociacijo, jaz te lepo pozdravljam ob želji da tvoj zakon zaživi še bolj polno. Ob svojem možu, otroku in cukrčku ki še prihaja !!! Pa seveda lepe praznike vsem Vam !
LP
Cec