stekleničke upanja – Nova tanja in Kristina
Osnovna ideja in vse ostalo povezano s Stekleničko upanjanajdete na tej strani:
http://zavod.over.net/novica.php?nid=9273
Priključite se!
(malo pomoči pri linku)
Midva z Jaksonom sva jih že naredila 6, samo še polakirava jih. Je izdelava ful simpel, tudi če nisi vešč s fimo maso.
lp, petra
Meni jih je tudi uspelo naredit 5, pa čeprav nisem noben umetnik:-)). Prva pa je bila seveda za našo “tamalo”. Punce in fantje poskusite, ko začneš, te kar potegne.
PetraT, te bom kar tukaj nekaj vprašala. Danes sva bili z Lano na kontroli in nikakor jim ni uspelo vzeti kri iz porta. Do sedaj je vedno šlo brez problemov (kljub joku in napenjanju) danes pa so jo štiri matrale 10 minut, pa brez uspeha. Ali to pomeni, da se je lahko port zamašil, ali pa bo lahko naslednjič spet vse ok? Sem povedala tudi zdravnici, pa je rekla, da bi ga mogoče že celo odstranili (saj ne vem, ali je to dobro ali ne). Sta tudi vidva imela kdaj takšen problem? Drugače so izvidi in počutje ok.
Kar se pa mojega psihičnega stanja tiče je pa podobno kot pri tebi. Mogoče zveni grdo in sebično ampak ponavadi jo čim hitreje popihava z oddelka, ker vsak pogled na bolne otroke v meni zbudi strah….Po drugi strani pa iščem ljudi, ki so ozdravljeni in iz njihovih pozitivnih izkušenj črpam energijo. Čeprav sem doživljala podobne stvari, kot jih doživljajo starši otrok, ki so sedaj na oddelku, težko najdem besede tolažbe in vzpodbude. Povem jim našo zgodbo, ki se je končala srečno, okoli nas pa je toliko drugačnih zgodb…. Se mi zdi, da si tam hkrati tako povezan, po drugi strani pa tako sam….
Lep večer vam vsem želim,
Dunja
Dunja,
tole pa imaš prav: “Se mi zdi, da si tam hkrati tako povezan, po drugi strani pa tako sam….”. Jaz pa kar rada klepetam, včasih pa nimaš v s kom.
Ko pridem jaz na oddelek imam občutek, kot da sem na marsu (na enem drugem svetu) in da se je čas ustavil. Podobna občutja kot sem jih imela, ko smo bili na oddelku.
Sem kar rada na oddelku, pa Jakson tudi (vedno morava pogledati, kaj počne Janja)- včasih se počutim prav domače. Ko prideš pa te vsi vprašajo tako si, pa se kakšna sestra vsede zraven in poklepeta s teboj.
Saj ni treba kakšne posebne tolažbe, mislim, da je to, da staršu poveš tvojo izkušnjo več kot dovolj. Meni so ravno te izkušnje pomagale – da sem začela na vse skupaj gledati čisto drugače – bolj optimistično.
Sicer pa razpoloženje niha – včasih si bolj optimističen, včasih manj. Me pa zgodbe staršev, kjer se je rak pri otroku ponovil, potarejo. Saj je med zgodbami veliko takih, ki so končajo srečno (ampak teh, kot da ne slišiš).
Če primerjam ko smo bili na oddelku, sem sedaj bolj panična. Če smo prej imeli rtc, me ni toliko vrglo iz tira, kot me to vrže sedaj. Zadnjič, ko sem klicala za izvide, sem se psihično pripravljala pol ure – sem že zavrtela telefon, pa prekinila linijo, še predno je sploh zazvonilo. Kot stahopetec.
Pa kakšen dan te zgrabi panika (npr. si v službi – bo Jakson danes ok ali če npr.je prehlajen – bo dobil vročino itd.)
In slišim kakšno žalostno zgodbo, moj potuhjeni strah spet zaplava na površje.
Glede porta – lahko se je zamašil, lahko ne. Težko je reči. Tudi kako bo naslednjič, je težko predvidevati.
Jemanje krvi iz porta je lažje, če je otrok sproščen in mirno diha. Tudi, če se je Jakson drl, hlipal ali napenjan vratne mišice, so bile težave. Pri nas je bilo tudi odvisno od sestre.
Sestra Marina ga je vselej znala obrniti tako, da je sodeloval in jo “komandiral” – sedaj pa pazi, da boš naredila to in to.
Jakson nima porta že od konca septembra. Ponavadi se ga da ven ko preteče 2 leti, mi pa smo ga dali – zaradi tromboze – prej ven. Brazgotinica je še danes vidna (če primejam s tisto po punkciji). Če so ti omenili, da bi se da port v kratkem dal ven – mislim, da je to dobro. Port je navsezadnje “tujek” v telesu in ne bom več takšnega “stoka in joka” ob jemanju krvi.
Me veseli, da vse ok. Tudi mi smo.
lp, petra
Jaz pa ravnokar pečem prve 3 stekleničke upanja. Ko bodo fertig, jih polakiram in pofotkam in vam jih pokažem. 🙂 Juhu, kako uživam v izdelavi. OK, vzorčki so čisto na izi, ker zahtevnejših ne znam, ampak bo vseeno dobro in stekleničke lepe. 🙂 Za moj okus. 🙂
O, Ana, zlata si, ker delaš stekleničke! :)) A veš, koliko sončka boš z njimi poslala hospitaliziranim bolnikom z rakom? Fullllllllllllllllllllll! :))
Stekleničke zavij v servietke ali napr. wc papir in vse skupaj zbaši v kuverto, ki ima tiste zračne mehurčke in bo prišlo nepoškodovano. Lahko pa po moje tudi sama zapelješ, če si iz LJ na Zavod Med.Over.Net, Dvorec sela, Zaloška 69.
Lp!
jaz pa že imam fimo maso doma (za bratranca bom nardila eno stekleničko) pa če nardim eno bi jih tudi več…me tud zanima, al so lahko od kakih vitaminov flaške? al morajo biti kake posebne….to me zanima….da lahko začnem packat malo 🙂
pa da zašepeta noter svojo željo in da mu bo boljše pa da bo čim bolj dolgo zdrav 🙂