ste poskusili z bioenergijo-brez nje bi bila verjetno že…..
Pred nekaj minutami sem prvič prišla na to spletno stran in med brskanjem našla tale vaš forum. Odločila sem se, da vam povem zgodbo moje mame, če ne za drugo pa zato, da ne boste izgubili voljo do življenja. Zapomnite si, rešitev vedno obstaja, samo poiskati jo je treba.
Moji mami so MS potrdili, ko je bila stara 35 let. Imela je hitronapredujočo MS, v dveh letih je tako rekoč obležala. Na stranišče se je sicer še privlekla, kopat se ni več mogla sama, obleč tudi ne, še glave ni mogla držati pokončno. To stanje je trajalo 5 let. Verjemite, bilo je neznosno. Vendar, ko je učenec pripravljen, učitelj pride. Že po dveh bioenergetskih terapijah je shodila, se še isti dan sprehodila po svojem rojstnem kraju….in še sedaj, po slabih 18 letih ŠE VEDNO HODI!!!!!!!!!! Resda je morala zelo pogosto ponavljat terapije, vendar HODI. Mar ni to čudovito?! Takrat je bila mama prava senzacija, članek o njeni ozdravitvi je izšel tudi v Primorskih novicah ter italijanskemu časopisu Il Piccolo.
Rada pa bi vam povedala še mojo zgodbo. Začelo se je pred skoraj 11 leti. Čudna glava, gomazenje po rokah in glavi, neki čudni telesni krči, napadi tahikardije, napadi panike, napadi podobni epileptičnim, občutki, da me glava ne uboga in kot posledica nesposobnost normalne hoje. Napadi so se vrstili vsakodnevno,trajali so tudi po pet ur…..bilo je neznosno. V tistih 6 mesecih grozot sem se postarala za okoli15 let. Tudi pri meni so se zvrstile razne preiskave: najprej EEG (zanimivo, da sem ravno med preiskavo doživela enega svojih napadov….izvid pa je ravno na tej točki pokazal valove theta, hm!), nato pregled pri psihologinji (tudi ti izvidi so pokazali možnost manjše možganske okvare!!), nato pa CT. Na srečo je bil ta izvid negativen, zato so mi končno “postavili diagnozo”: gospa moja, vse je psihično…kaj vas ne bi mi poslali malo v psihiatrično kliniko, da se spočijete…veste, saj tam ni samo za norce….Kot bi jih slišala pred minuto te besede, tako mi še zvenijo v glavi. Takrat sem se zaklela, da me bolnišnica žive več nikdar ne bo videla. ……Do tega dne sem seveda že poskusila tudi z bioenergijo, najprej seveda pri gospodu, ki je ozdravil mojo mamo. Pa ni bilo uspeha, prav nobenega ne. Nato sem poskusila še pri treh drugih….popoln polom. Spomnim se mojih domačih, ki so me silili, naj preneham z iskanjem naokoli, naj se pač sprijaznim z dejstvom, da mi nihče ne more pomagati. Nisem mogla živet in niti umret, stanje je bilo res grozno, zato sem vztrajala. Moja menda 5. postaja je bila hkrati tudi zadnja: po približno 4 mesecih terapij sem bila popolnoma nova oseba, lahko sem spet plesala,skakala, hodila v trgovino, na sprehode, lahko sem normalno zasukala glavo, lahko sem……Bila sem zdrava.
To gospo še vedno obiskujem, včasih preventivno, včasih zaradi raznih bolečin v križu ali trebuhu (včasih jih ni nikoli konca!), vendar tiste moje bolezni ni več, nikoli več se mi ni povrnila, od tega pa je minilo že 10 let.
Prijateljsko vam polagam na srce: ljudje ne obupat, čeprav morda do danes niste verjeli v tako zdravljenje, in čeprav ste še po branju tega mojega pisma zelo skeptični, verjemite, želim vam samo pomagati. Tudi brez vere, to zdravljenje pomaga, samo odločite se in pojdite. Če mi bo uspelo s tem pismom pomagat samo enemu človeku, bom presrečna. Zato če koga zanima kaj več o tem, sem tu, pripravljena na vsa vprašanja. Poleg tega vam lahko dam tudi telefonsko številko od moje zdraviteljice. Oglasite se, vesela bom vaših pisem.
Najprej lep pozdrav tvoji mami, naši soborki in še en lep pozdrav tebi. Hvala za lepo pismo, spodbudno. Bom samo na hitro vprašala ker potem hitim spat; ja zanima nas kdo je ta bioenergetik, ga tvoja mama še vedno obiskuje. Mene zanima tudi to; koliko stanejo pri njem terapije? Pa še to če hočete povedati, ste kje iz primorske(sklepam iz primorskih novic in Piccola)?
Še enkrat hvala za pismo
pozdravček
Zelo zadovoljna sem, da ste se oglasili.
Torej na kratko: na srečo je ta gospod mamin stric, tako da nima nobenih problemov, da pride do njega…..ko ga potrebuje, ga pač pokliče in že je tu.
Tako ga mama potrebuje približno na vsaka dva meseca ( ker se na to dobro spoznam, saj tudi sama zdravim z rokami, vam povem, da je popolnoma od človeka kot posameznika odvisno, koliko terapij bo potreboval, na koliko časa in kako dolgo, torej to mamino zdravljenje nikakor ni pravilo!!!).
Kar se tiče cene….njegove terapije so vedno brezplačne, ljudje mu sicer vedno nekaj pustijo, po svoji presoji pač, cene pa nima postavljene pa tudi vpraša ne po denarju. Tudi on kot jaz je prepričan, da je to dar, ki ga mora deliti z drugimi, to je to.
Stanuje pa v vasici nad Izolo, Vinici,….moja mama pa prav v Izoli, res smo s Primorske, prav ste ugotovili.
Rada bi pa poudarila še nekaj. Če se boste odločili za zdravljenje pri tem človeku, ali pa pri katerem drugem bioenergetiku, nikoli , res NIKOLI, ne pozabit na mojo zgodbo…..lahko vam ne bo pomagalo pri prvem, mogoče niti pri drugem ne in celo pri tretjem bo mogoče polomija. NE OBUPAT!!!!!!!!
Iščite naprej, to ste dolžni sama sebi, verjemite!
Upam, da sem vas s tem pismom vzpodbudila, da se boste odločili poskrbeti zase in poiskali pomoč drugje (ne pa verjeli zdravnikom, ki še vedno trdijo, da so nekatere bolezni neozdravljive! To nikakor ni res!!!).
Želim vam vso srečo. Tukaj vam pristavljam svojo telefonsko številko, če se boste mogoče želeli o čem pogovoriti ali pa morda samo vprašati : 031 748 171 Nataša.
Srečno . Upam, da se še kaj slišiva, če ne tu pa po telefonu, ali pa obratno.
Pozdravljena, Nataša!
Razveselil sem se tvojega prispevka na tem forumu in prav je, da se ti najprej iskreno zahvalim za vzpodbudne besede, ki si nam jih namenila.
Mene zanima predvsem to, h kateri zdravitelijci pa sedaj ti zahajaš in kakna je metoda njenega delovanja. Ali tudi polaga roke ali še kaj drugega?
LP in hvala za vse odgovore
Vesela sem, da si se oglasil. Zahvaljujem se ti za pozornost, ki si jo namenil mojim besedam…..moje pisanje torej le ni bilo zaman. Na srečo!
Že deset let hodim k tej svoji zdraviteljici. Dela v vasi Bilje, ki je okoli 7 km oddaljena od Nove Gorice. Njeno ime je Ajra, je pa hčerka Marka Pogačnika. Oba sta zelo znana, celo preko naših meja. Upam, da si že slišal zanju? Večkrat sta že imela intervju tudi na televiziji, v časopisih je bilo tudi že objavljenih kar nekaj prispevkov o njiju. Res sta čudovita človeka, polna ljubezni do bližnjega. Če imaš možnost, bi bilo dobro, da se oglasiš pri njej. Ona samo polaga roke. Je pa tako učinkovita kot 100 drugih metod skupaj, verjemi. Ne poznam tvoje zgodbe, ampak kakršnekoli težave imaš, zapomni si : VSE JE OZDRAVLJIVO!!!!
Ponujam ti pa še eno rešitev
Rada bi, da si dodobra pregledaš te strani in da se potem slišiva, trenutno ne bom nič komentirala o tem, ok?
Če se boš oglasil ponovno, bom zelo vesela. Drži se in srečno.
poglejte na http://www.bioterapija.net
Ravnokrat sem prebrala reklamo gospoda Borisa Javšnika, v kateri reklamira svoje storitve (seveda sem to našla na spletni strani http://www.bioterapija.net, ki ste nam jo tako toplo priporičili). Brez zamere, ampak stopili ste na največji žulj, ki ga menda imam.
Da me boste lažje razumeli, bi vam rada povedala nekaj o svojem stricu in moji zdraviteljici Ajri. Moj stric zdravi že 20 let. Ko je moja mama z njegovo pomočjo ozdravela, je imel stric terapije vsakodnevno od 5 zjutraj pa do polnoči, še leta potem. A začuda, ni potreboval nobene reklame. Tudi moja zdraviteljica zdravi že 11 let pa še nikoli ni imela nikjer svoje reklame, s tem da je pri njej čakalna doba najmanj mesec dni. Brez zamere, ampak še nisem zasledila dobrega zdravilca, ki bi svoja zdravljenja moral reklamirati….saj veste: dobra roba se sama hvali, tudi pri zdravilcih velja isto: za dobrega in učinkovitega zdravilca se tako hitro razve, da ima še preveč dela, in resnično ne potrebuje še dodatne reklame. Pa brez zamere.
Poleg tega pa še nekaj. Odkar obstaja svet so vedno obstajali zdravilci. V vsakem stoletju se je našel kdo, ki je bil drugačen od drugih ljudi, ki je imel čarobne roke. V prejšnjem, torej 20. stoletju, pa je naenkrat, kar čez noč, zraslo na stotine takozvanih zdravilcev. Še dan prej so bili čisto navadni smrtniki, po 3 morda 4 urah nekega tečaja, pa so kar naenkrat lahko zdravili. Lepo vas prosim, no! Pravemu zdravilcu so čudežne roke dane ob rojstvu oziroma najbrž celo ob spočetju! PO pravici vam povem, da sem bila tudi pri takem “priučenem” zdravilcu, kakih 10 ljudi naenkrat nas je zdravil, ampak, neverjetno, nihče ni ob njegovih terapijah občutil popolnoma ničesar! Pri pravih zdravilcih pa ljudje vedno občutijo terapijo, sicer na različne načine, vendar jo. Za “priučene” zdravilce je pa značilno, da vedno to razlagajo s tem, češ, saj ni važno, če kaj občutite, boste pa kasneje. Preveč izkušenj imam, da bi me lahko kdo vlekel za nos, resnično. Ker pa tudi jaz zdravim, so moje izkušnje toliko večje. (Še nikdar nisem dala reklamo v časopis ali na internet, kot bi prodajala kakšen sok ali kaj podobnega, hm!)
Se opravičujem za vse tiste, ki jih je moje pisanje morda prizadelo, vendar sem se počutila dolžna, da pojasnim ljudem določene pojme, tako da se bodo lažje odločali, na koga se bodo obrnili, ko bodo iskali pomoč. Še enkrat se opravičujem za morda krute besede, vendar ravno zaradi lažnih zdravilcev smo bioenergetki brez potrebe na črni listi. Vse preveč je takih, ki samo zavajajo ljudi, seveda zaradi denarja. Ljudje pa, ki nujno potrebujejo pomoč, so pa običajno zaradi hudega trpljenja vedno pripravljeni sprejeti kakršnokoli informacijo, samo da do te pomoči pridejo. In od tu najbrž potem tudi ideja o “priučenih” zdraviteljih.
Lep pozdrav vsem skupaj in srečno pri sprejemanju odločitev, naj vas vodi kozmična energija.
Pozdravljena!
Naj se ti najprej na hitro predstavim, ker si napisala, da ne poznaš moje zgodbe in mojih zdravstvenih “težav“. Sem Gregor, star 27 let, prihajam iz Hrastnika in MS imam že približno 3 leta, klinično zanesljivo pa skoraj natančno leto dni. Tudi sam sem že poskusil z nekaj različnimi metodami zdravljenja z energijo in mislim s tem tudi nadaljevati, zato me je tudi tvoj prispevek na forumu nekoliko bolj pritegnil.
Pregledal sem spletno stran, ki si jo sporočila (http://www.preporod.cjb.net), in prav je, da ti sporočim svoje mnenje. Stran se mi zdi zanimiva, še posebej pa se me je dotaknilo to, da metoda Naravne higiene zdravi bolne ljudi tako, da odstrani vzroke bolezni. Razglaša, da je bolezen naravni proces čiščenja telesa, ki ne sme biti oviran, ampak pospešen. S podobnim načelom zdravljenja bolezni in tudi drugih blokad sem se srečal v procesu fenomenizma, katerega vodi mojstrica Wangova, katero pri svojih izkušnjah na omenjeni spletni strani omenja neka gospa.
Spoznal sem, da društvo Preporod v veliki meri pomaga ljudem do zdravja z varnim postenjem. Očitno ima kar nekaj ljudi uspehe s to metodo in morda se jim bom kdaj tudi sam pridružil. Zaenkrat pa obiskujem bioenergetika na Dolenjskem (dr. Smiljanič), v začetku marca pa sem naročen pri bioenergetiku Domančiću v Kranjski Gori. Tako, da tudi jaz iščem “ta pravega“.
Sedaj pa je že čas, da ti kaj pokomentiraš spletno stran in metodo zdravljenja Naravne higiene, saj si natipkala, da boš sporočila svoje mnenje potem, ko bom sam pregledal spletno stran.
Lep pozdrav tebi in ostalim obiskovalcem foruma
Gregor
Obljuba dela dolg, kajne? Pa sem tu, da držim svojo obljubo.
Najprej pa hvala za tvoje pismo, mislim, da sva vzpostavila kar dober medsebojni kontakt, to je dobro, lažje je voditi pogovor, če veš da je na drugi strani nekdo, ki ti je blizu.
Žal mi je za tvojo diagnozo, pazi, da te ravno ona ne po “pokopala”. Prevečkrat ljudje namreč ne ozdravijo ravno zato, ker “vedo”, da je njihova bolezen neozdravljiva. Moja mama je lep primer za to, večkrat se prav sporečeva zaradi tega, veš. Sicer res še sedaj hodi, kar je čudovito, vendar prav ozdravela ni nikoli (na srečo pa se njeno stanje nikdar več ni povrnilo na tisto pred 18 leti!!!!). Živi namreč z mislijo, da je zadovoljna s tem stanjem, saj je njena bolezen itak neozdravljiva. Že celih 18 let misli tako. Prepričana sem, če ne bi vedela za svojo diagnozo, da bi že zdavnaj ozdravela. Verjamem v to, da tudi večina rakavih bolnikov umre predvsem zato, ker “vedo”, da je njihova bolezen neozdravljiva in da bolniki s to diagnozo pač umirajo. Človekova psiha je sposobna marsikaj, veš.
Spet dolgovezim, oprosti. Vedno, ko se z nekom spustim v pogovor o boleznih, me zanese. Hudo mi je namreč, ko vidim, da ljudje še vedno slepo verjamejo zdravnikom in jih potem ravno ta vera tudi pokoplje. Hja, upam, da ti nisi tak in da boš resnično iskal naprej in verjel v to, da lahko ozdraviš. To je namreč najvažnejše……da verjameš v svojo ozdravitev, da ne obupaš, da se ne pustiš toku…..
Zdaj pa moje mnenje o linku. Veš, zadnjč nisem hotela napisati o temu nič, ker sem se bala, da ga potem sploh ne bi prebral. Poznam ogromno ljudi, pravzaprav je večina takih, ki samo sliši o postu, pa že začnejo zavijati z očmi. Veš, zelo žalostno, ampak imam svaka, ki ima raka, imel je že nekaj kemoterapij in ne vem več kakšnih zdravljenj, pa mu nič ne pomaga. Ko sem mu omenila post, se je zgrozil, kako mu sploh lahko predlagam kaj takega, češ da brez hrane se ne da živet (kot da bo z njo še dolgo!!!). Škoda je samo v tem, ker on ni edini tak, ampak vse preveč ljudi umre, ne da bi si vsaj poskusili pomagati. Sama verjamem v post, čeprav še nisem pripravljena, da bi ga izvedla. Verjamem pa zato, ker imam že 10 let precej problemov s hrano (kar 4 leta sem potrebovala za to, da sem ugotovila, da moje določene zdravstvene težave izvirajo iz nepravilne prehrane, veš!!). Moje telo se odziva pravilno edino še na presno hrano, na žalost pa tudi nanjo še nisem pripravljena. Se pa ne sekiram zaradi tega, saj vem, da sem dovolj podkovana z znanjem in pravilnimi prepričanji, da bom z lahkoto prestala to spremembo, v primeru, da bo kdaj res potrebno. Bi pa vsem iz srca predlagala en dober post, predvsem pa resnim bolnikom (če še nisi zrel za post, ti svetujem, da si prebereš knjigo dr. Campella: Zdravniško preizkušeno domače zdravljenje artritisa in drugih bolezni. Prepričana sem, da te bo navdušila, tako kot je mene. Človeku prikaže res čisto novo resnico (z medicinskimi dokazi vred!!!).
Rada bi ti povedala še nekaj (oprosti, ko enkrat začnem pisati, ne znam nehati!!!). Za tvojo bolezen je značilno, da jo imajo ljudje, ki so zelo občutljivi in predvsem hudo ranjeni in prestrašeni v sebi, mogoče celo že nekaj desetletij. Medtem ko iščeš pravo pomoč zase, te prosim, da poskrbiš tudi za svojo dušo. Drugače se te bolezni ne boš tako zlahka rešil, veš. Mogoče je tudi zato post tako učinkovita stvar, kajti ljudje, ki se zanj odločijo in ga tudi vestno izvajajo, v bistvu naredijo v svoji glavi en preobrat, ki jim ne odstrani samo bolezni, temveč nasploh spremeni njihova življenja. Bolezen pa lahko odide samo takrat, ko ji človek zna reči, da je čas, da gre. Ko se zna upreti življenju, ki ga živi sedaj, življenju, ki ga mori. Kajti bolezen je vedno samo znamenje, da je z našim življenjem nekaj hudo narobe, veš. Zato te prosim, da začneš razčiščevati tudi te stvari, pa se bodo zelo kmalu začele dogajati zelo velike spremembe v tvojem življenju, verjemi!
Zdaj pa bo res dovolj, saj boš še zaspal zraven tega tako dolgega branja. Rada bi te samo vprašala, kaj meniš o tistem mojem zadnjem pismu. Rada bi slišala tudi tvoje mnenje o tem.
Za gospoda Smiljaniča sem pa že slišala, žal pa ne direktno iz prve roke. Menda je zelo dober v vaših koncih tudi zdravitelj Marjan Knez, si že slišal zanj? Tukaj imaš njegovo telefonsko številko, upam da ti bo prišla prav:
041 621 148. Če misliš, da te ta moja informacija zanima, jo izkoristi, če ne jo pa zavrzi, ok?
Če ti je do pogovora z mano, me lahko tudi pokličeš na moj domači telefon:
05 6257 340, mobi številko pa že imaš, zato je ne bom še enkrat pisala. Upam, da se boš še kaj oglasil, pravzaprav že kar težko pričakujem tvoje nove misli o vsem tem. Drži se in ostani še naprej tak vesel fant in poln optimizma, že tu je pol zdravja, veš.
Lep pozdrav
Ojla!
Evo, pa se ti tudi jaz oglašam s svojimi mnenji, pogledi… Res je trajalo nekoliko dlje, da sem ti odgovoril, saj ti želim odgovoriti tako kot se spodobi. Nenazadnje si se tudi ti zelo potrudila s svojim mejlom.
Naj ti najprej sporočim, da jaz ne vidim, da je škoda ali celo kakšna katastrofa, ker imam potrjeno diagnozo MS. Res je, da sem najprej to doživel kot pravi šok, potem pa sem se s pomočjo duhovnosti naučil, da je vse za nekaj dobro. Še več, sedaj to spoznavam tudi v praksi, samo moram priznati, da si še nisem na jasnem, zakaj je dobra MS. Počasi, delam korak za korakom, in vendarle upam, da grem proti cilju in če bom pridno nadaljeval v tej smeri, bom zelo srečen in osebno bogat, ko bom spoznal to (dobro) vlogo MS. Tako da menim, da me ta diagnoza ne bo “pokopala“, saj mislim, da sem se kar dobro pobral po prvem šoku, kateri je trajal kar precej časa. Bomo videli, kako bo naprej… Jaz imam dober občutek.
Je pa res, da ni ravno lahko ves čas imeti takšen, zame alternativen in pozitiven pogled, saj ti medicina in družba nasploh nenehno vsiljuje drugačnega. Zato moraš biti res močan, da stojiš za svojim pogledom. Tudi jaz sem mnenja, da je ni bolezni, ki ne bi bila ozdravljiva, saj ti telo samo na zadnji možen način pokaže, da si nekje močno zavil iz naravne poti. Vendar večina bolnikov, tako kot praviš ti, prav gotovo podleže “neozdravljivim“ boleznim, zato ker “vedo“, da so “neozdravljive“. Pa smo zopet pri tem, da moraš imeti kar nekaj “jajc“ ali pa pravo vero, da zdravniku mirno rečeš nazaj: “Ne, jaz bi rad spet igral košarko in proti temu grem.“ Seveda te imajo vsi (večina) za malce norega, samo saj vsak živi svoje življenje, ne? Jaz pravim, tudi če mi slučajno ne bo uspelo, imam pa vsaj zdaj življenje precej lepše, ker imam neko vero, če temu lahko tako rečem, in cilj, ki me vleče naprej.
Si pa kar odkrito natipkala, kakšni ljudje so zboleli za MS. Ne vem, če to velja za vse, zase pa lahko rečem, da si me “zadela v nulo“. Jaz sem “zelo občutljiv, hudo ranjen in prestrašen v sebi“, kot ti temu praviš, pa tudi perfekcionist, ljudem se težko odprem, vedno sem moral vse narediti prav za druge in nisem znal (ne znam) reči “ne“. In sedaj imam vprašanje zate. Kako te osebnostne lastnosti premagati oz. spremeniti? Se odseliti in povsem spremeniti življenje? Samo polaganje rok na telo mi najbrž ne bi pomagalo, ne? Ker si zelo odkrita, verjamem, da mi boš “direkt“ odgovorila tudi na ta vprašanja.
Za zdravitelja Marjana Kneza pa še nisem slišal. Hvala za informacijo, saj nikdar ne veš, kdaj ti kaj prav pride. Imam pa v bližini bioenergetika, gospoda Pirca, za katerega si morda že slišala, samo jaz nisem bil nič pri njemu.
Kaj si mislim o tvojem zadnjem pismu? Najbrž misliš na tistega, ko si se oglasila Terapiji, saj sem se na ostale odzval, na tega pa se mi ni zdelo vredno oglašati. Če pa posebej želiš pa seveda lahko natipkam svoje mnenje. Ob prvem branju (na hitro) sem spoznal, da si zelo odkrita, prepričana v svoj pogled, imaš svoje žulje (tako kot vsi) in tudi kar nekako nestrpna do tistih, ki imajo drugačen pogled. Samo OK, saj si argumentirala svoje prepričanje in jaz ti verjamem, da želiš vsem samo najboljše. Jaz vidim to stvar tako, da nam je Terapija samo sporočila neko spletno stran, ki se ji je zdela, da bo morda še za nekoga zanimiva. Priznam, jaz nisem šel pogledat tiste strani, samo tudi če bi jo in mi ne bi bila všeč, bi jo enostavno prezrl in ne bi nič “napadal“ Terapije. Takšen pač sem. Smo si pač različni in prav je tako!
No, tudi jaz nisem bil ravno kratek, ne? Že mora biti nekaj na tem, da sva oba bolj dolga. Samo jaz pri prebiranju tvojega mejla nisem zaspal, kot te skrbelo, in prepričan sem, da tudi (vsaj) ti ne boš ob mojem 🙂 Opažam pa, da se je tema, ki si jo začela na forumu bolj kot ne spremenila v najin dvogovor, zato mi, če si za, odpiši kar na moj e-naslov: [email protected]. Jaz bi ti najbrž že pisal na tvoj e-naslov, samo si nam dala možnost pisati kar na nekaj naslovov, zato sem se odločil, da ti tokrat še odgovorim na forum.
Pa še to. Všeč mi je tvoje razmišljanje o stanju tvojega svaka. Kar malce nasmejal sem se tvojemu komentarju. Imaš dober smisel za humor 🙂
Želim ti prijeten dan, širiteljica upanja in krvnica obupa
Hvala, ker si se oglasila, škoda, ker nisi povedala kaj več o sebi. Če se ti da, smo tu, da te poslušamo. Vedi da še posebno pri boleznih velja, da je s skupnimi močmi lažje prenašati vse hudo. Zato, če želiš, sem vedno pripravljena ti stati ob strani. Lep pozdrav in drži se, držim pesti, da boš uspela premagati vse kar te muči. Pa res se oglasi še kaj.
Res je, Tisa, vendar to z zobarjem nima glih neke veze s tem, je bolj panika pred dogodkom, ki ga že poznamo, ne pa glih skrbenje, se ti ne zdi? Je pa drugače to popolnoma res. Skrbeti za nekaj kar še bo, pa ni samo škodljivo za zdravje, ampak nam jemlje moč za živeti v sedanjosti. Tako da potem v bistvu sploh ne živimo!! Toplo bi ti priporočala knjigo pisatelja Dale Carnegie: Kako premagamo zaskrbljenost (mislim, da sem ti napisala prav, če ne pa povprašaj v knjižnici, ti bodo vedeli bolj točno povedati!). Povem ti, fantastična knjiga. Ko sem jo jaz imela v rokah, je nisem izpustila, dokler je nisem prebrala-v enem dušku, resnično. Poleg tega pa razmisli dobro: se ti res splača se sekirati? Kaj pridobiš s tem? Je potem problem kaj manjši? Bolj rešljiv? Ga lažje obvladaš? ……Saj veš, da je odgovor na vsa ta vprašanja “ne”, kajne?…..Prav je, da o nekem problemu razmišljaš, ga analiziraš in poskušaš najti neko rešitev, to ja. Vendar potem ga pusti naj gre, sprosti tvoje misli in uživaj v tistem trenutku, ki ga živiš ZDAJ. Poskusi, boš videla, da je enkraten občutek, ko lahko živiš zdaj, v tem trenutku, brez misli na jutri. ….Pravzaprav, ne bom več nakladala. Prosim, preberi si zgoraj omenjeno knjigo, se bova potem pogovarjali. Če jo boš prebrala z dušo in srcem, verjamem, da ti lahko spremeni življenje za zmeraj…..na boljše, seveda.
Lepo, da si se nam oglasila in upam, da se boš spet kaj kmalu. Drži se in srečno pot v knjižnico, ok?…..
Pa lep pozdrav.
Lepo, da delaš na tem, kajti samo zavedati se tega res nima smisla. Predvsem pazi na to, da čim bolj pozitivno razmišljaš o vsem,vzemi si veliiiiiiiiiiiiiiko časa zase, pogovori se sama s sabo in uživaj v življenju, kolikor se le da (pa tu ne mislim na kakšne žure ali kaj podobnega!!!). Uživaj v tem kar te obdaja, v prijetnem in sproščenem klepetu s prijatelji, v igrivem otroškem pogledu, v lepem sončnem dnevu……predvsem pa čim manj beri časopise in nikar ne glej tv dnevnika, ki nam samo zagrenijo naše misli. Pojdi čim več v naravo, prepevaj po hiši, pleši, veselo razgrajaj in predvsem, veliko se smej, smej in smej. Boš videla, življenje bo postalo naenkrat lepše.
Oprosti, ker sem se ti kar tako oglasila, saj si pismo naslovila na Grega. Čutila sem neko notranjo potrebo, da ti še jaz dodam nekaj svojih misli. Pa brez zamere, ok?
Lep pozdrav in drži se ter se še kaj oglasi.
P.S. : Grega, kam si se pa ti zgubil, da se nič ne oglasiš? Si dobil moje pismo po e-mailu? Upam, da ni kaj narobe s tabo ali pa da sem se ti kaj zamerila.
Pozdravljena!
Najprej se ti opravičujem za zamudo z odgovorom. Odgovarjam ti res nekoliko pozno, toda iz srca 🙂
Najprej je tudi zate vsekakor vzpodbudno to, da si se začela zavedati, da je potrebno nekaj spremeniti v tvoji osebnosti. Sedaj boš šla pa naprej po drugačni poti. Vem, da je težko, toda najprej si priznaj, da ni nič narobe, če nisi vedno popolna. Kdo pa sploh je? Meni se je življenje precej spremenilo, ko sem res osvojil to dejstvo, da mi ni potrebno biti nenehno popoln. Tudi jaz imam pravico narediti nekaj, kar ni povsem popolno in s tem ni nič narobe. Vem, da je najtežje odpuščati samemu sebi, toda jaz se sedaj že celo smejem kakšni svoji nepopolni zadevi. Veliko lažje je, ko vidiš, da so vse napake, ki so se ti prej zdele neverjetno pomembne v bistvu celo smešne in nepomembne. Tako, da najprej začni manj preganjati samo sebe naprej v popolnost in življenje se ti bo že s tem precej spremenilo – videla ga boš radostno in barvito. Vse bo bolj preprosto in lepše kot prej.
Vsaj meni tako uspeva in verjamem, da sem na pravi poti. In grem naprej…
Pa daj, oglasi se še kaj.
Barvit pozdrav tebi in Nataši pa tudi ostalim forumcem