Imam problem…Sem v zvezi že kar nekaj časa, verjetno pride kmalu na vrsto spoznavanje staršev in podobne birokratske zadeve. Problem, ki se pri meni pojavi je tA, moja družina je revna in neizobražena, stara, v nasprotju z drugo, ki je vplivna, bogat, zelo izobražena in čisto nasprotje. Ne morem se otresti občutka nemoči izgubljenosti in majvrednosti, kar me vedno znova mori, mi znižuje samozavest in voljo do kakrčnekoli oblike normalnega življenja. Vse bi lahko bilo tako lepo , kot v pravljici, vendar se ne morem prepustiti do konca in razmipljam, da bi za vse skupaj bilo bolje, da je konec. So pa seveda močna čustva ampak vse skupaj bolj škuduje kot koristi , sicer pa imam občutek, da zaradi družine iz katere izhajam, moje življenje nikoli ne bo normalno. Kaj storiti v tem primeru, je imel kdo podoben problem, kako se te stvari lahko rešijo, je temu sploh možno kaj storiti, reči, kaj sploh narediti. Čutim in pri sebi vem, da ta dva svetova ne gresta skupaj in zopet se ulijejo solze in samomorilne misli in spet ta dvlična nepravična postavitev družbenega sveta.
Je slučajno imel kdo podoben problem, kaj naj, to je moj problem že vsto let in točno to je to, kar si želim, pa ne znam razrešit in strah me je da me bo to pokončalo. Prosim pomagajte.

Pozdravljeni!

Veliko tesnobe doživljate ob želji, da bi se prepustili odnosu, saj verjamete, da zaradi družine iz katere izhajate, ne boste sprejeti. Čutiti je , da zelo hrepenite po tem odnosu, želite si nadaljevati to pot, ker vas notranje izponjuje, pa vendar se tukaj pojavi vrsto vprašanj in dvomov. Sem dovol dobra zanj? Se bo vse končalo z bolečino in zavrženostjo, saj takšna kot se, ne morem biti sprejeta?

Predvsem bi vas želela nagovoriti k razmišljanju, da vi niste svoja družina. Seveda ste del te družine, ker iz nje izhajate. Počasi boste morali začeti postavljati razmejitve, kdo ste vi in kdo so starši. Starši so pač bili, kar so bili (in to najverjetneje še vedno so) in so vam dali, kar so zmogli. Sedaj ste odrasli in morate v svet brez njih.

Če ste vzpovstavili vezo z nekom, ki ga čutite in si želite z njim preživeti življenje, ne vidim razloga, da bi zaradi neizobraženih staršev vezo opustili. Nosite nek sram, ki ni vaš. Ničesar niste napisali o partnerju in vajinem odnosu, saj konec koncev je samo to resnično pomembno. Če je iskrena odločitev za odnos, ni vprašanja, kdo si in od kje prihajaš. Domnevam, da partner doživlja vašo zgodbo zelo drugače. Pomembno je, da svojih strahov ne skrivate in se o njih pogovorite s partnerjem.

Pomembno pa je tudi, da se postavite zase in trdno stojite za tem kar ste in od koder prihajate. So stvari, ki jih ne zmorete spremeniti. Če boste vi ob drugih odreagirali s sramom zaradi svoje družine, bodo drugi to čutili in na to primerno odreagirali. Ko pa boste vi v sebi zadovoljni sami s seboj in boste pri sebi te stvari razčistili, tega vprašanja ne bo več. Zelo globok sram nosite v sebi in s tem je zelo težko živeti, saj se povsod počutiš osramočen, misliš, da je s teboj nekaj narobe, da nisi iz prave družine, da nimaš pravih staršev, da nisi dovolj bogat…Skratka sploh ni konca, saj sram vedno najde način, da se izrazi. Ker sram postane odnos, ki ga vzpovstavljaš s svetom.

Vi morate vedeti kdo ste in stati za tem. Dokler pa sebe ne najdeš, ti drugi govorijo kdo si. Tudi vaš partnerski odnos je odvisen od tega, koliko boste našli sebe. V življenju se vse uredi, če je volja in odločitev za drugačno pot.

Imejte se lepo.

Sabina Stanovnik
spec. ZDT
Midva-Zakonski in družinski center, Ptuj
e-mail: [email protected]
tel: 041/867-856

Skromno mnenje,tudi naša družina je izobražena,vsi po vrsti,finančno nam gre tudi dobro,pa naj ti povem nekaj, svakinja je iz revne družine,trgovka po poklicu,pa misliš da je zato kaj manj vredna,misliš da jo imamo zato kaj manj radi-ne,ne
je čudovita oseba,tudi njeni starši so prave dobričine in šaljivci,opusti predsodke,ne dovoli da ti pogojujejo živlenje in srečo z razlikami med vami,razlike so vse povsod in od vseh drugačnih se lahko učimo,če je družina na mestu je različni status silno nepomemben,če pa ni na mestu je status vedno izgovor.Nekdo je bogat v denarju,nekdo v potomcih,nekdo v znanju,nekdo v duši..če se imata rada,se lahko od tebe uči skromnosti in ti od njega kako zaslužiti denar:)ok malo heca ampak,ni vse v denarju in izobrazbi,je veliko več v tem kdo si in kakšen si in kaj je med vama.Nima te bit kaj sram.Samo pogumno.

A si ti predstavljaš da bi bilo eno tvojih prvih vprašanj fantu, ki bi ga na sveže spoznala, “iz kake družine pa si ?” In če bi bilo nekako tako kot je sedaj, bi ga zavrnila… To je bedno razmišljanje, nizka samopodoba ! Glej, v tej zvezi sta važna LE VIDVA KI SE LJUBITA in prav nihče drug !!! Moram še kaj dodati ? Mislim da ne.

Če bo vaš fant “ocenjeval” vas po vaših starših, je zgrešil, kakor ste zgrešila tudi vi če vi njega več cenite zaradi staršev. Ali pa njegove starše več kot svoje samo zato ker so pač izobraženi. Lepo vas prosim.

Sploh pa mislim da je problem v vaši osebni samopodobi in s tem se boste morala soočit. Saj to prej ali slej čaka vsakogar v življenju, tudi večkrat.

Meni moževi starši niso preveč všeč(saj mi marsikdo ni všeč, pa kaj? Marsikdo mi pa je.)zato z njimi nimam mnogo kontaktov, moj mož jih pa ima ravno toliko kot si sam želi.

Če sem poročena s svojim možem, nisem z njegovimi starši, niti njegovo sestro, niti njegovo babico…

Naredila sem pač tako črto, ki meni ustreza.

Gelj pri meni je podobno.
Sicer sta moja dva mlajša in ne ravno neizobražene (no imata 5. stpnjo oba) državne službe – skoz smo bili na rob z denarjem, bolj životarili kot živeli.
Njegovi na viskokih položajih, premožni… ampak ni problema.
Obojni nama pomagajo po svoji moči eni finančno drugi pa drugače. Se zlo dobro razumejo in si grejo na obiske.
Če ima fant srce na pravem mestu – je to zadnje kar se bo oziral.
njegovi pa tudi – če so normalni ljuje bo vse ok.

Enkratna priložnost, da se vidi, koliko ljubezni je med vama.
Pri meni je bilo isto, celo življenje sem imela manjvrdnostni občutek,
pa se je na koncu pokazalo koliko “odtehta” zadeva, ki jo ima človek v glavi.

Hvala vsem za odgovore.
Tako lepo je prebrati vse te besede, ki ti nekako vlijejo upanje, da pa mogoče ni vse tako kot se dogaja v moji glavi in kar opažam. Če bi bilo po moje, bi se izognila celotni proceduri in podobno.
Nisem napisala, kaj si misli moj fant- on o tem ne ve nič, če je kdaj debata nanesla sem pač nekako prikrojila resnico. Tudi moja družina je čisto drugačna od povprečnih revnih družin, odnosa ni, so površinski in tudi pojma ljubezen ni nikoli poznala, verjetno tudi od tu izvira ta manjvrednostni in sramoten občutek.
Problem je, da nikoli nisem nikogar predstavila doma, ali sem prej končala (zmeraj jaz ali pa sem tako izpeljala, da je bilo prej konec, kot da bi se morala zveza poglobiti. In sedaj se je zgodilo, ad sem se zaljubila, ampak res in to po dolgem času. in sedaj ne vem kaj naj. Najraje bi zaključila in spet bi bil zakleti krog sklenjen in spett bi trpela a se hkrati tolažila, da je to edino prav in možno.
Ne ocenjujem ljudi, vendar se vedno bolj sprašujem, če takšna 2 različna svetova sploh gresta skupaj, ne želim si imeti kompleks manjvrednosti celo življenje .
lp

Tvegaj,

poznam primer, kjer je on izhajal iz družine – ki je bila vse prej kot to –
pa se sedaj z njegovo ženo lepo zastopita – sprejela ga je popolnoma, kajti on ni njegova družina – že s tem, da veš, da tam nekaj ni vredu pove veliko o tem, da ti nisi ista – zaupaj mu – po mojem bo celo vesel in hvaležen, da si se mu odprla.

Tila