Statistike
Vsaka druga ženska,naj bi izgubila otroka,ali splavila.Grozno,kaj ne?Nikoli ne premišljuješ o tem,razen,ko to doživiš.Moja opazovanja in izkušnje po petih mesecih so sledeča:
Ni mi žal,da sem šla pogledat mojga sinčka.Res ne.Lažje mi je pri srcu in tudi,vsaj mislim,da sem lažje prebolevala bolečino in tudi sedaj,lep spomin imam nanj.Zato res svetujem vsem mamicam,če se vam bo to kdaj v življenju dogodilo-poglejte in poujčkajte svoje otročke.
Odziv okolice:bolj se mi nagiba v negativno stranDobro je,da o tem spregovoriš.Res je,da je marsikateremu nerodno in starejši pa sploh.Nekateri se zelo agresivno odzivajo na tvoje stanje.Tudi tukaj smo imeli primer gumice in sijona.Mamice,ne privoščim nobenemu te bolečine,ki jo preživljamo me in očkoti, v tem forumu.Preberite te poste,ali pa pojdite na drug forum.Včasih, si misliš,da si že zoprn,ko toliko govoriš o svoji izgubi,toda to fazo MORAŠ dati skozi,ker drugače te potolče.Zato prosim,malo razumevanja za vse nas.
Bojazen pri pričakovanju drugega otroka:Jaz še sedaj,ne pričakujem drugega otroka,ampak upam,da v bližnji prihodnosti bom.Toda, kakšni strahovi me prevzemajo.Vsako noč,se zbudim iz spanja in premišljujem o mojemu Vidku.To je grozno,res grozno in res mamice in očkoti,ki še tega niste doživeli,TO KAR DOŽIVLJAM JAZ IN MOJA DRUŽINA-NE PRIVOŠČIM NOBENEMU.
lp D.
Draga D. popolnoma te razumem,
tudi sama sem pred dvema letoma in pol izgubila svojo punčko in sem sedaj v 24. tednu nosečnosti. Saj gre, tudi samo me je bilo grozno strah, na prvem Uz sem mislila, da bom omedlela od strahu, tudi sedaj na morfologiji, pa je k sreči vse vredu. Bodi močna, boš videla, da gre pa čeprav včasih teško.
Pozdravček M.