Starši na zatožni klopi,Otroci na zatožni klopi
»Prizadeta mama, pozdravljena!
Malo ste me izzvala, ko pišete »Odmev ve o čem pišem, ker sta najini zgodbi identični, kar se tiče snah in njihovih staršev…«
Popolnoma vas razumem, kaj doživljate, kar pa ne pomeni, da se z vami tudi strinjam. V delu, kjer se z vami ne strinjam, bom poizkušala nakazati rešitve, ki so meni pomagale. Ni pa nujno, da bodo tudi vam. Pa naj bodo le v razmislek…
Ustvarjena patologija v disfunkcionalnih družinah, se lahko vleče iz roda v rod… Trpijo starši, trpijo otroci, a vpleteni odgovora vedno ne najdemo… Nekdo mora to prekiniti… Sama se zavedam, da plačujem ceno vsega tega. Rešitev sem iskala v odločitvi o raziskovanju same sebe in svojih napačnih vzorcev, napačnih sporočil, ki sem jih pridobila v otroštvu in skozi življenje. Že dolga leta sem zavestno na tej šoli… Vse to raziskovanje niti slučajno ni lahka zadeva. Vemo, da je nekaj narobe, ne vemo, kaj je prav. Niso nas naučili, zato se moramo sami učiti.
Nobena sodba, nobena teorija ali recept nam tu ne pomaga. Vsak človek je unikat zase in vsak mora rešitve iskati izključno v sebi.
Obsojanje, ki se dogaja na naši strani ali na strani naših otrok, nas ne osvobaja, ampak nas vse skupaj zatira in uničuje. Zadeve lahko spremenimo šele takrat, ko jih SPREJMEMO take kot so.
Izposodila si bom citat, ki velja tako za nas starše, kot za naše otroke in s katerim se popolnoma strinjam:
»Obstaja rok trajanja za obtoževanje staršev, da so vas usmerili na napačno pot. Ta rok se izteče, ko vzamete krmilo življenja v svoje roke in prevzamete odgovornost zanj”. J.K. Rowling
Osebno bom k temu dodala še analogno misel, da obstaja rok trajanja »za obtoževanje kogarkoli«, če želimo rešiti sebe in najti svoj notranji mir.
Popolnoma razumem vse, tako prizadete otroke (kot n. pr. »Ogabno«, ki je k sreči spremenila vzdevek v »Bolj optimistično!), ker pot do odrešilnega SPREJETI je zelo dolga. Bolj ko sem spoznavala samo sebe in sprejemala samo sebe, takšno kot sem (V VSEJ SVOJI NEPOPOLNOSTI!), lažje sem razumela sina in nastalo situacijo tudi SPREJELA.
Razumem vas, da žalujete in prav je, da žalujete… Razumem vas, ker vem, da ste se znašla v zelo težkem in na videz brezizhodnem odnosnem položaju s svojim sinom in njegovo družino. Predvsem razumem tudi zato, ker vem, da so podobne razmere, mnoge očete, zlasti pa matere pahnile v neozdravljivo bolezen in smrt… Lahko bi tudi mene. Moje žalovanje je v presledkih trajalo zelo dolgo… Tudi sedaj še vedno občasno zapadem v veliko žalost. Nihče ne želi biti žalosten in tudi jaz ne želim biti žalostna. Žal pa sta me moje KRATKOVIDNO nestrinjanje z nastalim in žalost, veliko časa prikovali, DA SEM POPOLNOMA OBTIČALA NA MESTU… Zato vas tudi v tem delu razumem. V najhujšem me je reševala misel: »Pa, naj me uniči, če me že mora uničiti!«…
Pot raziskovanja samega sebe še zdaleč ni lahka. Zelo dolgo je trajalo, da sem se vzpela za stopnico više, oz. bom rekla K SEBI in svoji notranjosti… Odrešilno zame je bilo spoznanje, da mi OBTOŽEVANJE KOGAR KOLI NIČ NE POMAGA. Obrnila sem se izključno vase. Vedela sem, da edino sebe lahko spremenim in da drugih ne morem spreminjati. Kljub temu spoznanju pa je bila pot do obvladovanja lekcije samospoznavanja zelo trda in zahtevna pot. Zato vas do tu tudi popolnoma razumem.
Z vami se zato ne strinjam v delu, ko še vedno iščete vzroke izven sebe in moralizirate kaj vse je narobe in kaj vse bi moralo biti drugače… V tej smeri žal ni in ne bo nobene rešitve, pa če jih še stokrat ponovite. Drugače žal nikoli ne bo. Edina sprememba pri tem smo edino mi sami.
Na videz se nam zdi naravno, da sodimo druge in vse okoli sebe, vendar s sodbami sebi zapremo pot resnici. Ko sem se zalotila, da sodim, sem si raje vzela odmor in poskušala razumeti in SPREJETI kar sem takrat lahko sprejela. Marsičesa mi dolgo časa ni uspelo sprejeti. Šele, ko sem opustila PRIČAKOVANJA do vseh, sem sprejela bližnje (in tudi druge!) takšne kot so. Ko sem utišala PRIČAKOVANJA do kogar koli, so žalost, jeza in frustracije začele bledeti…
Tako se je začela ena težjih lekcij samospoznavanja sebe. Vsak človek je unikat zase. Kot sem to dojela, sem odgovore in rešitve izključno iskala v sebi. Seveda ob tem s pomočjo številnih pomagal in stalnega izobraževanja. Pri tem nisem mogla pristajati na neke posplošene teorije, neke recepte, oz. kaj je prav in kaj ne, ker to ne bi bila več jaz. Zato je moja lastna izkušnja postala zame glavna avtoriteta.
Na dveh množičnih javnih predavanjih (zato si dovolim to omeniti!) je znani terapevt Marjan Ogorevc, na dve ločeni, a enaki vprašanji mater: » Kako naj razrešim odnos s svojim odraslim sinom?«, iskreno odgovoril: » Ko bom sam razrešil to vprašanje, pa vam bom povedal odgovor. Vem le eno, da sem svojo otroke vzgajal po svojih najboljših močeh tako, kakor sem takrat vedel in znal. Vem, da sem delal tudi napake in ceno zanje plačujem še danes. Zato pa ne čutim nobene krivde, ker sem takrat ravnal pač tako, kot sem vedel in znal…«
Prebrala sem tudi vaš post »Prekinitev stikov – pričakovanje dediščine«. Razumem vas, da vas to boli, ker v sebi še niste prepričana, kako bi ravnala, da bi bila vaša vest popolnoma mirna. Nihče vam ne more dati za vas ustreznega odgovora na to vprašanje. Odgovor na to vprašanje je izključno v vas.
Iztočnica pri moji rešitvi je bila v mojem spoznanju: »Jaz sem dobra in vredna oseba. Sem ženska in mati, ki si je zaslužila človeka dostojno starost.« Pika! Na tem prepričanju sem gradila naprej in poslušala svojo notranjost. Ko sem vse to sprejela v sebi, brez kakršnih koli občutkov krivde, je rešitev prišla sama po sebi…
Na voljo imamo vrsto poti: domnevam, da ste se ene že poslužila (preklic darilne pogodbe!?). Če o tem prav sklepam, naj vam povem, da je sodna rešitev izključno v vas in v vaši pomirjeni notranjosti. Ali se dovolj cenite, da veste, kaj ste si zaslužila? Ali potrebujete soglasje še koga, da boste to dejansko vedela? Obstajajo rešitve, ki jih zaradi našega površnega dojemanja sveta, sebe in nepotrebnega ukvarjanja z drugimi, ne vidimo… Ko se ukvarjamo z drugimi (odraslim sinom!) samo še bolj krepimo problem. Ko preusmerimo življenje izključno nase, rešitve začnejo prihajati… Potem nam ostaja samo še delo in samo delo in to na sebi..
Vam in vsem želim vse dobro. Lp Odmev
Pripis: V kolikor kdo želi, lahko kaj več odgovorov zase najde tudi na priloženih povezavah:
Gabor Mate: travmo sem prenesel na svoje otroke: https://onaplus.delo.si/dr-gabor-mat-travmo-sem-prenesel-na-svoje-otroke
Marjan Ogorevc, Kako lahko ostanemo, to kar smo?: https://www.youtube.com/watch?v=7G24uSBOPeE&feature=youtu.be
Peter Topič – Čustveni ali prikriti incest: https://studio12.si/medsebojni-odnosi/custveni-ali-prikriti-incest/
Draga Odmev
ne čutim nobene krivde .Sramujem se dejanj mojega sina ,ne samo do mene, ampak tudi do moža in moje mame – njegove babice.Med tem časom sem doživljala ponižanja , ki mi jih ni prizadejal samo sin ampak tudi starši sinove partnerke.Vse je bilo skrajno primitivno. Vsakemu mentalno zdravemu zemljanu bi moralo biti jasno, da tega nihče ne bi dovoli na svojem.Sem mentalno zdrava in tega ne bom dovolila nikoli več. V domovanje njenih staršev nisem bila nikoli povabljena ali se mu približala.Oni pa so nas iz najine hiše preganjali na osnovi darilne pogodbe sinu,z omejitvijo mojega brezplačnega dosmrtnega užitka.
Lahko samo zapišem, da tega nikoli več ne bom dovolila.Lahko tudi zapišem, da ne bom nikoli dala prilike niti sinu niti njej ali njenim staršem, da bi me metali ali naganjal iz svojih prostorov, ko, če si jih bo ustvaril, ker se mu ne bom približala niti od zelo, zelo daleč.
Nobenih terapij ne potrebujem oziroma nočem , ker nobena terapija pri takšnem odnosu ne pomaga.Ni opravičila za takšna dejanja, ki sem jih morala prestajati v letu in pol od dne , ko sem vložila tožbo za preklic pogodbe.Ni opravičila za besede :toži me itak nimaš več časa in boš crknila prej kot bo tožba končana , jaz imam pa čas in se bom pritoževal.Porivanju moža, ki je s svojimi rokami naredil pol hiše po stopnicah in pretenje s policijo iz hiše, ker ni lastnik v zemljiški knjigi.Otrok , ki je diplomiral leto prej , pri 24 letih materi, in očimu ki mu je vse omogočila in pri vseh željah upoštevala z vso skrbnostjo ,v času, ko sem zaključevala z obsevanji zaradi raka .Nas so preganjali tako, da se nekaj časa niti približati hiši nisem mogla več.Ob tem pa so bili njeni starši vedno dobrodošli in so bili v hiši cele dneve .Prost vstop ob vsaki uri.Mislili smo celo , da so se preselili.S tako hudobnimi ljudmi življenje ni mogoče in si ga ne želim več.Pri tem pa me sploh ne briga za kakšno osebnostno motnjo gre in posledica česa je ta motnja.Kolikor sem uspela sama preučiti je bil ustrahovan s strani partnerke, ki ga je tudi osamila s tem, ko je od njega zahtevala, da prekine komunikacijo s sorodstvom.Tudi tožbe oziroma odgovori v tožbah so njeni.Ali je sin žrtev kot Julija Adlešič me tudi ne zanima več.Je odrasla oseba odgovorna za svoja dejanja in besede.Skrajni čas je , da zaživi samostojno v skladu s svojimi odločitvami.Če se je odločil, da je zbrisal preteklost in družino prav, to pravico kot odrasla oseba ima , dejstvo pa je da mora izbrisati tudi materialne stvari te družine in ne samo ljudi.Nisem žalostna samo neskončno jezna, kako lahko ljudje sploh lahko razmišljajo na tak način
Sama sem vedno spoštovala svoje starše, jim pomagala in mislila, da je imel dober zgled.
V življenju sem prebrodila že veliko težav in tudi to bom.V največjo pomoč pa mi je okvirna misel Azre, da raje kot na terapijo živim naprej.Verjamem, da ko se bodo končali sodni postopki mi bo to spet omogočeno.Če mu drugače nisem mogla dokazat” da je njegovo obnašanje skrajno nemoralno” mu bo to pač moralo povedati sodišče.
Vunka sem prebolela onnpa me poznal ne bo.
Lep pozdrav
Draga Odmev
s tem , ko sem napisala, da sta najini zgodbi podobni in da vi lahko razumete nisem mislila niti na naju kot na osebnosti, niti na najino življenje , ampak na vaš opisan odnos do sina, opis vpliva mame sinove žene v zvezi s premoženjem in potem prekinitev odnosov tudi pod vplivom teh staršev.
Pa potem o tem kako so govorili o vas.
Pa o vnukih do katerih ne morete.
Upam, da sem to sedaj podrobneje razjasnila.
Lep pozdrav
Hmm.. razumem vašo željo po zaključku debate.
Bi vam pa sporočil, da nam je ostalim v veselje prebrati vaše razmišljanje. Konkretnim “sogovornikom” običajno nič ne pomaga, ker raje ostajajo v svoji kognitivni disonanci (ker je poznajo in je posledično “varna”).
Veliko večji del uporabnikov pa je zgolj bralcev in za te se vseeno včasih splača odgovarjati.
Ne da bi vašem primeru bilo to potrebno. Kdor je želel, je bisto že dojel.
Hvala.
Iz katerekoli znanosti, perspektive nam je ljudem na voljo spoznanje, da popolnosti ni. Ni simbolike, ki bi lahko bila idealna.
Razmišljanja so nam pa zanimiva verjetno prav zato, ker ljudje na toliko različnih načinov pridejo do tega spoznanja.. in se s tem lahko lotijo tudi lastnih idealov in “popolnosti”.
Budistična modrost temu pravi, da cilja ni, je le pot tja.
In ko smo pri poti.. Stepni Volk sicer je povezan s Hessejem, a malce drugače, kot bi si človek mislil. Pred leti sicer že zapisal na drugem delu MONa, da sem dejansko prebral le 18. strani te knjige. Bila je del domačega branja in da sem prebral tako malo, so vedeli vsi sošolci. Za oddani esej znotraj ure književnosti sem pa vseeno prejel odlično oceno.
Preostanek srednje šole se me je prijel ta naziv, ki je potem postal tudi psevdonim (vsi prijatelji, sošolci in znanci bodo vedeli, kdo sem.. še celo večina sodelavcev).
In če se vrnemo nazaj k razmišljanju, je drugi nemški avtor lepo zapisal nekako takole: “Za antične Grke je bilo razmišljanje vrlina, nato je postalo nezaželjeno, danes je prepovedano.”
Erich Maria Remarque
Hvala “Stepni volk”. Sem počaščena. Za seboj imam pač nekaj prehojene kilometrine in nekaj trdega dela in truda… Z veseljem delim svoja spoznanja in to predvsem ob misli, da so ljudje, ki delo na sebi razumejo in jim s tem mogoče lahko nakažem smer ali kako drugače pomagam… Nobenega smisla ne vidim, da izkušnje in znanje tiščim v sebi, saj ob tem, ko pišem, predvsem pomagam sebi… Pisanje me utrjuje vsakič, ko sebi lahko rečem: DA. To me tudi navdihuje. Gremo naprej, si pravim… Se še beremo. S spoštovanjem in lp Odmev