Pozdravljeni!
Imam občutek, da se vrtim v začaranem krogu.Stara sem 30 let, poročena, brez otrok (neplodnost brez fizičnih vrokov, verjetno stres). Z možem živiva pri mojih starših v hiši z ločenim gospodinjstvom (oče živi za čudo vse medicine z neozdravljivo in neoperabilno disekcijo aorte tipa B). Tu pa se pravljica konča. Starši zaradi bolezni niso sposobni sami živet v hiši in jo vzdrževat. Želijo jo prepusti nama. Temu pa moj mož nasprotuje. Ko bo finančno sposoben se želi (seveda skupaj z mano) osamosvojit in ga ne zanima, kako bo z mojimi starši. Vem, da je to normalno, pa vseeno, gre za moje starše. Ko sem jih potrebovala jaz, so mi nudili vse, tako materialno kot duhovno, ko pa bodo potrebovali oni mene, pa naj jim obrnem hrbet. Tudi jaz si najbolj želim, da bi bile razmere doma drugačne, da bi lahko mirno šla in se prepustila samo možu, pa mi srce ne da. O tej temi se sploh več ne pogovarjava, ker mi je povedal svoje stališče, ki je med drugim tudi to, da ko bo imel denar, bo šel z mano ali brez mene (tudi če bodo tu otroci). Ne vem, ali blefira in me skuša na ta način prepričat, ali ne. Drgače sva srečen par. Ko se o tem ne pogovarjamo je vse v redu.Seveda navidez. V meni pa divja vihar. En trenutek sem jezna nanj, nasednjega nase, potem pa še na starše. Rada bi ustregla vsem, pa ne morem. Sploh pa več ne vem kaj je prav. Mogoče mi lahko pomagate z nasvetom.

Spoštovana Maja,
vaša situacija res ni rožnata, vendar ni nerazrešljiva.Nebogljana starša bi našla vso potrebno pomoč in nego v varovanem stanovanju, ki ima vse kvalitete domske oskrbe, vendar ga je treba kupiti, iz preostanka kupnine za hišo, pa bi vidva z možem lahko kupila lastno stanovanje…… V tej možnosti obstajata le dva pomembna “če”, to je če se starša s tem strinjata in če ste vi sami prepričani, da boste v sedanjih razmerah vašega zakona vzdržali, sicer je bolje, da ostanete kjer ste.

Hvala za odgovor. Zamima me samo še vaše mnenje ali je to res tako nenormalno iz moje strani, če si želim oboje – pomagat staršema in obdržati moža. Moji starši se ravno ne zavedajo svoje nebogljenosti oz. se jaz zelo trudim, da se je nebi preveč, ker se mi zdi, da jih to drži pokonci, da imajo občutek, da delajo nekaj koristnega in da niso za med staro šaro. Očetova bolezen je namerč taka, da mu depresija ne bi prinesla nič dobrega. Bojim se namreč, da bi se zgodilo tisto najhujše,saj bi imela vedno občutek, da sem k temu pripomogla ravno jaz s sojo odločitvijo.

Mislim, da bi morala misliti predvsem nase in na svoj zakon. Tako kot pravi doktor, obstajajo domovo oz. stanovanja s popolno oskrbo.Ali se bodo starši strinjali ali ne sploh ni vazžno, saj bodo morali sprejeti, da sami ne morejo skrbeti zase, vas pa tudi ne smejo tako obremeniti. Ali si s starši to temo sploh že načela ? Mislim, da bi bilo dobro, da se počasi pomeniš z njimi .

LP, Kaja

Najprej je pomembno, da se pomirite. Ne gori voda, saj moz verjetno se dolgo ne bo imel denarja za osamosvojitev. Mislim, da vas res do neke mere izsiljuje oz. opozarja na to, da se mu trenutni polozaj zdi nevzdrzen. Zakaj, se morata pogovoriti. Ce je vajin odnos sicer v redu, ne razumem, da je tako nerazumevajoc do situacije, v kateri ste. Oce je res zelo hudo bolan in potreboval bi nego. Vendar to ne pomeni, da ga morate nujno negovati vi, lahko mu zgotovite tudi strokovno nego. Ce ga je vasa mati nesposobna negovati – njega in se vzdrzevati hiso povrhu, nista zato dolzni ostati pri hisi, pac pa morate poiskati ustrezno resitev, morda dom za starejse obcane. Razmislite o teh moznostih.

Mislim, da se starsi verjetno ne bodo kar strinjali, da bi hiso prodali, ker vas vidijo kot “naslednico” in bi jih tak predlog celo prizadel. Toda na vasa ramena se iz dneva v dan zgrinjajo tezja bremena in tudi pshicno ste potrti. Ukrepati bo treba s pogovorom! Najprej se usedite skupaj z mozem in sklenita kompromis. Le zakaj bi on dajal vam ultimate, saj si tudi vi zelite osamosvojitve, ali ne? Zakaj ima obcutek, da se “nocete odtrgati” od starsev in da je bolezen le izgovor? Zakaj se ne pocuti dobro v hisi? Pogovorita se o vseh teh vprasanjih. Nikar mu ne zamolcite, kako se pocutite, kako vas vse to obremenjuje. Tisto, kar bosta sklenila vidva z mozem, pa posredujte starsem in jih povprasajte, kaj menijo.

Dragi Irena in Kaja!
Hvala za nasvete. Tega, da bo potreben temeljit razgovor se ze dolgo zavedam. Vendar je do njega ze nekajkrat prislo, pa dokler nisem zatrdila, da bova sla, ni bilo miru. Ceprav ve, kako cutim jaz, vstraja pri svojem. Pa saj verjetno ima prav, ampak počutim se, kot da bom vse naredila samo po njegovi volji. Tudi starši vedo, da bi on rad šel in da mi je meni njih težko pustit, pa mi niso preveč v pomoč, saj so tako kot ste predvideli, prizadeti, da ne maram ponujenega z njihove strani. Zavedajo se namreč samo dejstva, da oni meni dajejo, ne pa tudi da me potrebujejo in da sem jim vedno ob strani. Včasih me prime, da bi šla nekam stran od vseh, večkrat sem že pomislila na ločitev, pa potem spet ne naredim nič. Če se o tej temi ne pogovarjamo, se zdi, kot da je vse v redu. Samo mene tišči v duši. Najbrž da še koga.
Pa lep deževen podrav!