Stara sem 21, pa še nikoli nisem imela fanta, čeprav mi vsi pravijo, da sem zelo simpatična. Problem je v tem, da težko navezujem stike, oz. lahko čvekam ure in ure, a da nekomu zaupam, potrebujem ful časa. Zaradi tega imam tudi strah pred fanti, saj vedno mislim, da se nikomur ne bo dalo čakati, da se mu odprem. A vseeno še imam neko upanje:) Problem pri vsem tem pa je, da starši, ki se zame pravzaprav veliko preveč trudijo in mi hočejo nuditi vse, kar je možno, po moje mislijo, da imam raje punce (očeta kar nekako moti, da hodim na morje, v kino s prijateljicami, imam enega dobrega prijatelja, za katerega bi oba rada, da bi bil moj fant). To zagotovo ni res, imam rajš dečke :)) Tako sem že prav pod pritiskom, ker ne morem nikogar predstaviti staršem. Najslabše je to, da vem da je to moje življenje in mi starši ne morejo diktirati, a se toliko trudita za mene, da imam občutek, da jima ne morem vrniti tega. Ah, toliko je tega… Any advice?

Lane,

kot prvo življenje je tvoje, preberi si prejšnji moj post:

sami hodimo po svoji poti,ne po starševski, nihče nam ne more začrtati poti, samo mi jo lahko sami sebi. In nihče nam ne more tako postlati, kakor bi mi želeli, pa naj se še tako trudijo, lepo je videti, če se kdo trudi, vendar se ne sme truditi, da bi bilo tako kot on želi, kati takrat je to sebična ljubezen, radi bi, da bi bilo tako, da je nam všeč, ne pa osebi za katero se trudimo. Le kdo pa ve, kaj bi jaz rad???????
SAmo jaz sam bom svoje sreče kovač. Včasih se nam zdi, da smo tako enpomembni dejavnik v svetu. Vsak bi se rad poistovetil z nekom, rad bi bil tako lep, bogat, pameten, dober športnik…..jaz pa pravim, zakaj bi bili radi drugi ta in ta, bodi prvi jaz. Samo eno tvoje dobro delo, ko si nekoga osrečila je dovolj, da se bo svet spremenil na bolje. In verjemi, majhne stvari spreminjajo svet, ne velike.

NIhče ni tako bogat, da ne bi nikogr potreboval in nihče ni tako reven, da ne bi bil nekomu potreben.

Vendar pretirana skrb tudi ni dobra, kajti začne te porivati v drugo razmišljanje, ne tvoje, ne osebno.

KAr pa se tiče tvojega problema, stara si šele 21 let. JAz sem dobil punco in ženo pri 27 ih. Torej časa je še dovolj, samo predvsem hodi po svoji poti in izbiraj tako kot misliš ti, da je prav. Staršem pa povej, da si naj nikar ne domišljajo, kaj in kako je, kajti samo ti veš, kaj je prav, pa ravno to jim nimaš namena vsak dan razlagati.

Kot zadnje pa še to, nisi ničesar dolžna staršem, razen ljubiti. Kajti če resnično ljubiš, potem tudi onadva spadata poleg, vendar nisi dolžna njiju ljubiti bolj kot ostale, kajti ljubezen ne izbira in ne ločuje.
Tudi starša te nimata zato, da bi zadovoljevala svoje potrebe, vsak more svojo poterbo zadovoljevati s samim seboj in ne z drugimi.
Tudi jaz sem hvaležen svojim staršem, vendar to še ne pomeni, da moram biti astronavt???

primož

Živjo!

Mnogi starši delajo to napako – preprosto pozabijo, da so njihovi otroci odrasli in jim ne pustijo, da bi se razvili v samostojno osebnost. Dobesedno stojijo svojim otrokom na poti kot ovira pri normalnem razvoju mladega človeka.

Priporočala bi ti en dolg in resen razgovor s tvojimi starši – po mojem mnenju se ti preveč vmešavajo v tvoje življenje in ti vnaprej določajo, kakšna bi morala biti in kako bi morala živeti. Vem, da to počnejo iz prevelike ljubezni do tebe, ki pa se v takih primerih izkaže za zelo negativen vpliv na mladega človeka. Po moje je najboljše, da se o tem najprej sama pogovoriš s kakšnim psihologom ali svetovalcem, ki naj potem organizira pogovor s tvojimi starši. Mislim, da je tukaj potrebno svetovanje tretje nevpletene osebe, kajti dvomim, da te bodo starši poslušali in upoštevali tvoje mnenje, kajti kot kaže si za njih še vedno mala deklica, za katero morajo poskrbeti. Morda bi kje našla tudi kakšno literaturo na to temo in jo malo podtakni staršem, vsaj tistemu izmed njih, ki je bolj odprt za prebrati kaj novega in spreminjati svoj odnos.

Tudi s svojim življenjem lahko pokažeš, da si že odraslo dekle – vedno jasno in glasno povej, da si sama izbiraš svojo družbo in da živiš svoje življenje. Ali pa včasih tudi ti izrazi kakšno malo nesramno mnenje, da je tvoj oče morda gej ali mamo lezbijka. Me prav zanima, kakšna bo reakcija.

Morda tvoja starša nimata nič prijetnega in zanimivega za početi, da si toliko časa jemljeta zate – lahko bi jima svetovala kakšno dejavnost, jih za darilo prijavila na kak izlet ali jih vpletla v sodelovanje v kakšnem društvu. Ko bosta imela svoje hobije in zanimanja, bosta nate včasih kar pozabila. Kar bo zate silno olajšanje.

Vsekakor se moraš postaviti zase in poišči koga, ki ti bo stal ob strani!

Eh, pa to je čist normalno, da starše malo “skrbi” glede tvoje prihodnosti, ampak ne oziraj se preveč na to. Nikamor se ti ne mudi in verjemi, da če se fantu ne bo dalo čakat, potem ni pravi za tebe. Tudi sam moram najprej osebo dobro spoznat, preden se ji lahko bolj intimno posvetim, kar pomeni da obstajajo tudi tebi podobni.