Pozdravljene(I)!

Že je tu nadaljevanje po knjigi …

STARŠI – BOGOVI

Od bogov se ni zahtevalo, naj bodo dobrotljivi, pošteni in pravični. Lahko so bili popolnoma nerazsodni. Zaradi svojih muh so človeka lahko spremenili v odmev ali pa je moral vso večnost valiti skale po hribu navzgor. Odveč je pripomniti, da je nepredvidljivost mogočnih bogov med navadnimi smrtniki zasejala precej strahu in zmede.
Podobni odnosi vladajo med številnimi škodljivimi starši in njihovimi otroki. V otrokovih očeh je nepredvidljiv roditelj podoben strah zbujajočemu božanstvu.

Ko smo otroci, nam naši starši pomenijo vse. Brez njih bi bili brez ljubezni, nezaščiteni in nepreskrbljeni. Ker vemo, da sami niso zmožni preživeti, živimo v nenehnem strahu. Starši se naši vsemogočni skrbniki. Potrebujemo jih. Ker ni razlogov, ki bi sodil drugače, si domišljamo, da so naši starši popolni.
Ko se naš svet razširi prek meja otroške sobe, razvijemo v sebi potrebo po vzdrževanju te popolne podobe, ki nas brani pred velikim neznanim svetom, s katerim se postopno srečujemo. Dokler verjamemo, da so naši starši popolni, se počutimo varni.

V drugem in tretjem letu življenja začnemo zahtevati svojo samostojnost. Upiramo se navajanju na čistočo in uživamo kot »nemogoči dveletniki«. Osvojimo besedico » NE«, ki nam zagotavlja nadzor nad svojim življenjem, medtem ko pomeni »DA« preprosto privolitev. Prizadevamo si razviti edinstveno identiteto in uveljavljamo svojo voljo.

Proces ločevanja od staršev doseže višek med puberteto in mladostništvom, ko se dejavno spoprimemo z vrednotami, okusom in avtoriteto svojih staršev.

V dovolj trdnih družinah so starši zmožni prenesti bojazni, ki jih ustvarijo te spremembe. Večina staršev dopušča otrokovo rastočo samostojnost, če je že ne spodbuja.
Razumevajoči starši, ki se spominjajo svojih najstniških let, se prepričujejo, da gre samo za prehodno obdobje.V upornosti svojega otroka vidijo normalno stopnjo čustvenega razvoja.

Strupeni starši niso tako razumevajoči. V otrokovem uporništvu ali osebnih razlikah, vse od navajanja na čistočo pa do mladostniških muh, vidijo napad nase. Branijo se tako, da povečujejo otrokovo odvisnost in nemoč. Namesto da bi zdrav odnos podpirali, ga spodkopavajo, pogosto v prepričanju, da delujejo v otrokovo korist. Pri tem uporabljamo oguljene fraze, kot so; » To krepi značaj« ali
» naučiti se mora ločiti dobro od slabega«. V resnici pa njihove neizmerne zaloge negotovosti v kali zatirajo otrokovo samospoštovanje in zavirajo razmah nadobudne samostojnosti. Ne glede na to, kako zelo so starši prepričani v svoj prav, njihovi napadi zaradi sovraštva, silovitosti in nepričakovanosti otroka zmedejo.

Naša kultura in religija skoraj soglasno podpirata vsemogočnost starševske avtoritete. Dopustno je biti jezen na moža, ženo, ljubimca, brata, sestro, nadrejenega ali prijatelja, samozavestno soočanje s starši pa je skoraj tabu. Kolikokrat smo slišali rek » ne ugovarjaj materi« ali » ne drzni si kričati na očeta« ?

Otrok je svojim božanskim staršem prepuščen na milost in nemilost. Nikoli ne ve, kdaj bo vanj udarila strela. Ve pa se, da bo prej ali slej neizogibno udarila. V njem se je zakorenini strah, ki raste z njim. Vsak nekoč zlorabljen odrasel človek – naj je še tako uspešen – nosi v sebi prestrašenega in nebogljenega otroka.

CENA POMIRJANJA BOGOV

S spodkopanim samospoštovanjem rasteta otrokova odvisnost in prepričanje, da so starši tisti,ki ga ščitijo in skrbijo zanj. Čustveni napadi ali telesna zloraba dobijo za otroka
smisel samo, če prevzame odgovornost za vedenje svojih strupenih staršev.

Ne glede na to, kako škodljivi so vaši starši, v vas še vedno obstaja potreba, da bi jih imeli za bogove. Čeprav razumsko sprejemate, da oče ni ravnal prav, ker vas je pretepal, utegnete še vedno verjeti, da je imel do tega vso pravico. Razumska razlaga ne more prepričati vaših občutkov, da ste bili za to sami krivi.

Kot je povedal eden od njenih svetovancev(avtorica razlaga); » menil sem, da so moji starši popolni. Zato sem si, kadar so z menoj grdo ravnali, predstavljal, da mora biti z mano nekaj narobe.«

Zaupanje v starše – bogove temelji na dveh osnovnih mislih;

1. starši so dobri, jaz sem slab
2. starši so močni, jaz pa slaboten

Ti močni prepričanji lahko živita še dolgo po tem, ko telesno niste več odvisni od staršev in ohranjata vaše zaupanje vanje. Omogočata vam, da se izogibate soočanju z bolečo resnico, da so vas vaši božanski starši izdali, ko ste bili najbolj ranljivi.

Dokler se ne boste sprijaznili s to resnico, ne boste mogli vzeti življenja v svoje roke. Za to je potreben pogum.Že z branjem te knjige ste se obvezali k spreminjanju samega sebe in dokazali, da ga imate.

»Nikoli mi ne bodo dovolili,da bi pozabila,kako sem jih osramotila!«

sledijo primeri in sicer;

Zgodba govori o Sandy, osemindvajsetletni privlačni temnolaski, ki je bila videti, kot da« ima vse«, je prišla na posvet zaradi resne depresije.

Povedala je, da je v življenju na splošno nesrečna. Več let je bila cvetličarka v prestižni trgovini. Vedno je sanjala o lastni cvetličarni, vendar je bila prepričana, da tega ni sposobna uresničiti. Bala se je neuspeha.
Poleg tega je že več kot dve leti poskušala zanositi. Med pogovorom je avtorica dojela, da je zaradi težav z zanositvijo zelo ogorčena nad svojim možem in njuno neuspešno zvezo. Čeprav se je zdelo, da jo njen mož iskreno ljubi in razume. Osnovno težavo je še poslabšal nedavni pogovor z njeno mamo.

Z nosečnostjo sem naravnost obsedena. Ko sva bili z mamo na kosilu, sem ji potožila, kako sem razočarana. Rekla mi je; » stavim, da je vsega kriv tisti splav.Božja pota so nedoumljiva.« Od takrat se ne morem potolažiti. Ne dovoli mi, da bi pozabila.

Avtorica jo je vprašala o splavu. Sprva se je obotavljala, nato pa je zaupala vso zgodbo.

Zgodilo se je, ko sem hodila še v gimnazijo. Moji starši so bili nadvse strogi katoličani, zato sem hodila v župnijsko šolo. Zgodaj sem se telesno razvila. Pri dvanajstih sem bila visoka 173 cm, tehtala sem 58 kg in nosila moderček 75C. Fantje so se začeli ozirati za mano, kar mi je bilo zelo všeč, očeta pa je spravljalo v bes. Ko me je prvič zalotil, da sem fanta poljubila za lahko noč, me je zmerjal s cipo tako glasno, da je slišala vsa soseska. Od takrat naprej je šlo le navzdol. Vsakič, ko sem šla s fantom ven, mi je oče zagrozil, da bom prišla v pekel. Nikoli ni popustil. Predstavljala sem si, da sem že tako ali tako pogubljena, zato sem pri petnajstih spala s tistim fantom. Kakšna smola – zanosila sem! Ko so starši izvedeli, so ponoreli. Povedala sem jima, da želim splaviti. Takrat se jima je čisto utrgalo. Kar naprej sta kričala name, da sem storila smrtni greh. Prepričana sta bila, da bi splav, če ne bom šla že prej v pekel, zapečatil mojo usodo. Njun pristanek sem lahko dobila le z grožnjo, da se bom ubila.

Avtorica jo je vprašala, kako je bilo po splavu. Zrušila se je vase, njen potrti pogled je avtorico zadel v srce.

Zaradi očetovega govorjenja, da sem zapravila božjo milost, sem že pred splavom postala čudno ravnodušna. Po njem pa sem dobila občutek, da nimam več pravice obstajati. Čim bolj osramočena sem bila, tem bolj sem se trudila vse popraviti. Želela sem obrniti tok časa nazaj, da bi me imeli starši spet tako radi kot v otroštvu. Toda oče in mama nista zamudila nobene priložnosti za očitanje. Kot pokvarjena plošča sta kar naprej trobila svoje o tem, kaj sem storila in kako sem ju osramotila. Ne obtožujem ju. Tega , kar sem storila, res ne bi smela, saj sta od mene pričakovala visoko moralnost. Zdaj se želim odkupiti za vse, kar sta pretrpela zaradi mojih grehov. Zato jima ustrežem v vsem, kar želita. Mojega moža to jezi in zaradi tega se hudo prepirava. A ne morem si pomagati. Samo to si želim, da bi mi odpustila.

Ko je avtorica poslušala, to ljubko mlado ženo, sta jo ganila trpljenje, ki so ji ga s svojim ravnanjem povzročili starši in njena potreba po zanikanju njihove odgovornosti. Skoraj obupano jo je želela prepričati(avtorico knjige), da je sama kriva za vse, kar je doživela. Avtorica je vedela da bo njeno delo opravljeno v trenutku, ko bo Sandy razumela, kako so bili starši do nje kruti in kako so jo čustveno zlorabljali.Spoznala je, da ne bo šlo brez obsojanja.

Avtorica; veš kaj? Zares sem jezna zaradi tega mladega dekleta. Mislim, da so starši grozno ravnali s tabo. Vero so izkoristili za to, da so te kaznovali. Mislim ,da si tega nisi zaslužila.

Sandy: storila sem dva smrtna greha!

Avtorica; saj si bila še otrok! Morda si naredila nekaj napak, vendar ti ni treba plačevati vse življenje. Celo cerkev dovoli, da se človek spokori in živi naprej. Če bi bili tvoji starši res tako dobri, kot trdiš, bi pokazali do tebe vsaj malo usmiljenja.

Sandy; poskušala sta rešiti mojo dušo. Če me ne bi imeli tako radi, bi jim bilo vseeno.

Avtorica: Poglejva na stvar v drugi luči. Kaj bi se zgodilo, če ne bi splavila in bi rodila deklico? Zdaj bi jih imela približno šestnajst let,kajne?

Sandy; je prikimala in poskušala razumeti,kam meri avtorica knjige.

Avtorica; denimo, da bi zanosila. Bi ravnala z njo tako, kot so se teboj ravnali tvoji starši?

Sandy; nikoli!!!!

Sandy je spoznala globji pomen tega, kar je rekla.

Avtorica; ti bi bila bolj ljubeča. In tudi tvoji starši bi morali biti. To je njihova napaka,ne tvoja

Polovico svojega časa je Sandy gradila svoj obrambni zid. Obrambni zidovi so pri otrocih škodljivih staršev vse prepogosti. Zgrajeni so iz različnih psiholoških zidakov. V Sandyinem obrambnem zidu je osnovni material posebno odporna opeka,imenovana« zanikanje«.

MOČ ZANIKANJA

Zanikanje je najbolj prvinski in hkrati najmočnejši psihološki obrambni mehanizem. Z zanikanjem ustvarimo lastno resničnost in tako zmanjšamo vpliv določenih bolečih življenjskih izkustev na najmanjšo možno mero ali celo zanikamo njihov obstoj. Marsikomu pomaga pozabiti dejanja staršev in mu tako omogoča, da jih še naprej idealizira.
Olajšanje, ki ga prinaša zanikanje, je v najboljšem primeru začasno, a zahteva visoko ceno. Zanikanje je kot pokrov našega čustvenega lonca na pritisk; dlje ko je lonec pokrit, bolj narašča pritisk. Pokrov prej ali slej odnese in pride do čustvene krize. Zdaj se moramo v stanju hudega stresa spoprijeti z resnico, ki smo se ji po vsej sili skušali izogniti. Krizo bi lahko preprečili, če bi se pravočasno spopadli s svojim zanikanjem. Tako bi odprli ventil, da bi se čustva polagoma sproščala.

Žal vaše zanikanje verjetno ni edino, s čimer se morate spoprijeti. Tudi vaši starši uporabljajo svoje obrambne mehanizme zanikanja. Ko se poskušate dokopati do resnice o svoji preteklosti, vaši starši – zlasti če resnica zanje ni prijetna – vztrajno trdijo, da » se sploh ni zgodilo«. Take izjave vas ovirajo pri poskusih, da bi obnovili svojo lastno zgodovino. Dvomiti začnete v lastne vtise in spomine. Starši tako omajejo vaše zaupanje v lastno presojo zaznavanja stvarnosti, da si še teže povrnete samospoštovanje.

Samo pohvalila bi, ker je tako resnično napisano. Mogoče bom ob kaki drugi priliki tudi sama opisala svojo izkušnjo, ki je precej podobna Sandyjevi, a ne tako drastična. Zanimivo pa je, da sem občutila pravo olajšanje samo s tem, ko sem povedala mami svojo pravo resnico o svojem doživljanju in ob tem soočenju doživela še zadnjič oničujoč bes njenih čustev ob mojih besedah. Sem bila tudi takrat prizadeta in sem jokala, čeprav pri tridesetih. Ampak sem se oklepala tega, da imam pravico govoriti resnico, čeprav to mogoče komu ni všeč, čeprav zaradi tega komu nisem všeč in rušim komu sliko, ki jo je imel o sebi. Sedaj vem, da je resnica ena, da smo jo doživljali vsak na svoj način in da me je v otroštvu identificiralo moje dojemanje in ne mamino, kako bi moralo biti. Tudi če sem bila tisočkrat vse sama kriva, ko spoznaš, da sem bila samo otrok in vem, da sem bila kot otrok nemočna. Potem pride spoznanje in odpuščanje. Odpustila sem lahko mami, ker vem da nisem bila vsega sama kriva in lahko sem jo začela imeti ponovno rada, tokrat na drugi ravni.
Največja in najhujša bolečina kar sem pa jo izkusila v življenju pa je bilo resnično okrivljanje samega sebe in kako sem se sama kaznovala.