Živjo! Kot že tema pove, imam probleme z mamo oz. starši, samo da ata je bolj tiho in se zaradi vse situacije se mi zdi vedno bolj oddaljuje od nas.. mislim predvsem na odnose. Naj opišem situacijo. Jaz bom čez pol leta stara 18 let (torej sem 17 in pol) in imam fanta, ki ima 20 let. Poznam ga že dve leti, skupaj sva pa leto in šest mesecev.. (to so osnove, zdaj pa od začetka):
V osnovni šoli sem bila na zunaj mirno dekle (vedno sem bila malo divja – od otroštva, samo starši se pred tem skrivajo, ker je njihov otrok vedno naj naj).. živim v manjšem mestu (10000 prebivalcev), kjer mladi nimamo kaj dosti izbire za hodit ven, tako da niti nisem imela priložnosti, da bi že v osnovni šoli začela pohajkovati po zabavah. Torej prej sem želela povedati da sem bila na zunaj mirno dekle bolj v tem smislu – v šoli sem bila vedno odlična, sodelovala sem v treh TV kvizih, v vrtcih so jokale vzgojiteljice ko sem odhajala, v šoli se me je zapomnilo veliko profesoric. Niti nisem imela priložnosti, kot sem rekla, da bi prišla moja prava narava (živa) do izraza, ker ni imela kje priti.. tudi klavir igram že 12 let (letos končujem 10-letko, to je nadaljevalna stopnja in hkrati tudi konec moje glasbene poti) in v osnovni šoli sem imela cel spisek krožkov, med drugim tudi malo resnejši športni krožek – bila sem v klubu, hodila na tekmovanja, osvajala dobre dosežke, potem pa sem s tem športom zaključila (v 1. letniku srednje šole), ker se nisem mogla klavirju, šoli in njem posvetiti enako dobro in izbrala sem si klavir. Dobila sem tudi Zoisovo štipendijo, skratka želim povedati da sem bila vsestranska.. Potem je prišel 1. letnik. Splošno znano je že, da se »otroci« spremenimo v srednji šoli. Tu sem spoznala nove prijatelje, začeli smo hoditi po zabavah itd. – na začetku sem šla na eno zabavo na dva meseca.. počasi proti koncu prvega letnika je bilo zabav 1x na mesec, v začetku drugega letnika 1x na dva tedna in potem se je počasi situacija umirila zaradi raznih dejavnikov – če se bom spomnila, vam jih opišem kasneje). Zrasla sem v družini ki je do spolnosti in fantov zelo zadržana. Starša sta mi vedno govorila, da fanti »niso zame«, govorila sta, da se jima zdi prav, da bi fanta imela šele v tretjem letniku, ne prej. Vendar jaz sem zgleda edina (aja, imam tudi sestro ki ima 11 let) v družini, ki živi v 21. stoletju, tako da sem si našla fanta na koncu prvega letnika (kar je za današnje razmere dokaj pozno, saj mi veliko sošolk govori o veliko bolj zgodnjih letih – od 6. razreda pa naprej) – pod pojem »fant« pojmujem nekoga ki ti je všeč in se zapleteš z njim in so v razmerju prisotni (pri mlajših letih) vsaj poljubi – mislim tisti »tapravi«. Torej imela sem fanta. Teden dni sem novico skrivala pred mamo, ker si nisem upala povedati, potem pa sem se opogumila in ni bilo nobenih problemov.. le mama se mi je malo kot posmehovala, kot da sem otrok in ubistvu niti ne vem kaj je fant – pojmuje vse za »otroško ljubezen«. Na začetku naslednjega šolskega leta sem končala z njim, medtem pa sem imela zelo dobrega prijatelja. Spoznala sva se že aprila (še v prvem letniku) in vmes je bila tista 3-mesečna veza s fantom in potem decembra sem pa začela hoditi s tem – najboljšim prijateljem. V stanovanje je prišel parkrat že prej, kot prijatelj – torej starši so ga pustili not, ker so mislili da bo tudi ostal prijatelj. In ko sva začela hoditi, mu niso mogli kar prepovedati vhoda v stanovanje, tako da je ubistvu »prekršil njihovo pravilo« o tem, da moji fantje ne smejo v hišo dokler veza ne bo resna. Pomeni, pred poroko naj bi moj fant lahko prišel šele v stanovanje. Začela sva hoditi torej decembra in sedaj sva še vedno skupaj (ta teden bova imela leto in 6 mesecev). Nisva iz istega kraja – od mene je oddaljen uro vožnje in ker ima avto je on večkrat pri meni kot jaz pri njem. Pri njem sem prespala za novo leto 2000, mami pa sem rekla da sem pri prijateljici v istem kraju, ker sem vedela da mi ne bo pustila biti pri njem. Mislim.. poznala sva se ko sva začela hodit že 9 mesecev in tudi mama ga je spoznala, novo leto sva praznovala skupaj, pri njem sem pa prespala oblečena v kavbojke in majico, ker sva se »mrtva« ulegla v posteljo, saj sva morala čez uro že vstati, ker me je moral peljati na avtobusno postajo. K njemu me starši na začetku niso pustili na obisk, ker so menili da naj jih za to vprašam šele ko bova že vsaj 3 mesece skupaj. Ko sem sedela na njegovih kolenih tu pri meni in je mama prišla not, me je potem vprašala: »Komaj 2 tedna hodita, pa mu že sediš na kolenih???« ŕ kaj bi šele rekla za poljub!! Nam mladini pa se zdi logično, da začetek veze »proslavimo« s poljubom.. to je nekaj rutinskega, nekaj prvega kar se zgodi. In mislim da to res ne bi smel bit velik problem, njej pa se je zdelo že sedenje na kolenih nekaj »ajej«. Počasi sem začela hoditi k njemu 1x na 2 meseca ali 1x na mesec, on je bil pa pri meni vsak vikend – vsako soboto in slučajno če je bila možnost je prišel še enkrat vmes, ampak je bila to redkost. Enkrat kasneje se mi zdi, sem zopet rekla mami da grem prespati k prijateljici in šla sem pa k njemu. Tudi takrat se ni nič zgodilo. Vse moje prihode k njemu sem morala nekako skrivati pred mamo (če so bili več kot 1x na mesec) in tudi njegove prihode sem (če so bili večkrat kot 1x na teden), ker se ji je zdelo nenormalno in absolutno preveč da se videvava več kot 1x na teden. Aprila – po 4 mesecih sem se odločila za spolne odnose, ker sem imela občutek da veza ne bo trajala malo časa in bila sem pripravljena. Tudi za to, seveda, mama ni vedela. Če bi ji povedala bi mi rekla da nikoli več ne sme v hišo, da ne smem več z njim hodit, doma bi bil maksimalni prepir in vse bi se postavilo na glavo za moje celo življenje – vem.. tako da sem to reč raje zamolčala in junija sem se odločila da bom šla po kontracepcijske tabletke, saj nisem želela zanositi. Tudi to sem skrivala- obisk pri ginekologinji, tabletke, vse.. počasi sem do njega lahko prihajala res 1x na mesec, brez večjih problemov. Tistega dne, ko sva šla prvič do konca sem šla k njemu na skrivaj, imel je rojstni dan in jaz sem rekla mami da se grem učit matematiko k prijateljici in da bom prišla okoli 20 domov. Tistega dne me je tudi ugriznil v vrat in ko sem prišla domov je mama slučajno opazila ugriz in potem je bil doma ogenj v hiši.. govorila mi je vse možno, da sem na dobri poti za lajdro, da kaj si mislim, in vse v tem smislu.. reči so me zelo prizadele in naslednji dan nisem bila sposobna pisat testa matematike – pisala sem ga 1 (moja prva enka pri matematiki v vse letih). Nisem navajena, da bi starši govorili takšne reči otrokom. Še posebej ker nisem edina. Tudi moje sošolke so že imele ugrize na vratu, in so tudi govorile kakšne reakcije so imeli starši, vendar nobeni niso napotili takšnih besed svojim hčerkam. Slišala sem komentarje da so se smejali, da so samo čudno pogledali, da so celo zezali.. noben zaradi takega ni imel večjih problemov.
Oktobra, ko je imela prijateljica rojstni dan, sem rekla mami da grem k njej prespat in po rojstnem dnevu sem šla spet k njemu. Bil je vikend, v ponedeljek pa smo imeli 4-dnevno ekskurzijo v rim in mama me je poklicala na GSM, da me vpraša če mi mora kupiti kaj hrane, vendar jaz sem GSM pozabila v avtu in mama me je tako klicala k prijateljici domov in tako je prišlo na dan, da sem prespala pri njem. Spet je bila panika doma. Rekla mi je da nikoli več v življenju ne bom smela nikjer prespati in tudi moja mlajša sestra da ne bo nikoli imela tega dovoljenja. Decembra sem napisala pismo sestrični, ker se nismo videle veliko časa in je rekla naj ji pišem. Ona ve veliko reči o meni, tudi mojem fantu in tako ji lahko brez problema povem razne reči. V pismu sem med drugim napisala da sem parkrat na skrivaj prespala pri njem, in ostale reči, ki jih mama »naj ne bi« z vedela. 15. decembra sva imela obletnico in sem šla k njem, pismo pa je bilo v šolski mapi v torbi, le še kuverto je potrebovalo. Ko sem prišla domov sem mislila da bom umrla. Mama je brskala povsod, tudi po torbi in našla pismo. Prebrala vse – od tega da spim z njim, da sem bila pri njem na skrivaj, ma vse.. preveč reči. To je bila velika prelomnica v mojem življenju. Začetek totalnega nezaupanja. Z mamo nikoli nismo imele preveč dobrih odnosov. Nikoli ji nisem smela povedati preveč reči, ker bi se tako vrgla v jamo. Ima prestroge omejitve, premalo razumevanja in glede nekaterih reči misli da živimo v Ameriki – namreč po njeno je tu veliko posiljevanja, kraje, nasilja, droga na vsakem vogalu.. tako da mami nikoli nisem niti smela omeniti da sem se odločila za korak- da bi spala z njim. Nisem ji smela niti omeniti, da bi šla k njem prespat kdaj – to lahko šele po poroki!! Ona namreč je imela prvega fanta po končani srednji šoli, se poročila in ŠELE POTEM spala z njim. Hudó! Hočem povedati, da tudi če bi se trudila, z mamo nikoli nismo imele nekega odnosa – mati-hči. Veliko sošolk mojih je hodilo po zabavah že veliko prej, fante so imele na žurih – drug žur, drug tip. Veliko jih je kadilo, veliko je bil vsega. Jaz sem mejo potegnila v malo kasnejša leta in vseeno še prezgodaj. (zanjo). Sošolke so mi govorile o raznih rečeh kakršnih se lahko pomenijo z mamo – kaj je kondom (govorim še o zgodnji osnovni šoli – 5., 6., razred), bolj podrobno o menstruaciji in vseh teh rečeh.. meni mama o menstruaciji ni veliko povedala – na dan ko sem jo dobila nekaj formalnosti, vendar prej od nje nisem slišala nič. Sej vem da mi to zvemo od ostalih že veliko prej, ampak… ni bilo odnosa!! Niti pomisliti nisem smela, da bi mami omenila besedo kondom. Ali pa spolni odnos.. ko so bili na TV kakšni prizori, ko sta se dva samo poljubljala (kaj šele če sta bila v postelji), smo avtomatsko vedeli (jaz in sestra) da moramo obrniti glave proč, menjat temo pogovora, med tem časom pa so starši menjali kanal. Enkrat je bil en tjulenj na drugem – dokumentarna oddaja in slučajno spolni odnos tjulnov in mama.. je menjala kanal! Mislim nekatere take reči so mi banalne.. skrajne.. zakaj menjati kanal ob poljubljanju? Kot da se bom prej začela poljubljati če jih vidim po TV-ju.. tudi sedaj je vse zadržano tukaj.. tako zelo rada bi jim povedala vic v katerem je beseda »tič« in si ne upam, ker me bo mama pogledala, da kake besede pa govorim. Vsi vemo da mladi kdaj pa kdaj povemo kako kletvico in ko me je 1x slišala po telefonu je bila vsa šokirana, kako lahko mlado dekle kaj takega pove.
Enkrat je bila pri vedeževalki in ji je le-ta rekla, da se drogiram in da sem že v hudi krizi. 1x v življenju sem potegnila 3 dime trave in sama sebi rekla da ne bom nikoli več. In nisem. Nekako sem imela željo probat kaj je, čeprav sem vedela da mi prvič ne bo še nič, probala sem – dobila svoje in se je resnično nisem dotaknila nikoli več. Cigaret pa pokadim lahko enega na mesec, tako.. brezveze.. hočem rečt, da z drogo nisem nikoli imela nekih stikov ubistvu, sploh pa ne da bi bila v nekih krizah. Mama pa ji je zelo verjela in so bile debate doma da nej ji povem če se drogiram in da mi bo pomagala in mene je zelo prizadela. Tistega dne sem se maximalno razjezila, se začela drt da kako lahko kaj takega o meni misli, zaloputnila z vrati in šla v sobo – seveda je bilo to po njeno reakcija, živčnost – ker mogoče nisem imela pri sebi doze. Dostikrat mi je govorila da imam čudne oči, da sem čudna, da sem bleda, da sem shujšala in vse to – po moje je napeljevala na to, da ji priznam nekaj česar v mojem življenju ni. Vsakič znova me s tem razjezi, vsakič so reakcije iste – zdijo se mi celo logične. Droga se mi zdi nekaj hujšega kot sex, droga se mi zdi pogodba s smrtjo in da me lastna mati obtoži tega, še posebej ker nimam NIČ s tem, me to prizadene bolj kot bi me lahko katerakoli obtožba o bilo čem. Problem je še v tem, da s tem ni nehala še lep čas. Vedno je »nedolžno« naokoli napeljevala na to in jaz sem se vedno znova razjezila da naj že neha in potem ona meni, da sploh ni nič omenjala in take bedarije. Preiskano sem imela celo sobo, tudi v sobi ne morem imet nobene stvari več, če nočem da bi jo videla mama. Dnevnik sem nehala pisat, ker se mi je zdelo da ga bere in vse omare sem sigurna da je prebrskala, v iskanju za zavitkom trave al česa drugega (trava je njej že heroin – pokadiš 3 jointe in si mrtev!). o drogi vem dosti, ker sem prebrala na tone knjig o tem, delala referate, gledala dokumentarce in filme, tako da kar dobro poznam reči ki so me zanimale in se ne bi za noben denar spuščala v kaj takega, da moram potem doživljati pekel abstinenčne krize, da si uničujem življenje, ali da si zaradi enega nepremišljenega overdoze-a zaključim življenje tako mlada, ali pa da dan za dnem živim v iskanju za denarjem za nov šus. Nikoli ne bi tega doživljala, zato me še bolj prizadenejo njene obtožbe. Rekla sem ji da naj neha s tem že 1x, da gremo v zdravstveni dom na preiskave in pol naj mi da mir in ni hotela. Nikakor se je nisem mogla rešit – po moje ni hotela da bi jo kdo videl, saj jo tako zelo skrbi to kaj si bodo drugi mislili o njej.
Tudi glede tega, ko bi se hotela kaj zezat na ta račun se ne smem. Ko omenim besedo droga, pove »Bog ne daj«. sošolke se zezajo s starši v vseh pogledih, ena mi pravi kako jo mama vpraša če je pojela preveč X-ov, ko je preveč živa, druga mi govori da se zezajo od tipov in vsega.. ma uglavnem vse je bolj sproščeno. Jaz če povem mami da če je »naspidirana«, me bo vprašala da kakšne izraze pa uporabljam in »Bog ne daj«..
Torej zdaj sva s fantom skupaj leto in 6 mesecev kmalu, k njemu hodim 1x na dva tedna, o tem da bi prespala ne smem niti pomišljat (čeprav moje vse sošolke ki so več časa s fantom spijo pri njem in vse to..), ko sem ji omenila morje je rekla da NI ŠANS – sošolka je bila po enem letu s tipom na morju, druga non stop hodi z njim nekam, tretja spi pri njem že milijon let in mati ve in za sex in za KT in vse… od dosti prijateljic mame vejo za spolne odnose, ampak na način da so jim hčerke brez straha povedale.. ko sem hotela it s fantom u Gardaland sem se najprej dosti časa prepirala, ker me ni pustila po letu in štirih mesecih z njim na enodnevni izlet!!! Za znoret.. zdaj na morje bom kar zbežala, ker mislim da bom kmalu 18, da sva skupaj že en lep čas in da bi lahko šla.
Drugače hodim na žure 1x na mesec, ker tukaj nimam kam it, ven me pa ne pusti – recimo v Ljubljano, do katere imam tudi uro vožnje, ali v kako drugo bolj razvito mesto. Ko grem normalno ven, sem lahko zunaj do 23 (zdaj sem jih 1x prepričala celo do 24), ko grem pa na žur je bilo do nedavnega do 3 zjutraj in potem sem naredila eno hudo prelomnico – sem se vrnila ob 7 zjutraj in potem smo se zmenili da sem lahko do 5 zjutraj zunaj.. pa tudi to ne drži vedno. Kadarkoli povem da bom šla kam ven, jim rata slabo. Če pa povem da grem k fantu, pa jim je še bolj. Pobarval si je lase najprej s peroksidom, potem v rdeče in zato mislijo da je bolj živ in se sigurno tam drogiram in ko grem ven tam da je vse polno igel okoli. Neka prijateljica od tam me je povabila na praznovanje roj. Dne ki ga je imela v koči in mama me najprej ni hotela pustit, ko sem jo vprašala da če misli da bodo vsepovsod igle, je rekla: »ja, ne moreš trdit da ne bo nobene« ŕ s tem je mislila da bodo itak vsi zadrogirani in pijani itd..
Fant je ubistvu zelo miren. Ravno zato ima bolj malo prijateljev, med vikendi ne hodi nikoli zvečer ven na kake pijače, ne kadi, ne pije (raje je avtobus vsem pijancem na žure, kot da bi on pil), tudi žura ZELO redko – parkrat v letu.. in še to kar je bil je šel samo 1x s svojimi prijatelji, če ne vedno z mano – ker sem jaz malo bolj taka. Hočem povedat da ni niti blizu mladini kakršna je danes in da je mama SAMO zaradi barve las razvila totalno napačno mnenje o njem. Nikoli mi ni rekla da ji ni všeč ali kaj takega, ubistvu ga je sprejela in ko sem jo vprašala kaj misli o njem mi je rekla da se ji zdi miren in fajn tip, ampak so vedno neki dvomi v njem. Ne verjame niti meni, niti sebi preveč. To me zelo moti, ker nikamor nikoli ne grem brez dvoma.
Tudi štopanje. Po vseh teh »domačih krizah« sem si rekla: »dobro, bom prispevala k temu da razvijemo en odnos zaupanja z mamo«. Ko me je vprašala če sem kdaj štopala, sem ji rekla da sem.. in sedaj to maximalno obžalujem, ker tudi ko grem k njem mi dvome še zaradi tega ker misli da grem štopat. Saj grem res, ampak štopam s prijateljico in mislim da tukaj ne bi smelo biti nobenih večjih zapletov. Koliko študentov in dijakov po Sloveniji štopa, ona pa misli da tudi če nas bo 5 punc v avtu, da nas lahko voznik vse posili in potem ubije. Po nekaterih pogledih živi v Ameriki, polni nasilja, po drugih pa v srednjem veku.
Tipkam že kar nekaj časa in pomoje je tukaj še veliiiko reči ki bi jih lahko rekla, ampak vsega nimam več v glavi. Napisala sem tako dolgo »pismo«, ker mislim da le z vprašanjem: »imam fanta, mama mi ne pusti veliko reči, kaj naj naredim« ne bi mogli preveč dobro odgovorit. Zato sem vas želela čim bolj približati mojemu družinskemu stanju, saj pravim – pomoje je še ogromno pozabljenih reči. Zato bi ubistvu rada imela kako debato, ki je na žalost možna samo prek mailov – če vam tudi to ni dovolj.
Povzetek tega pisma pa je, da živim v zelo zadržani družini glede vsega. Odnosa pravega z mamo že na začetku nisem imela in mislim da je ona kriva na prvem mestu, zaradi svojih pogledov in ker ga ni razvijala že ko sem bila majhna. Mislim da se sedaj to bolj težko spremenim še posebej zato ker KAR KOLI bi ji rekla, bi se pahnila v jamo. Enostavno ji ne morem nič zaupat. Tudi kakih vicov ki vsebujejo besede »tič«, XTC itd, ne smem uporabljat – ne govorim zdej o preveč perverznih vicih.. nekaj čisto brezveznega ubistvu. In s fantom zgleda ne bom imela njenega dovoljenja da grem na morje oz. da prespim pri njem, dokler se ne zaročiva. Mislim da bom umrla! Sem oseba ki potrebuje malo več svobode, vse to me le še bolj duši. Od vedno sem odprta in živa in dinamična oseba. Veliko bi potovala in kar naprej se nekje gibljem in zaradi takšne situacije sem rada tudi čim manj doma – pohajala bi KAMORKOLI. Mislim da me mama s tem zelo psihično uničuje in se samo bojim, da ne bom potem imela kakšnih posledic. Vedno sem bila tudi veselo dekle in odkar se vse to dogaja, sem vedno več časa slabe volje. Še več potrebujem pozornosti in občutka ljubljenosti od fanta, od katerega je ne dobivam toliko kolikor hočem – verjetno zato, ker jo potrebujem več kot je normalna doza in potem me še vse to spravlja v slabo voljo. Resnično mislim da bom umrla preden pridem na fax v Ljubljano in se rešim staršev vsaj za nekaj časa..
Aja in še ena takšna situacija. V sredo sem imela absolventski večer (pri klavirju) in je prišel k meni in na absolventski. V četrtek sem šla jaz k njemu, ker sem zgodaj končala pouk in nam je naslednji dan odpadel pouk in potem sva bila zmenjena za v soboto, da bo prišel on k meni. V petek me je klical da se bo moral v soboto učit za izpit, zato da bo raje prišel k meni v petek. In to sem seveda rekla mami, mama pa je rekla. »OK, razumem da se mora učit v soboto, ampak zakaj potem mora priti k tebi danes, sej sta se videla 2 dni zapored!!« Zdi se mi logično, da če bi živel v istem kraju, da bi se videla več ali manj vsak dan. In tako ko se vidiva PO LETU IN ŠESTIH MESECIH in jaz imam 17 in pol let, je njej preveč! Kot da sva poročena.
No tako. Po moje vam je že jasno približno kaj je moj problem. Posebej pa bi odgovor za morje – kako naj jih spravim do tega in sploh kako naj jih pripravim do tega, da mi pustijo malo več svobode, kako naj jih prepričam da sem razumna in da imam kar odraslo razmišljanje (bolje KT, kot otrok, pa tudi bolje en stalen tip, kot sistem ki ga ima ena sošolka – je KT in ko je na žurih, si že najde koga – vsakič drugega.. mislim da je tudi to ena reč, s katero bi lahko bila mama zadovoljna..) in tu je še milijon reči. Tudi alkohola ne pijem, malo žuram (ravno za to ker kamorkoli grem tukaj, so vsi pijani in meni se ne da bit edina trezna, v druge kraje pa ne smem), samo mame o tem ne morem prepričat. Tudi drogiram se ne in me s tem samo še bolj »ubiva«.. res ne vem več al znoret, al kaj..
No, zdaj bom pa res zaključila tole. Upam da niste 3x zaspali med branjem in upam da boste znali dat kakšno rešitev ki bo izvedljiva in ki bo pomagala. Veliko ljudi pove: »pogovor!«.. ampak se mi zdi da pogovor je nekaj preveč idealnega – starši me ne bojo poslušali do konca, me ne bojo razumeli, govorili bodo samo da sem ena izmen ostalih najstnikov in da bo minilo.. sploh me ne poslušajo, pogovarjala pa sem se že milijonkrat, tako da vem da ne pomaga nič. Pa še »žilico« za psihologijo imam (tako pravjo razni testi ki sem jih opravljala v sklopu Zoisove štipendije in v šoli glede poklicov, pa tudi sama menim tako), tako da vedno kontroliram svoj pristop in razne ostale reči in še vedno ne deluje..
Upam da bom kmalu dobila odgovor in hvala že vnaprej!

Lp, urschka

Spoštovana Urschka!

V tem trenutki ste spisku svojih grehov dodali še enega, na neposreden in zelo gostobeseden način ste se oglasili psihiatru :o) in razkrili ne le svoje intimne podrobnosti, ampak celo intimnosti cele družine! Če bosta starša brskala tudi po računalniku, naj le prebereta moj odgovor! Vedete se kot le redke odgovorne najstnice s tem mislim na zaščito, vendar morate razumeti tudi starška, ki vam kljub svoji navidezni trdosrčnosti želita v bistvu dobro. V vašem interesu bo, da ju po nepotrebnem ne jezite, vsekakor pa bo potrebno z materjo dobiti pristnejši in bolj odkrit stik. Morda v sedanjemu razgretem ozračju sami tega ne boste zmogli in bo zato dobrodošla pomoč kakšne prosvetljene tete ali družinske znanke, ki jo mati spoštuje. Konec koncev, čez pol leta boste že imeli volilno pravico, kar pa hkrati pomeni tudi vso odgovornost polnoletne osebe, takrat boste lahko tudi upravičeno zahtevali, da mati posluša vaše argumente. Mama sedaj ravna tako kot ste opisali le v strahu, da ne bi prišli ob dober glas, kar se v majhnem kraju kaj rado zgodi, tega strahu jo morate čim prej razbremeniti, pa bo tudi v koncesijah širokosrčnejša.

starši po računalniku ne bojo brskali, ker na delu interneta nimata, doma pa se ne ukvarjata preveč z njim. sicer pa tudi če bi prišla, se mi ne bi zdelo pretirano narobe, ker tako ali tako mislim da se ne zavedata kaj imata. res je, da sem se lagala (ker mislim da sem bila primorana, ker sem imela na izbiro ali laž in se imeti fajn, ali resnico in spraviti hiši v zrak..) tete nimam nobene v bližini, tudi starša se kaj pretirano ne družita, sploh pa ne tako da bi mi kdo lahko ppomagal. vse kar mi mama zna povedati je, ko ji povem kaj ostali lahko, da njene sodelavke ji pa govorijo kako je zmešana, kes mi pusti da si kupim kavbojke za 14000 in kako je zmešana, ker me pusti zvečer v disko in take bedarije.. hočem povedat da mam jaz s svoje strani arggumente kako vsi vse lahko, ona pa obratno. uglavnem nobena teta je ne more omehčati, prepuščena sem sama sebi. tudi odnosa medve ne moreva zgratiti. s tem sem se že sprijaznila. kako lahko zgradim nek odnos z osebo, ki mi ne pusti več kot 1x na dva tedna k fantu (on prihaja k meni), ker se ji zdi to preveč? sklepam da se bom kdaj zlagala in šla! ali pa da zgradim odnos z osebo, ki ji ne smem povedati da bom šla na štop k fantu s prijateljico? sem dijakinja, služim ne denarja in vse ka rmi ostane je, da grem na štop (ko porabim svojo štipendijo). in seveda bo to še ena laž več. mama zahteva karto, da sem res šla z javnim prevozom in kaj naredim jaz? nekje dobim karto in jo pokažem mami, kot da sem bila jaz. mislim.. hočem povedati, da so stvari ki se mi ne zdijo ne vem kako huda dejanja in se moram lagati. mama živi v ameriki s pametjo. res nimam izbire kot se lagati. problem je potem samo še, ker ne morem delati veliko reči in me to mori.. me ubiva.. kot sem rekla, sem bila v četrtek pri fantu in nisem smela niti pomisliti, da bi jo vprašala še za soboto. zdaj je ponedeljek in v četrtek bom morala iti, ker moram v njegove kraje na pregled in ko ji to povem, tudi sploh ni šans da bi pomislila na to da bi šla mogoče tudi danes k njemu! šolo sem ubistvu že končala. jutri me še eno stvar vpraša, v sredo še nekaj pišem, ampak imam vse pod kontrolo (sem pravdobra vsa 3 leta). na morje s fantom bom šla, to je 1×1. tudi za to ni.. hočem samo povedat da se mi že trže, ker dvomi vame, ker dvomi v mojega fanta, ker mi ne pusti veliko reči. verjamem da jih dosti niti pol tega ne more kar jaz lahko, ampak sem pač oseba ki rabi več. sem bolj dinamična kot ostali, rabim več “zraka”..
z mojimi 18 leti ne bo dosti boljše.. sicer bom stara 18 let, ampak ne pomeni da bom lahko (z njenim dovoljenjem) počela določene reči.. komaj čakam fax v ljubljani in potem si bom sama priborila svobodo.. ampak do takrat je še 1 leto!
glede straha pred tem da kdo kaj izve pa.. nje ni strah da bi jaz prišla ob dober glas, ampak da bi se zadrogirala, ostala noseča in si uničila življenje. ampak ji ne gre u glavo da ni nekih realnih možnosti da se to zgodi!! pa tudi ne vem zakaj me potem noče pustiti da se več videvam s fantom.. sploh je ne briga kaj in kako, ona ne pusti ker se ji zdi preveč in nenormalno se ji zdi, da bi šla k njem prespat, ker “bog ve” kaj si njegova mama misli o meni, kako lahka sem, ko prihajam k njemu prespat.. njegova mama mi kvečjemu pove ko sem tam: “a ne boš nč tuki prespala??”.. resno, so čisto kontra osebe..
uglavnem ne vem.. vem samo da če se ne spremeni situacija u družini, se mi bo samo še strgalo..
po končanem pouku naj bi šla s prijateljicami za 4 dni kampirat u lucijo in to grem lahko.. ampak sem brez denarja, zato ne bom šla.. hočem povedat da bi namesto tega recimo ful raje šla k fantu prespat. in tja mi pa ne bo pustila! ubistvu če pogledamo tko je pri fantu še boljše, k ne porabim denarja, ve ki sm, ne ležijo vsi pijani po celem kampu itd itd.. ampak NE… lahko bi spet ji rekla da grem u kamp, šla pa k njemu.. a se vam zdi to pametno?? ni, ampak.. zakaj ima tak odpor do tipa po dveh letih poznanstva in letu in pou k sva skupaj.. mi ni jasno in mi ne bo..

aja.. prosim ne me vikat, ker sem še mlada :))

Spoštovana Urschka,

dolžnost staršev je, da vzdržujejo svoje otroke, dokler ti redno študirajo, torej opravljajo SVOJO DOLŽNOST, zato nimate razloga za bojazen, da bi vam mati kakorkoli odrekla oskrbo. Odločiti se boste pač morali, kdaj boste z lažjo prenehali in boste mamo seznanili s svojimi željami in načrti, seveda bo potrebno v zavezništvo pritegniti očeta, o katerem še niste nič spregovorili in ki je lahko vaš potencialni pomočnik. Prepričan sem, da bo tudi mati kmalu popustila v svojih principih, če boste le vi svoje obveznosti, to je učenje in študij, opravljali redno. Dokler ste formalno mladoletni vam vsak neodobren daljši izostanek od doma lahko nakoplje celo policijsko tiralico, zato tega raje ne poskušajte in se trudite, to pa lahko z različnimi argumenti, da boste formalno odobritev tudi dosegli. Ena izmed vaših vrstnic mi je zaupala “podlo finto”, ki jo je uporabila sama in to je, da je mater vprašala za pristanek za samostojne počitnice, ko so bili skupaj v veliki družbi znancev na javnem mestu, kjer si mati ni mogla dovoliti burnega reagiranja, hkrati pa so se iznenada pojavili zavezniki, na katere prej sploh ni računala.

ja.. Jaz z mamo v “gruči ljudi” ne bom nikoli.. ker kot sem že rekla niso tako družbeni ljudje. sicer pa v mestu ki NAJ BI imelo kino, kina ni.. in smo primorani iti v manjše mesto 20km proč in edina oseba (soseda) s katero se mama večkrat sliši – kava in to – je rekla da je mama nora ker me pušča tja v kino.. hočem rečt da NI ŠANS da mi bo kdo kaj pomagal.. o očetu nisem nič omenla, ker je bolj tih zadnje čase. karkoli vprašam, nikoli ne pove direkt: ja ali ne, ampak vedno pove da sej mam mamo in nej se z njo zmenim in da sej itak delam vedno vse po svoje. in ko mi mama neki dovoli, pa pridem domov, pol se pa ata na njo znaša da itak mi vse pušča in podobne bedarije… zmešnjava totalna!! sicer pa tudi svojo dolžnost mislim da opravljam. celo osnovno sem bila odlična, v gimnaziji sem prav dobra, imam visoke cilje, zoisovo štipendijo, končanih 12 let klavirja.. ne kadim, ne pijem (seveda tega mama ne ve niti noče u nič verjet – ne da ne verjame, ampak je vedno nekje v dvomih), vse kar je je da imam fanta s katerim sem leto in šest mesecev in imava spolne odnose (tako kot polovice slovenskega naroda danes, da o ostalih (ZDA itd) niti ne govorim, s tem da imam jaz stalnega, prvega, z ustrezno zaščito in sem zavestno stopila v to in vem kdo je, vem da se od njega ne bom nalezla AIDSA in podobnih reči.. veliko ostalih punc, ki začnejo pa že pri 13, pa se spuščajo v spolne odnose z veliko starejšimi, s fanti ki so jim všeč in hočej bit pred njimi “ql”, jih menjavajo tudi bolj pogosto (veliko njih, če začnejo mlajše pa sploh – ne govorim da vsi!! itak je vse relativno..) in tko dalje. jaz grem v vse z zavestjo, premišljeno in mislim da kar pametno in za to dobim nazaj da moram živet v zakotnem mestu, ki nima diska, nobenega kraja kjer bi se mladi družili, diska itd.. tudi v okolici ni nič, kvečjemu uro proč, pa tudi avta nimam in ko bi kam šla z možnostjo avtobusa ali vlaka za nazaj ne smem, ker potem pridem prepozno domov.. ko hočem k fantu, ko VE kje sem, ko VE s kom sem, pa tudi ne smem ker sem “premlada”.. ko hočem z njim na morje, ne smem, ker… pojma nimam zakaj! ko bi se vsaj bala spolnih odnosov, ampak itak ve da jih že imava…
mama v svojih principih ne popušča.. ne še.. in če še ni, tudi ne bo, ker jo poznam.. popusti lahko le pod mojimi izpadi, da naredim nekaj kar ne smem.. in potem je naslednjič lahko lažje, lahko pa da mi SPLOH ne pusti.. tako sem si izborila svoj izhod do 5 zjutraj, ko sem se vrnila ob 7…
zakaj lahko slabši učenci, ki se že oblačijo vpadalno, ki pijejo in kadijo, ki menjavajo fante kot gate, zakaj oni lahko hodijo več ven kot jaz, ki se držim še vedno na nogah??? imela sem pred sabo travo, x-e (teh nisem vzela), spolne odnose, že veliko časa fanta in niti ena od teh, “kao za mamo slabih reči” me ni spravila s poti – ocene so iste, uspeh je isti.. vse je isto!! samo mama se boji.. ma ne vem česa!!
na morje recimo.. bom šla!! če mi 100x pove ne, če se skregamo do konca.. kaj čem.. sošolka mi je danes rekla da gresta s fantom v črno goro za 14 dni, vsak da 100000sit.. HALO!? in jst, k bi šla na eno poceni varianto (do morja hrvaškega imam 1 uro) lahko 2 uri proč od tukaj, ne smem???? leto in 6 mesecev nič ne pomeni?? o tem da bi prespala pri njem, ne smem niti sanjat, da bi pa on pri meni – ni šans.. pa tudi ko grejo starši kam, me nikoli nočejo pustit same doma če nočem it. rajši ostanejo doma, me imajo po d nadzorom, kot da bi me za 1 tedn pustili samo doma!! ni šans.. za 1 noč so me 1x pustili doma, pa bom čez pou leta 18… a se vam to resnično ne zdi mučenje otrok??? ker meni se zdi neznosno.. še posebej ko vidim kaj vse ostali lahko (ne gledam tistih ki ne morejo, ker je takih ki lahko več kot preveč).. ampak da me pustijo samo doma so neke banalne reči.. a niso? meni se zdijo.. da bi šla s fantom ki ga poznajo po tolkem času na morje, ne vem zakaj ne… prejšnjega sploh poznali niso, ker ni smel prist čez naš hišni prag.. bolano… ampak resno se mi zdi to mal preveč…

Draga Urschka (Kaya), dovolila si bom dodati svoje skromno mnenje. Če bi bila stara 14,15 let, tega ne bi pisala, tako pa si že skoraj 18 in tudi bistra punca se mi zdiš. Rada bi ti povedala, da moraš kdaj pomisliti, da tudi staršem ni lahko. Dolga leta imajo otroke samo zase, potem pa nenadoma razprejo krila in želijo odleteti iz gnezda. Vse lepo in prav, vendar, saj si lahko misliš, da nas res skrbi za otroke. Tudi sama imam odraščajočega sina in se že zdaj bojim, kako bom morala sama s sabo sklepati kompromise, da ga ne bom preveč omejevala in ga obenem nekoliko “nazaj držala”. Saj vem, mladi bi radi objeli svet, ki se vam ponuja, a ta svet zna biti zelo krut in tega se starši bolj zavedamo kot otroci. Zato pa so prepovedi. Verjemi mi, da tvojo mamo samo zeeelooo skrbi, da ne bi ti podlegla skušnjavam in da se ti ne bi kaj hudega zgodilo. Edino, kar je mogoče malo narobe pri tem, da je preveč striktna in premalo misli na tvoje želje. Čeprav, po drugi strani pa praviš, da vseeno hodiš žurat, da greš k fantu, da bi lahko šla s sošolkami za nekaj dni…Mogoče se boš pač morala sprijazniti, da je pri vas doma pač tako, da vsega ne smeš. In praviš, da si pridna v šoli in nasploh. Veš, morda je pa tako ravno zato, ker tvoja mama pazi nate. Če bi ti vse pustila, bi pa mogoče res popustila še v šoli in se nalezla še kake hude razvade (droga ipd.). In vse tiste punce, ki jim kao mame vse pustijo – a veš, da to ni prav? Saj lahko, da bo z njimi vse O.K., lahko pa…Kaj vem, pri tvojih letih, roko na srce, vsega še ne veš. Saj tudi tvoja mama ne, vendar imamo “tastari” vseeno malo bolj izpiljen čut za “zadosti” in “preveč”. Mogoče ti res tvoja mama dopušča “premalo”, kar je še vseeno bolje kot “nič”. Ko sem bila v tvojih letih, sem imela strogega očeta, ki mi recimo sploh ni pustil imeti fanta (seveda sem ga imela na skrivaj, a sem bila vseeno zato bolj previdna in mi ni ta zveza pomenila več kot recimo prijateljice in dom), smela sem pa iti na morje s prijateljico. Evo, nekaj ja, nekaj ne. Boh pomagej, tako je. Bodi zadovoljna, da imaš mamo, ki ji je mar zate in poskusi biti do nje ljubeča, pa bo potem mogoče ona bolj strpna. S prijateljicami pa le pojdi na morje, za moškega v tvojem življenju je rezervirana cela druga polovica življenja. No, najbrž. Lepo se imej!

lahko zgleda preveč sigurno, ampak lahko stavim da če bi mi mama pustila VSE na tem svetu, ne bi v šoli popustila, razen če me ne bi povozil kamijon in bi zgubila spomin, zato ker mi mama tudi ne govori naj se grem učit, me ne priganja, za ocene skrbim sama, ker imam cilj narediti fax za na katerega je potrebno kar veliko število točk.. svojim otrokom želim ponuditi življenje malo drugačno kot ga imam jaz.. da grejo lahko pozimi bordat brez problemov za 1 teden in več, poleti na morje, itd.. to je moj največji cilj in zato tudi če bi lahko hodila ven, do zdaj sem se lahko brzdala, bi se še naprej.. verjamem vase in veliko ljudi ve, da če nekaj hočem, to tudi dosežem.. poderem vse na poti.. in si ne bi mogla dopustiti, da bi zabredla v droge in ne vem kakšne ostale reči.. imam fanta leto in pol in mama mi je vedno govorila če imaš fanta, da potem “pozabiš” na šolo.. lahko bi že zdaj rekli da mislim samo na njega, na sex, na užitke in bi lahko zarila šolo.. pa nisem! še več! letos sem še DOSTI boljša kot obe leti nazaj…
strinjam se z vašim odg. da starši samo skrbijo za otroke.. samo smo vsi različni, mislim da je mamin problem preveč ljubezni, ki ubiva mene in njo, ker misli da sem neka mladostna prestopnica ker spim s tipom.. v razredu nas je takih 7, + tiste ki ga nimajo in so že, ali celo tiste ki po partyjih iščejo razl. partnerje (poznam vse).. tko da… jst rabim svobodo.. tudi celo v horoskopu (splošnemu) piše da je najbolje da se me ne “veže” in bom potem najboljša.. in je res.. tudi veliko prijateljic ki me pozna to ve..
kakorkoli.. komaj čakam fax in bom FREE!!!… upam samo da takrat ne bo mami žal, ko bom kak vikend kar gor ostala zarad žurov, ali ker ne maram kraja v katerem živim, ali ker me vsi tukaj utesnjjejo… upam da se bo takrat zavedla kaj je imela in kaj sem postala..

lp

Spoštovana Urschka,
nič za kar se sedaj čutite prikrajšani, vam ne bo ušlo in ker znate dobro predvidevati ,se tega bržkone tudi zavedate.Mislim, da doživljate trenutno ojašanje že s tem, ko delite svoje težave z mnogimi vrstnikim in vrstnicami. ki pa si zaradi plašnosti oz. prestrašenosti o tem ne upajo pisati.V njihovem imenu ste opravili dobro delo ( kaj se ve, mogoče vse te vrstice berejo tudi kateri od staršev in se nad tem zamislijo?)

Draga urschka,
bila sem ti v marsicem podobna (pridna, uspesna), moji starsi pa ravno nasprotje tvojim. Res je, prikrivala sem jim marsikaj, zalotili so me tudi, da sem prespala drugje (nepricakovano so prisli domov sredi noci in me ni bilo!) in kje drugje kot pri nekem fantu!, pa ni bilo nobene panike. Vcasih sem se sprasevala, kako da jih nic ne gane. Toda popolnoma so mi zaupali in dojela sem, da tudi jaz lahko zaupam njim. Ravno zato so bile moje odlocitve zrele, tudi kar se fantov tice, imela sem “resne zveze”, a sem s spolnostjo pocakala nekako do 19 leta. Med mano in mojimi starsi torej ni bilo nekih velikih skrivnosti, podpirali so me v mojih odlocitvah, vem pa, da jih je bilo kar strah zame.

Vedenje tvojih starsev se mi zdi zato konfliktno, nerazumljivo. Samo povecujejo prepad med tabo in njimi. Pravzaprav vedno vec skrivas. Skrivas, da zivis. Mislim tudi, da so polni frustracij in nekih predsodkov, strahov itd. Spolnost ti zelijo takorekoc priskutiti, te odvrniti od tega, ne morejo se sprijazniti s tem, da postaja njihova hcerka odrasla. Ampak to je njihov problem. Lahko jih razumes, ker jih je pac strah in tako reagirajo, toda ni treba, da ti grenijo zivljenje. Ne popuscaj v soli, pa bos lepo pristala na faxu, kjer bos free! Zaupaj svojim odlocitvam, tako kot npr. glede kajenja marihuane in bo slo vse ok.

Lepo si povedala, Irena! Se strinjam 100%!!

Moji starši se vcasih prepirajo .

Pozdravljen Jože,

ste želel nekaj vprašati? Povedati?

Lep pozdrav,