Pozdravljeni!

Ne vem kje začeti. Nisem razvajena hčerkica, ki se pritožuje nad starši, ker ji v petek niso pustili ven. svoje starše imama rada in jih spoštujem, toda pritiske , ki jih povzročata doma brez vzrokov ne morem več prenašati. Stara sem 23 let, pišem diplomo, extra veliko delam, ker ne zdržim doma. Imam brata, ki sicer še vedno ni zaključil mature, se pa ukvarja z drugimi stvarmi, v katerih je zelo dober in nadlajuje nek študij – ki mu ga sicer plačujejo starši. Lah rečem, da sva zelo pridna otroka, poštena, ne pijeva, ne kadiva, ne drogirava se. Imava seveda svoje ‘mladostniške fore’ toda…
Doma starši nenehno delajo – že 8 let nista šla na poletni dopust! Obsedena sta z delom, kao, da drugače ne bo denarja – pa nismo ravno med revnimi. Nonstop nekaj dozidavamo – okolica hiše je vedno v gradnji – že 10let. Sadimo zelenjavo – da jemo bio eko hrano. Z bratom pri vsem tem več ali manj vedno sodelujeva in pomagava, ne glede kako neumno se nama včasih zdi. Nikoli jima ne rečem ne! Vsak dan po službi ju čaka na mizi kosilo.

Njun odnos pa je vedno slabši, pritiskov skorajda ne zdržim več. Venomer nekaj očitata – češ da sva doma zaradi denarja, da sva hinavca, da hočeva od njiju samo zemljo (ki je nimata malo), da ne bova nikamor pršla, da samo leživa, napovedujeta nama samo slabo prihodnost…tako morbidnih in negativnih ljud, kot sta moja starša še nisem srečala v življenju. Nenehno mi očita, da se s fantom preveč vidiva – naj se preselim,izginem. ko sem odšla z njim na morje mi je očitala, da sem ukradla 100evrov iz njene denarnice!!!Klicala me je in nadirala. Imam svoj denar in nje nikoli niti ne prosim. Brata venomer klicari kje je, kaj dela. Očita mu, da mu plačuje fax- za to se je sama odločila. Brat je totalno zaprt vase, nima samozavesti, nima niti energije!

Tega mam počasi zadosti. Mislim, da je za večino stvari kriva mama! Izsiljuje očeta in naju – enkrat je kar zginla in mu pustila nevem kok dolgo pismo – z očitki za 20 let nazaj, najedla se je tudi tablet in alkohola, ker mene ni bilo čez cel dan in noč doma, bila sem pri fantu. Kao jo skrbi – pokliče pa me NIKOLI! Taki psihični pritiski so, da padem le v jok učasih. Če jo vprašam, kaj je narobe, karkoli, je odgovor kaj te briga, zase se brigaj. včasih ni bilo tako. Že od otroštva me ni niti stisnila. Rojstnih dnevov ne praznujemo več. Niti oblek si ne kupi.

Nevem kako se ji približati. Kaj narediti.Kaj sploh narediti, razn tega , da dokončno odidem od doma. Vidim, da je obupana, depresivna, …Zdi se mi kot, da je vse na mojih ramenih. Če se jim kakorkoli približam s pogovorom, me tako ponižata z očitki, da se konča z mojim jokom. Nisem dovolj močna za to. Raje bi videla da bi me fizično tepla, kot psihično. Res bi lažje prenašala.
Ne vem na koga naj se ornem za pomoč, ker njiju res ne morem zvlečt k psihiatru na silo. Res ne vem kaj naj!

Hvala vsakomur, ki sploh prebere to extra dolgo pismo.

Draga rdeca kapica!
Ob branju tega pisma se mi je najezila koza.Da ne bom dolgotvezila,ti svetujem,da koncas studij in se cimprej zaposlis ter odides.
Tvoja starsa sta dovolj zrele osebnosti,da vesta kaj je prav in kaj ni,mislim,da njune tezave prelagata na vaju z bratom,ki pa zelo trpita.Tudi,ce jima skusas pomagati z psihologi ali psihiatri,ce ne zelita napravit tega koraka je ves tvoj trud zaman.Zalostno je,da se tako obnasata do dveh svojih otrok,ki sta pridna in prizadevna.Za taksno pocetje zame ni opravicila ne glede na njune stiske,ki bi jih morala sama resiti,ne pa,da vidva trpita.Osebno ti svetujem,da poskusi na csd-ju.Pojdi tja povej za domace razmere,da enostavno ne zmores vec tako nadaljevati,lahko,da obstaja se kaksna druga institucija za pomoc v taksni stiski,ne odlasaj in pojdi cimprej,tukaj na tem forumu ti lahko le svetujemo te podpremo pomagati pa ti tako ne moremo kot ti lahko ustanove,ki so pristojne za to.Zelim ti veliko moci in volje,da bi nastalo situacijo cimprej resila in koncno zazivela v miru.

Se podpisem pod Janis. Cimprej diplomiraj in odidi. Tvoja mama je prav gotovo dusevno bolna ze vrsto let, oce pa se je v usodo ocitno vdal in se dodobra nalezel njene negativnosti. Z bratom se cimprej odselita in ju pustita sama, naj zivita, kakor hoceta. Cim dalj bosta, bolje bo za vaju, grem pa stavit, da bosta do konca zivljenja poslusala, kako morata onadva delat, kako si ne moreta nic privoscit, kako sta ju vidva pustila na cedilu in samo cakata, da bosta onadva umrla itd. Toda ce si na svojem, lahko odlozis slusalko. Tvoja starsa imata veliko problemov, toda namesto da bi jih resevala med seboj, jih raje projicirata na vaju – lazje je druge “v red spravljat” in nadirat kot pa sebe. Nikoli ne bo boljse, samo slabse. Sprejmi ju taka kot sta in sprejmi tudi dejstvo, da se ne bosta nikoli spremenila – razen se na slabse.

Pozdravljeni!

Odnos vaših staršev, ki ga opisujete je odraz stiske v njunem zakonu in je krivica do vaju z bratom, da kot njuna otroka nosita čutenja, ki si jih starša ne zmoreta priznati in začutiti. Saj če ne bi bilo vaju, bi konflikt med njima zelo močno udaril. Vi nenehko skrbite za starše, s svojo prisotnostjo ste vedno tam, kjer mama potrebuje, da izrazi svojo stisko. Vidva sebe dobesedno nastavita, da se konflikt, ki bi se moral izraziti med starši, izrazi na vama. S tem idealno poskrbita za zakon svojih staršev.

In če bi odšli? Koliko strahu čutite, ker ne veste kaj bo z bratom. Kot pravite je zaprt vase, nima samozavesti in energije. Z njim imate zelo močan stik in ga čutite v globino njegove biti. V samo bolečino zavrženosti, ki jo čuti in nosi v sebi in jo tudi vi zelo dobro poznate.

Ni vam potrebno več skrbeti za starše, vedno sta našla način, da sta poskrbela zase, za ceno vaju. Tudi brat bo moral sam poskrbeti zase. Poskušajte sami s terapevtsko pomočjo. Dobili boste uvid v čustveno stanje doma in se odrešili bremen, ki jih nosite. Stari ste 23 let in čas je da čustveno zapustite dom, če ne tudi fizično. Preveč ste vpleteni v njun odnos in rešujete njuno stisko. Osvobodite se tega, poskrbite enkrat zase.

Želim vam vse dobro v bodoče.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije

Seveda, na zunaj ena “ornk” družina, na znotraj pa drek.
Žal poznam vsaj en tak izrazit primer.
Potem, ko so otroci prišli v leta, da bi se morali osamosvojiti…. itd
so ostali in občepeli doma in bodo stare tete in stari strici ,
brez prijateljev, družina, toplega doma.

Nihče tebi in bratu ne bo pomagal: čimboolj odklopit starše in čimprej na svoje. NAJ SE TI NE SMILIJO. Grdo se sliši, ampak tako je.