Pozdravljeni,

ker tu ne zasledim veliko tem v zvezi z odnosom do staršev me zanimajo malo vaše izkušnje in mnenja.

Pri meni je stvar taka da včasih sovražim mojega očeta iz dna srca. Trenutno živim prehodno zopet pri starših vendar se trudim za to da bom kmalu odšla. Na zunaj smo bili vedno “kao” normalna družina ampak jaz sem že od pubertete poskušala bežati od doma in biti čim manj v stiku z njimi. Tako sem se tudi pri 21 poročila – sedaj sem že srečno ločena ker je bil bivši nasilnež, manipulator in lenuh. Končala sem tudi faks in preživela nekaj časa v tujini (izobraževanje).

Zdaj ko sem prišla nazaj živim zopet pri starših dokler ne najdem zaposlitve ki bo za dalj časa in mi bo omogočila da se odselim. To je grozno ta finančna negotovost, malo sem tudi izbirčna ker poskušam priti do stopnje samozaposlitve in mi počasi kar uspeva ta samostojna pot samo je precej negotovo.

No tu pri njih plačujem svoje račune in sem finančno odvisna od sebe čeprav mi oni ponujajo da prevzamejo določene obveznosti in kritizirajo če kupujem stvari kot je npr WC papir tudi kdaj jaz. Ampak iz izkušenj vem da potem vse to dobim pod nos ko enkrat nisem v skladu z njihovimi željami.

Oče je ene parkrat poskušal se pogovarjati o moji prihodnosti v stilu “boš že videla kaj bo če me ne boš poslušala”, “sanjaš”, “ko boš stara 80 mi boš rekla za kaj te nisem tepel da bi me poslušala”. Ampak jaz verjamem da mi lahko na moj način uspe (on je bolj v stilu najdi si službo ker sam ne prideš nikamor) samo jaz sem mnenja, da treba je pač na začetku vložit, pa malo tvegat.

No stvar je v tem ga ga videt ne morem, kot da se mi je v mladosti zgodilo nekaj hudega pa ne morem privleči tega ven, razen da sem bila kar dosti tepena in poniževana v stilu da iz mene itak ne bo nič, da se še umivat ne znam …telesno ga dostikrat ne prenašam.

Po drugi strani je moj oče in se mi smili in ne vem če lahko kar tako prekinem stike z njim, če smem, pa za mamo mi je hudo ker ona je kar OK in me še kar razume in podpira, čeprav zna bit on grozen do nje, ona se pa trudi da bi družina delovala.

Jaz poskušam ne jemat nič od njih ampak je vse zelo zapleteno.

Tudi ko se bom odselila ne morem kar ćisto prekiniti stikov, navsezadnje so moji starši, a ne?

Pozdrav

ZAKAJ SI ŽELELA POBEGNITI ŽE V PUBERTETI OD DOMA?

Zdravo babi,

želela sem it ker se mi je skoz zdelo da me ne razumejo, so bolj konzervativni, jaz pa rada potujem sprobujem nove stvari, ekspirimentiram, pri njih oz pri očetu sem pa imela občutek da vse kar čem on poskuša zatret že v kali in me spravit na “pravo- normalno – pot”, ker se mu zdi kar jaz delam prenevarno.

Jaz pa sem zelo svobodoljuben duh. Pa takrat sem imela slabo družbo in sem bila v šoli bolj slaba eno obdobje. Ampak potem sem se spravla skup in postala kar resna – še preveč včasih.

Pa skoz smo se prepiral skoz, on z mamo, onadva z mano, kaj moram it študirat, s kom se moram družit, tudi za ljudi ki so bili ok samo recimo druge narodnosti so mi težil če sem se z njimi družla, al pa če so bili iz bogatejšega sloja, al pa revnejšega kot mi.

Pa če sem imela kake težave in mi je bilo težko so prišli do mene in poskušali zvedet kaj je potem pa je prišel nauk: če bi nas poslušala …

Kot da so mi oz on odrekali pravico živet.

Ej jaz verjamem da je to neki v men kar moram razčistit in se manifestira preko mojega odnosa z očetom, poskušam to razvozlat.

Ej, jaz sem o tem razmišljala na forumu ČUSTVENA INTELIGENCA, naslov teme je ČIŠČENJE…..LJUDI?

Tam boš našla veliko mnenj na to temo, so pa vsa več ali manj še vedno le na 2 polih: eni za DA, prekinitev stikov je čist kul, če niso OK, tut če so starši in drugi za NE, no way, treba je odpustit in se skulirat.

Sama sem ZA ČIŠČENJE.

Mislim, da si lahko zelo ponosna na dejstvo, da si doštudirala, se dodatno izobraževala v tujini in da ne pristajaš na kompromise v zvezi s službo, da imaš pogum in voljo poskusiti sama. Čestitam!

LP KC

…ne glede na to, koliko človek doseže v življenju, koliko fakultet ima za sabo, koliko izobraževanja v tujini (če naj bi bilo po gornjem postu neko merilo), ostaja v svoji notranjosti še vedno tisti mičken otrok, kot je bil npr. pri dveh letih.

Ko ozdraviš tega otroka v sebi, lahko greš naprej. Dokler je ta otrok žalosten, jezen, osamljen, zlorabljen…itd, ga nosiš ravno takega s seboj, pa četudi imaš 80 let in si ne vem kaj po statusu in izobrazbi.

Lahko pa tega otroka v sebi ne poslušaš – slej ko prej bo zahteval svoje. To je del TEBE. Poskusi se mu odreči, pa boš dobila še bolj zahtevne lekcije. Ko pa se boš odločila sprejeti odgovornost za svoje življenje, lahko kaj storiš tudi v zvezi s svojimi starši, posebej z očetom.

NIHČE te ne more prizadeti, tlačiti, poniževati.. če ti tega v sebi ne potrebuješ. Ko boš stopila korak nazaj in poskušala neprizadeto pogledati na celo situacijo, nase, na svojo družino, boš mogoče lahko kaj spremenila pri SEBI.

Tvoja odločitev. Tvoje življenje. Tvoja naravnava.

Srečno,

Amedea

Lahko prosim poveš, kaj več o nesrečnem otroku v nas, kako ga potolažiti, omiliti vso zadevo, da ne bi tako vplival na situacije, ki nas spravljajo v obupna stanja in reakcije?
Hvala Y.

To, kar sem že napisala pod temo “Čiščenje…ljudi?”.

Brez tega, da brezpogojno sprejmeš svoje starše, brate, sestre, stare starše in odpustiš njim, za kar so ti po tvojem hudega naredili in odpustiš sebi, da si bil jezen, užaljen, prizadet zaradi njihovih dejanj.. se enostavno ne boš premaknil dalje.

Tako zdraviš tega majhnega otroka v tebi.

Lahko pa seveda odrežeš vse, doštudiraš magisterij v Ameriki, pozabiš, da so to tvoji starši in jih še naprej obsojaš za vse, kar so po tvojem mnenju zagrešili.

…………………..

Eno od metod zdravljenja notranjega otroka je opisala S.Rozman v Peklenski gugalnici in ta način se mi zdi za začetek zelo dober.

Če pa so komu besede “brezpogojno sprejemanje”, “odpuščanje” in podobno grozljive, naj se tudi nad tem zamisli.

Pikapoka222, naredi tako, kot resnično čutiš.

Lp

Amadea, oprosti, ampak tvoje mišljenje se mi zdi totalno zgrešeno????!!!! Če je nekdo “prispeval” spermo, še ne pomeni, da si zasluži mojo pozornost, mojo ljubezen in del mojega srca oz. duše. Fotr gor ali dol, če je idiot je pač idiot. Vsi smo samo ljudje, da smo zraven še fotri, mame, bratje, strici, sestre ipd. nam še ne daje pravice, da smo nasilni (verbalni psihično in fizično), da ne spoštujemo sočloveka že v osnovi in da naprej sploh ne naštevam. NE poznam te in ne vem kaj si dala v življenju že skozi, zdi se mi samo, da te je nekdo močno napupmal z nekimi bučami.

Pikapoka; čestitam ti za tvoje dosedanje uspehe, bodi to kar si in tisto kar si predvsem sama želiš. Jaz ti svetujem, da če si to želiš, potem prekini stike s svojim očetom; meni je to zelo pomagalo. Srečna sem!!

Hej Andy
prav imaš,
……..Če je nekdo “prispeval” spermo, še ne pomeni, da si zasluži mojo pozornost, mojo ljubezen in del mojega srca oz. duše. Fotr gor ali dol, če je idiot je pač idiot. Vsi smo samo ljudje, da smo zraven še fotri, mame, bratje, strici, sestre ipd. nam še ne daje pravice, da smo nasilni (verbalni psihično in fizično)……..konec navedka.
Problem ni v njih, ki so zoprni, nasilni, taki al drugačni bedaki.
Naj pač bojo, kar so. Bodo morali sami s sabo spucat, ko bo prišel čas za to. Ali pa pač ne, kakor kdo.
Problem je v tem, da TI trpiš, ker so oni taki. Zato moraš TI zdaj razčistit sam pri sebi, komu in koliko zameriš. In, ko ugotoviš, da te ta zamera samo še bolj obremenjuje, jim odpustiš.
Ne začneš jih imeti rad. Ne stopiš na njihovo pot in ne greš po njihovih navodilih in željah in ukazih naprej.
Ne, samo odpustiš jim, ker so pač taki kot so. S tem, da jim odpustiš, si daš sam sebi možnost, da začneš delat distanco med sabo in njimi.
Šele potem, ko neobremenjeno gledaš nanje, ko ni več zamere, si lahko privoščiš, da si SAMOSTOJNO bitje.
Ki ga ne drži več nobena popkovina zamere ali kakega drugega čustva na nikogar, ki ni po tvoji izbiri.
Takrat pa lahko:
1. greš naprej, brez stikov. Mirne duše, brez slabe vesti.
2 sicer ostaneš v stikih, ampak mirno ignoriraš vse, kar je slabega, JIM ODPUSTIŠ!

Odnosi se mnogokrat zelo izboljšajo. Na eni strani si ti, ki se odločiš biti samostojno bitje, na drugi strani pa (v tem primeru) starši, ki jim v končni fazi odpade breme – biti odgovoren za dejanja drugega.
Najbrž ne čisto prec, vsekakor pa je pot odprta.

Toliko o tem 🙂

Če namreč ne odpustiš, nosiš v sebi tisto seme slabe volje, trme, zagrenjenosti itd., in komu s tem koristiš? Nikomur. In komu škodiš? Sebi.

Draga Pikapoka,

podpiram vas v vaši odločitvi, da se odselite na svoje, ko bo prva resna priložnost za to. Očetu pa le postavite mejo, ne dovolite, da z vami govori tako, kot se mu zljubi ali da manipulira z vami. Lahko mu seveda srčno prisluhnete, a mu tudi dajte vedeti, da se z njim ne strinjate, da ste odrasli in imate pravico do svojega življenja, tako kot sem vam zdi prav.

Pravite, da ste z mamo v kar dobrih odnosih, zato le ohranjajte stike z njo. Ko se boste fizično odmaknili od očeta, boste lahko čez čas tudi z njim morda prišli malo bližje. Če se vam zdi vredno in pomembno, lahko raziskujete svoja nakopičena čustva v odnosu do njega in skušate vajin odnos predelati. Če pa čutite, da bi se radi samo odmaknili od tega in se ne s tem ukvarjali, tudi prav, ni se vam treba siliti v nekaj. Verjamem, da bi vam bila pri razreševanje družinskih odnosv v pomoč tudi metoda postavitve družine.

Držim pesti za vas!