Imam mamo, ki bo kmalu 84. Sedaj sem se kar odločila, šli bomo na dopust, doma pa bo kar bo. Sicer je še pokretna, ampak čedalje bolj pozabljiva, pozabi jesti, pravi takole: če sem sama, še apetitra nimam, mi pridemo tam okoli 16-17. Ne vem, kako bo z zdravili, ki jih mora jesti. Sicer imam vlogo za dom, samo je čakalna doba, mama pa tudi še ne bi šla. Da bi ji vozili hrano iz doma, tudi še noče, ker je slišala od prijateljice pri 85, da ni vedno vse dobro. Sploh ne vem, kaj naj naredim. Imam že izkušnje iz mladosti s sklerozno staro mamo, ki je bila 4 leta na zaprtem oddelku na Bokalcah, umrla je pri 94. Kako pa ostali vidite svoje starše – po svoje postajajo veliki mali otroci?

Mislim, da nisi ravno prijazna do svoje mame ( pomisli na svojo starost, ko boš v njenih letih ). Vem, da je težko, ampaka reči gremo na dopust, pa bo, kar bo, je milo rečeno nemoralno. Mama je pozabljiva; naj se ji sredi vašega dopusta kaj zgodi – kako ti bo pri srcu? Upam, da boš vsaj poskrbela, da jo bo dnevno nekdo prišel pogledat. Veš, naši starši zaslužijo pravico do plemenite starosti.
Morda sem malo trda a starše imamo vendar samo ene!
Vse dobro ti želim!

Včasih je s starejšimi ljudmi res težko, vendar jih moramo sprejeti kot odrasle osebe. Tako kot mi pričakujemo, da ljudje nas sprejemajo. Tudi dveletni otrok želi uveljaviti svojo voljo.
Bistvo kar starejši ljudje potrebujejo je spoštovanje, razumevanje in da jih poslušamo. Morda starejši ne živijo v takem standardu kot ga mi pričakujemo, vendar so v svojem okolju popolnoma srečni in to je dovolj za njihovo življenje. Seveda nastane problem, kadar sami niso več razsodni in lahko povzročijo nesrečo. Takrat je domsko varstvo neizbežno in najboljše. Prav je, da starejši vložijo vlogo za dom pravočasno, nato pa se odločijo iti takrat, ko res potrebujejo to oskrbo. Kdaj je tisti pravi trenutek, pa je težko reči. Odločitev mora dozoreti tudi pri ostarelem človeku, drugače je domska oskrba vedno negativna. K prigovarjanju v to moramo pristopiti zelo skrbno z veliko mero potrpljenja. Morda je v pogajanja potrebno vključiti tudi osebo, ki ji starejša oseba zelo zaupa in ceni njeno mnenje. Ni pa vse v domski oskrbi. Tudi na domu se da organizirati pomoč v taki meri, da je starejši človek še samostojen hkrati pa dobiva pomč, ki jo potrebuje.

Pa še nekaj o dopustu.
Če gremo na dopust in doma pustimo veliko skrb, ni pravi dopust. Obstaja kar nekaj načinov, da je naša skrb manjša.
Nekateri domovi za starejše občane imajo nekaj postelj vedno na razpolago le za tedensko ali štirinajst dnevno oskrbo. Če se lahko pogovorite z mamo, je to lahko ena izmed možnosti. Kot da bi šla za teden dni v bolnišnico. Vedela bo, da bo še prišla domov. Hkrati pa bo ocenila, da domovi morda niso tak bavbav, kot ga ji opisujejo prijateljice iste starosti.
Druga možnost so različni socialni servisi, službe za pomoč na domu, sosedska pomoč mlajše osebe itd., ki oskrbujejo starejše morda le za nekaj ur – lahko je to varovanje, priprava hrane, skrb nad jemanjem zdravil. Bolj boste mirni, če boste vedeli, da nekdo pride k njej in ji pomaga.
V večjih mestih kot je Ljubljana obstaja tudi možnost rdečega telefona, preko katerega starejša oseba sporoči, da ima težavo. Vendar to ponavadi uporabljajo le osebe, ki nimajo težave z demenco.
Tudi dostava hrane na domu je možnost. Morda se dogovorite z mamo, da jo sprejme le za čas, ko vas ne bo. K prigovarjanju naj tudi tu pristopi oseba, ki ji morda bolj zaupa kot vam. Saj veste otroci smo vedno otroci, tudi ko odrastemo in naši starši nam včasih ne zaupajo.
Upam, da se vsaj malo odgovorila na vaše vprašanje. Želim vam lep in miren dopust.
Helena

Pozdravljeni!
Dopust je za vsakega človeka zelo pomemben in prav je, da si vzamemo čas vsaj za kratek oddih. Ob vsakodnevni skrbi za ostarelega človeka pa je to še bolj potrebno, ker je to fizično, še bolj pa psihično, zelo naporno.
Seveda pa je pri temu potrebno, da pred dopustom uredimo vsaj minimalno pomoč starejši osebi, ker je dopust potem mirnjši. Morda je dobro v tem času vključiti drugo sorodstvo.
Vse dobro!
Helena

Hvala za odgovore, nekoliko ste mi olajšali dušo, o tem se praktično nimam s kom pogovarjati oz. vsi mislijo, da je to čisto enostavno. Jaz sem edinka z zelo malo sorodnikov, mož ima tudi bolne in stare starše, sorodnike pa v tujini. Včasih, ko so družine bile velike, je to bilo lažje, sedaj pa ni. V ulici so ljudje odtujeni, mladi po službah, tisti pri 80-90 pa potrebujejo mojo pomoč. Moja mama je ravno toliko pozabljiva, da se sicer lepo zmeniva, čez pol ure je pa drugače, pozabi ali pa je čisto druge volje. Potem jih pa tudi pri mladem zdravniku slišim jaz, ker ona ne jemlje zdravil – samo stari niso otroci, da bi jih našeškal po riti, jim prepovedal sladoled in upal, da bo čez 1 leto bolje. Vem tudi, kako je bilo pri stari mami s sorodstvom (takrat jih je bilo nekoliko več živih in pri močeh). Vsi polni teorij in idej, samo nihče ni prišel pomagat in še manj obiskat v zaprt oddelek – jih to psihično obremenjuje in škoduje zdravju ter jih je strah posledic – so rekli. Bila sem tudi v domu – recimo, težava je tudi s kopanjem doma – če bi lahko prišla 1x/14 dni – pa so mi v domu povedali, manjko kadra, težko obljubijo za stalno, pride vprašat je in ni. V svojih študentskih letih sem tudi 1 mesec delala v domu starejših občanov in ne le tedensko obiskovala staro mamo v zaprtem oddelku.