Pozdravljeni vsi.
Pišem iz skorajšnjega obupa, ker več ne vem kako naj se obrnem, da bo prav. Na hitro, kolikor se da, to je naša zgodba:
Stara starša živita na obronku mesta, gor na hribu. Imata nekaj hektarjev zemlje in veliko hišo. Podpisali smo pogodbo o preužitku, s partnerjem si urejava pri njih mansardo. Starša imam ločena odkar pomnim, očeta (njunega sina) ni blizu, živi v tujini. Na mene je prešla vsa njuna last, v zameno vrnem oskrbo do smrti. Nista premožna, daleč od tega, tudi midva se trudiva “hvatat krivine”, sploh v teh časih, da lahko dobro živiva. Bila sva vesela, ker je pogodba prišla iz njune ideje, končno sva se rešila glomazne najemnine, zdaj pa se mi zdi, da me je en mesec tukaj postaral za 10 let. Deda je sebičen, nekomunikativen, po malem tudi laže o brezveznih zadevah, oči in uhlje vtikuje povsod, reče pa nič v obraz, samo babici. Je zbirčen pri hrani, pri njemu velja samo če si šolan, drugače ne znaš nič, nisi vreden nič. Babi hodi s pripomočki, se trudi po vrtu, še vedno kuha, pomiva, pere, pospravlja. Je pa stara čenča, ki rada zadeve napihuje, nonstop klicari kolegice po telefonu, pove jim praktično vse, kar se jih ne tiče. Z eno ritjo sedi na dveh stolih, ker ne želi, da je kdorkoli od nas užaljen, ampak v končni fazi meša samo drek in povzroča zdraho. S partnerjem se kregava na dnevni bazi, ker vsak dan pride do vsaj blagega prepira med vsemi nami.
Nisva navajena živet z nekom, imava rada svojih red in mir. Tudi za dedka in babico lahko rečem enako, ker praktično živita sama odkar sem šla v OŠ. Vsi se navajamo, se trudiva biti strpna in nevidna, ampak vsakemu od nas je težko in nekdo zmeraj poči od pritiska. Ob 8h ko želim skuhat kavo, že moram vedet kaj bom vzela iz skrinje za kosilo, kregamo se okrog mačk, ker je njuna blazno ne socializirana, plašna in je praktično ne vidiš po cel dan. Konstantno jo iščeta, po sobah zapirata, da ne bi prišla v stik z najinima, ker se še niso imele prilike sploh dobro prevohat in spoznat, zato se kdaj stepejo. Zraven partnerjeve obrti, rihtanja mansarde, odpakiravanja vseh možnih zadev imam na grbi zdaj še njuju in neke zadeve, ki jih nihče 30 let ni spremenil, zdaj pa jih je treba takoj, nujno, čimprej. Ker seveda imava vsak samo dve roki ne narediva vsega kakor bi si onadva želela, enostavno nama zmanjka časa. Zdaj že tudi volja gre počasi po vodi, deda ima zaničevalen odnos, babica samo komandira. Zdaj se bo začel še vrt, košnja cele parcele, tudi mene čaka služba po tej koroni in časa bo tako še manj. Ne želim, da mi dober moški pobegne zato, ker imam težavne stare starše, ampak enostavno ne vem, kako naj uredim odnose in stvari, da bomo lahko skupaj shajali. Nisem neka šmrklja, grem proti zrelim letom, zato vem, da ne pišem nekaj v tri dni. Onadva sta dokaj fit, dedek pri svojih 90. letih še vozi, nista dementna ali bolna. Sta samo težavna, jaz pa ne vem kako ustvarit sožitje med nami. Vem, da je to “plačevanje najemnine” za “dobiš” nepremičnino, ampak ju imam rada, v otroštvu smo si bili zelo blizu, sta praktično skrbela sama za mene. Prosim za dober nasvet nekoga, ki je kdaj bil ali je v podobni zagati.

Uf, kakšna zgodba. Vendar vas moram resno vprašati: kaj vam pomeni več? Vaš partner, za katerega pravite, da ga nočete izgubiti, ker je res dober moški, ali babi in dedi ter izročilna pogodba s katero sta vas prisilila v njuno oskrbo?
Ne morem vam polagati besed v usta in vam reči, kaj bi bilo potrebno narediti, to veste vi sami in vaš partner. Če boste takole nadaljevali z razdajanjem sebe in z vsakodnevnimi prepiri, boste samo sebe spravili v neprijetno situacijo, ki ji lahko sledijo tudi zdravstvene težave.
Predlagam vam, da premislite, se s partnerjem pogovorita, prav tako pa tudi z babi in dedijem. Izročilna pogodba je odplačni pravni posel s katerim ste se zavezali skrbeti za stare starše v zameno za premoženje. Vendar predvidevam, da prej niste vedeli v kaj se spuščate, zdaj pa je kruta realnost udarila na plan. Vsaka pogodba se pa da tudi prekiniti, če ena izmed strank ne izpolnjuje pogojev ali pa odstopa od pogodbe.
Premislite, kaj vam je vredno in držim pesti, da se boste tako odločili, da vam bo lažje. Srečno 🤗

torej sta dva goljufa, kriminalca, ki pa sta nasedla starima dvema, ki sta glede na sorodstveno vez, še bolj prefrigana kot vidva.
Kaj naj rečem, rit je prišla na svoj sekret.

Mi živimo v podobni situaciji. Pri nama neke realne druge možnosti ni bilo, ker za neko najemnino v Ljubljani dejansko nimava oz bi životarili. Sicer z mojim dedkom in babi živimo skupaj že praktično celo življenje ampak tok nesoglasij kot jih imamo v zadnjih 3h letih ni bilo nikoli. No do pred kratkim ko pa sta bila oba 95% časa v postelji zaradi zdravstvenih težav in ko sva z ženo lepo poskrbela za njuno zdravje in ju spet postavila na noge, kljub slabi prognozi, od takrat pa imamo super odnos. V nič več se ne vtakneta, še kosilo si naročata iz bližnjega vrtca kar je bilo se pred kakim mescom “sramotno” 😀 tako da vsaka stvar se da rešit in upam da se tudi vaša

Zelo lepo ste opisali situacijo in vas popolnoma razumem. Sama sem se po študiju vrnila na kmetijo in če zdaj pogledam nazaj tega nikoli ne bi več storila in bi vsakemu odsvetovala. Čeprav živim na kmetiji zelo dobro, veliko sva z bivšim ustvarila in obnovila in delo in življenje na zemlji me izredno veseli. Ampak življenje s starši, v vašem primeru s starimi starši… Pri meni je živa samo mama. Lahko rečem, (čeprav jo imam neskončno rada in mi veliko postori), da jo vsak dan težje prenašam. Konstantno se vtika v moje življenje, egoistična, pomembna je samo ona, komandira me kot kako smrkljo… Katastrofalna. Opazila sem, da če imam naporen dan, jo težje prenašam. Z nama živi tudi moja hčerka in lahko tudi rečem, da je življenje večgeneracij tudi pravi blagoslov. Moja vedno pride iz šole in jo pričaka topla, odklenjena hišA, skuhano. Obe s hčerko se vsak dan učiva strpnosti in potrpežljivosti, saj vem da mame morda jutri več ne bo. Enako svetujem tudi vam. Deda in babica ne bosta več dolgo. Življenje v taki skupnosti je lahko tudi za vaju težka a lepa preizkušnj. Dedka in babice ne bosta spremenila. Spremenita se lahko samo vidva v odnosu do njiju.: čez eno uho noter, dfugo ven, nasmešek, da babi… to vse je zelo težko, saj je danes samo sovraštvo do bliznjih, nestrpnost, hudobija. Včasih se prav zgrozim kako pišejo nekateri na ta forum. Glede na to, da ste si bili z njima nekoč zelo blizu, jih imate radi in so v preteklosti naredili zelo veliko za vas, vas bo, lahko rečemo ta hvaležnost in prisotnost na na njuna stara leta samo obogatila. Njuno obnašanje žal ne bo nič znosnejše, samo manj.:). Vso srečo zelim.

Ce si se odlocila, da je hisa tega vredna pa naj je. Ampak kaj bo ko bo kateri nepokreten? Kdo bo menjaval plenice, cistil drek, preoblacil posrane postelje, kdo bo na koncu placeval dom, kateri stane 1400€ za nepokretno osebo, ti lahko imas kar dve. Ljudje se spravite v take situacije iz pohlepa potem pa jamrate. Za stare pa je tipicno, da postanejo zlobni, dementni in na koncu v plenicah. Soseda je naredila isto stvar, pred 20 leti in se zdaj skrbi za babico, in se zdaj nameni vsako minuto njenim potrebam. Kaj zaboga ji bo veljala sploj ta hisa glede na to da je ze zdaj stara cez 60

Upam da si se pozanimala ce imata dolgove, ker ko bos ce bos podedovala hiso bos podedovala tudi dolgove. Ne pozabi, da je potrebno med letoma 2011 in 2017 vrniti socialno pomoc in naj sta bila v teh letih oba na socialni zracunaj koliko to nanese. Ponavadi so take hise hudo drage, ni vredno casa energije in tega kvazi denarja. Pa ce oba delata in imata normalno zaposlitev pa ni vraga da ne dobita kredit in si kupita stanovanje al pa hise na kmetih

Če babi še vedno kuha, naj kuha samo zase in za dedka, vidva pa posebej. Če imata svoje prostore, za kavo zadostuje en kuhalnik, za kosilo pa dva. Posoda se lahko pomije tudi v kopalnici.
Skrb ne pomeni odnašanje riti in prenašanje muh, pomeni tudi vlaganje v hišo, da jima bo udobno in toplo, zase pa – dokler lahko – naj skrbita sama. Malo se dogovorite, kaj se od koga pričakuje – mogoče poskusiš najprej z babico, ker zveni bolj razumna. Verjemi, da je tudi njima težko imeti še dve osebi pod streho, potem ko sta toliko let živela sama.

Pogovorit se boš morala z njima. Kako pa naj vesta, kaj te moti, saj ne vidita v tvojo glavo. Posedi ju in mirno dediju razloži, dz ne moreš sprejeti njegovega zaničevalnega odnosa in s primeri pojasni, kdaj je bil žaljiv. Babi povej, da te prizadane, če svojim prijateljicam govori o tebi, saj tudi ti ne pišeš o njej na forume :). Ko ti ob osmih teži, kaj za kosilo, ji reci, da nisi še razmišljala a vedi, da ima prav, meso se vzame iz skrinje zjutraj, ne ko si že lačna. Če se mačke tepejo ja, jih je treba znat dat skupaj, ne da tvoje njeno tepejo, ti pa temu rečeš da se spoznavajo in da njuna revica ni socializirana. Socializirana je tista, ki je prijazna, ne tista ki napade. Povej jima, da razmišljaš, da bi odšla in bodi pripravljena, kar te bosta vprašala. Vprašanje bo, kako potem želiš uredit dan? Z razcufanimi mačkami, brez kosila in okoli hiše nepokošeno? Če je tvoj odgovor tak, boš morala to povedat. Lahko pa se odločiš, da si del rešitve, ne del problema. Malo se prilagodi,malo pohecaj,malo več spoštovanja do njiju, ko bo dedek zaničljiv, pa ne čakaj, poklopi takoj, isto sekundo, mirno in spoštljivo, a trdno. Razmislita s partnerjem, ali bosta res ostala. Če da, najprej ločeno kuhinjo in mačke pod kontrolo.
Po mojem pa sta vidva s partnerjem bolj na komot, stara dva sta bolj delavna kot vidva. Pa še ti si občutljiva ful in še partnerja psihiraš, namesto da bi pomirjala. Noben moški še ni šel zaradi babice. Vsi so šli zaradi partnerke.

Začetniške težave. Usmeri se v sebi da si uredite lepo razširjeno družino in jim poskusi dopovedati kaj zmoreš, kaj ne, kako ti vidiš na stvari. Samo povej jima, ne biti prizadeta ali grdo gledati. Ne bosta več sama z možem, ampak take odnose se da urediti, le navaditi se morate eden na drugega. Onadva sta komaj čakala, da jima kdo kaj uredi po njihovo, vidva sta imela svoje filme v glavi. Malo več se pogovarjajte. Samo nikar ne začnite z zbadljivkami, ker to boli in začenja prepir. Deda le vprašaj v šali, če vidiš da laže, naj pove še kako je res. Babi ima svoje zaupnice, ker je nekoga morala imeti. To boš težko spremenila. Jo pa poznaš in lahko postaneš njena zaupnica, prijateljica..Ni lahko in ne bo, se pa da najti način, ni slišati tako grozno. Pazi pa le da bo mož na prvem mestu in da bo zadovoljen…Obrni pri teh mačkah kaj v šalo…

Bom odgovorila kar vsem s podobnimi težavami;
Nekako ni toliko zdravih družin in odnosov, da bi bilo pametno komurkoli svetovati življenje dveh ali treh generacij znotraj istega ali skupnega gospodinjstva.
Če pogledate naokrog, in ste iskreni do sebe, si odgovorite ali dejansko poznate družino, širšo družino, torej vsaj dve generaciji, ki bi dejansko iskreno bile v zadovoljujočih odnosih znotraj skupnega sobivanja, znotraj skupnega gospodinjstva?
Tudi, če ste tak srečnež da jo, verjemite, da je takšna družina, nažalost, ena velika redkost.
Ločitev naj bi bilo 1:2, torej vsak drug zakon naj bi razpadel.
Da ne govorimo o zakonih, ki so samo še uradno na papirju.
Kaj to pomeni?
Da smo in izhajamo iz družin, kjer nas niso znali, niso bili sposobni naučiti se ZDRAVEGA, torej konstruktivnega reševanja konfliktov znotraj odnosov nasploh.
Kako mislite, da bomo potemtakem znali pozitivno sobivati, reševati odnose znotraj dveh ali treh generacij, če se lovimo že znotraj partnerskega odnosa?
Skoraj nemogoče.
Zato je za razmislit; ali ni bolje, za vse vpletene, graditi odnose s starši, starimi starši nekje, in tedaj, ko smo sami najprej dosegli neko neodvisnost, samostojnost, in tudi zgradili pozitiven odnos sami s sabo, partnerjem, torej z ljudmi znotraj naše lastne generacije?
In šele na to, z “varne” razdalje vzpostavljati pozitivne odnose z ostalimi, generacijami pred nami, kjer je verjetnost sprememb skoraj nična (utopično in naivno je pričakovati od starejših ali starih, kot so stari starši, da se bodo spremenili ali prilagodili)?
Iz vseh teh informacij je veliko večja verjetnost, da boste ohranili svoj lastni osebni mir, zadovoljiv odnos s partnerjem na svojem, to je lahko tudi najem, skratka v lastnem gospodinjstvu, kot pa v skupnem, z drugimi člani družine.
Tem konfliktom ne boste kos, kot že sami pravilno ugotavljate.
Potem se človek vpraša; ali mi je dejansko res vse to treba? Komu na čast?

Recimo da se boste navadili en na drugega, ampak se za to morate telo potruditi. Midva živiva v hiši njegovih staršev, s tem da imava ločen vhod in njegove starše kdaj ne vidiva tudi po 1 teden. Vbistvu je zelo veliko komproslv, čeprav sta starsa super. Sta dobila Korona in sva mogla priletet domov nazaj s potovanja za novo leto – ne, ni mi bilo niti najmanj všeč, ampak druge variante ni bilo. Da ne govorim da so tukaj še sorojenci – v našem primeru je to njegova sestra, ki živi v ločenem stanovanju, ampak hodi k nama na zajtrk in tudi z njo velikokrat ni enostavno, ker je pač tak karakter. Iskreno, najraje bi zivela v bloku z možem, daleč od vseh sorodnikov, čeprav nimava nekih težav zaenkrat (dokler sta se njegova zdrava, potem pa vprašanje kaj prinese prihodnost). Za sestro pa upam da se bo poročila v roku par let in da bova imela mir 😊🙏

Avtorica, saj to sta vendar vaša babi in dedek…. Saj dobro vem kako znajo starejši najedati, ker imajo v vsem prav a…..veste resnično se splača potrpeti. Ne samo zaradi hiše.Veste, ko bo prvi od njiju na smrtni postelji nekoč, pa potem še drugi……presneto vam bo takrat žal za vsako najmanjšo sedanjo jezo nad njima, verjemite, pišem in lastne izkušnje, ko sem si na smrtni postelji bližnje osebe, ki mi je parala živce, ter bila do mene avtoritativno ukazovalne ter tudi nesramna, nezmožna imeti rada kogarkoli razen sebe, silno želela, da nikoli, nikoli, ne bi bila jezna nanjo niti za sekundo. Sedaj vam je kar samo po sebi umevno, da živita, a kar nenadoma boste izgubili najprej enega od njiju, potem drugega, ne morete si zdaj niti zamisliti kako nam je takrat hudo zaradi svojega egoizma ali preračunljivosti,ali nepotrpežljivosti, pa za nazaj ne moremo ničesar popraviti. Najpomembneje v naših življenjih se mi zdi, da do našega konca živimo in delujemo, celo mislimo, tako, da nimamo nikoli nobene slabe vesti. Samo v tem primeru se lahko potem mirno poslovimo. Tako je.

Samo en odgovor mam. Sam pod svojo streho

Kredit in posojilo

Izkoristite dobropis v višini 5.000 € do 10.000.000 €, ki ga je mogoče ponuditi in zelo varno z dodatkom depozita z davkom v višini 3 % na mesec z trajanjem od 1 do 30 let. Elektronski naslov: [email protected]

WhatsApp: +38671391412

Viber: +385917863111