Stari starši in vnuki
Moji starši (oba 65 let) imajo 4 otroke in skupaj 6 vnukov.
Ko smo bili majhni, so bili prezaposleni s študijem, gradnjo vikenda in sami s seboj, tako da so za nas v glavnem skrbeli (fizično in psihično) moji stari starši, s katerimi smo imeli ljubeč odnos. S starši te posebne, pristne navezanosti nismo uspeli vzpostaviti v otroštvu in še sedaj so naši odnosi zelo površni in nepristni.
Moj oče je krasen varuh otrok tam nekje do 2,3 leta starosti, potem ga otroci nekako ne zanimajo več oz. ne ve prav, kako se jim približati.
Mama se maksimalno zamoti z mini gospodinjstvom in kontakt z vnuki vzpostavi še težje.
Spoštujemo njuno željo, da si želita miru in zasebnosti ter ju poskušamo čimmanj obremenjevati z varstvom, včasih pa nanese tako, da predvsem otrok v nižjih razredih osnovne šole med šolskimi počitnicami ne želimo/ ne moremo vsak dan pustiti same doma. 5, 7,9, 12 in 14 letniki (nikoli nista v varstvu več kot dva otroka, pa še to le za nekaj dni na leto) ne potrebujejo neprestanega nadzora, vendar je staršem vsak dan z njimi odveč.
Dobro se zavedamo, da starša nista samoumeven brezplačen varstveni servis in seveda jima tudi mi pomagamo pri najrazličnejših opravilih
Vendar – čeprav otroci (pre)hitro odraščajo, je kar žalostno, kako so jima tistih nekaj dni na leto vidno v breme. Zato smo se letos še posebno potrudili in vsak posebej svojim otrokom organizirali zelo aktivne počitnice s tabori, delavnicami ipd.
Starša svojo nezainteresiranost utemeljujeta z dejstvom ,da sta imela dovolj svojih otrok (Obenem sta nekako razočarana nad nami, češ da si želita še vnukov).
Sproducirala sta izjavo, da se z vnuki radi ukvarjajo babice in dedki, ki nimajo najboljšega partnerskega odnosa in torej vso ljubezen projicirajo na svoje vnuke in se z njimi maksimalno ukvarjajo.
Otrokom/ vnukom smo razložili, da se stari starši pač ne utegnejo ukvarjati z njimi; da pa jih imajo vseeno radi. Trudimo se, da svoja mnenja o zadevi prihranimo zase.
Kljub temu opažamo ,da vnuki čedalje bolj neradi prihajajo na obisk k babici in dedku; ta jih žal še v tistih redkih skupnih urah ne moreta pozitivno motivirati in jim uspeta poočitati vse, kar se jima zdi, da počnejo napak – pa otroci niso huligani, ampak solidni (čeprav ne brezhibno odlični) učenci in športniki.
Ljubezni in veselja do sobivanja z otroci se ne da vsiliti; mi smo se že nekako sprijaznili s situacijo, kakršna je; čeprav nekateri živimo v isti hiši oz. neposredni bližini staršev vnuki raje obiskujejo druge stare starše oz. so raje sami doma.
Starša hujših bolezenskih težav še nimata, vendar se zavedamo, da nista več mlada in bosta slej kot prej še bolj potrebovala našo pomoč.
Skoraj jasno mi je, da je od vnukov ne bosta mogla pričakovati. (Dvomim pa, če se tega zavedata onadva).
Pa vi – babice in dedki – kaj vam pomenijo vnuki?
Kakšen odnos gojite z njimi oz. si želite, da bi ga vzdrževali?
Ker sem vnukinja “starodobnih staršev” (ko sem se rodila, sta imela oba 75 let), me zanima, kakšen je sodoben odnos starih staršev in vnukov.
Vas ta obremenjuje, navdihuje, sprošča, žalosti, bogati?
Hvala za razmišljanja.
Lep dan,
Ali
Draga ALI
Popolnoma razumem tvoje razočaranje, vendar pa mislim, da tvoji starši, nikoli niso prejemali prave ljubezni. Očitno, ko so bili oni majhni, za ljubezen ni bilo časa, ko pa so odrasli pa so vam ljubezen staršev nadomeščali stari starši. Tako torej tvoji starši, se niso mogli navezati niti na lastne otroke, kaj šele na vnuke. Menim, da sta sama sebi dovolj in ne potrebujeta drugih. To je po eni strani zelo odobro, po drugi pa…
Seveda od vnukov ne bodo mogli pričakovati ničesar, čeprav bodo njuna pričakovanja takrat tako velika, da bodo obsojali vsakega, ki ju ne bo zadovoljil. Takrat bodo sešteli vsako varstvo posebej (prepričani, da so za vas naredili ogromno), da ste nemoralni, nehvaležni, sebični…..
Tudi moja hči, je navezana samo na moje starše, na moževe pa nikakor, ker je pri njima vedno doživljala le dodatno vzgojo (predvsem tašča je bila mnenja, da je potrebno drugače vzagat otroke in popravljala naj bi naše oz. moje napake…..). Nikoli pa je ni pocrklala, se z njo igrala, ji pripovedovala zgodbice….Če ji je kaj kupila, si je to morala tako ali drugače zaslužiti s pospravljanjem….
Pri moji mami pa je bilo drugače; Starši naj vzagajajo, stari starši pa “razvajajo” v okviru normalnega.
Sedaj je hčerka stara 24 let in se ta dejanja iz rane mladosti še kako poznajo.
Tašča je v neposredni bližini naše hiše, hči jo obišče le redko kdaj. Za njune rojstne dneve jo moram spomniti jaz, pa še takrat ji je teško jih obiskat in uradno jima voščit roj. dan.
Moji starši oddaljeni cca 15 km, obiskuje jih skoraj dnevno. Na roj. dneve ne pozabi, že cel teden prej se obremenjuje kako bi ju razveselila, pa mene opomne, da slučajno ne bi pozabila itd……K njima pripelje svoje prijatelje, fanta….., ki jih moja mama pogosti z domačim pecivom, pijačo, z njimi posedi, se nasmeji, jih vse zasliši, pa ji nihče ne vzame nič za slabo (živi v dvosobnem stanovanju z veliko teraso), Tašča pa v hiši z njenim načelom “vsi obiski koštajo”.
Tako nekako zgleda kasneje, ko vnuki odrastejo in vračajo, kar so prejemali.
Sama komaj čakam na vnuka in že sedaj sem prepričana, da bom taka, kot je bila moja mami. Nežna, ljubeča, da se bom spustila na nivo otrok, skratka, da jim bom dajala ljubezen babice.
Ali od tvojih staršev pa ne pričakuj, da se bodo spremenili, temveč jih poskušaj sprejeti take kot so, ker jih pri teh letih, če niso imeli tega že prej v sebi, ne moreš spremenit.
Lepo se imej MIŠA
Hvala za tvoje pisanje, bila sem ga zelo vesela.
Veš,morda niti nisem toliko razočarana nad starši, kolikor jih pomilujem, ker ne vedo, koliko izgubljajo in za koliko so oz. še bodo prikrajšani – in njihovi vnuki z njimi vred….
Moja čenča ta teden gostuje pri moževih starših.
In tam se toliko dogaja – pa je ne vozijo po raznih delavnicah in v zabaviščne parke, pa v toplice, ji ne kupujejo dragih stvari itd – ne, le poslušajo jo, jo samoumevno vključujejo v vsa početja v in izven hiše in se z njo veliko pogovarjajo.
In mislim, da imaš prav – vsaj moma mama je v svojem otroštvu in mladosti prejela premalo brezkompromisne ljubezni, da bi jo znala predati naprej svojim otrokom in nato vnukom, obenem pa je kasneje premalo duhovno zrasla, da bi to dojela. Žalostno, a tako je.
In tudi jaz sem se zaklela, da mojemu otroku nečesa ne bo manjkalo – brezkompromisne ljubezni in zavedanja, da jo sprejemam tako kot je (z vsemi napakami vred) in da sem ji pripravljena stati ob strani, če me bo potrebovala.
Če bo čenča v moj dom pripeljala svoje otroke, jih bom zelo vesela, če pa se bo odločila drugače, pa bom še naprej z radostjo pričakovala njenih obiskov.
Lep dan tebi in tvojim,
A.
Moji mami je precej ljubezni v otroštvu manjkalo, pa vseeno poskuša dati vse od sebe. Precej po načelu “starši vzgajajo, stari starši razvajajo”:)) Do neke mere, če se zdi meni ali možu preveč, se pač pogovorimo. Jaz se seveda bolj razumem s svojo mamo, se mi je z njo lažje pogovarjat, s taščo pa precej v redu shajava. Tudi zato, ker se vidimo “samo” cca dvakrat na teden. Pa ni slaba ženska, le drugačna, kot sem navajena. Otroku nič ne kupi – ker se ne spomne. Pa bi mu kinder jajček včasih pomenil več, kot zrezek, banana… To ne pomeni, da zagovarjam darila, podkupovanje… Le občasno (niti ne vsak teden!) otroku lizika, sladoled, PEZ bonboni… veliko pomenijo.
Ko pride sinko (skoraj 6 let) k tašči, pač gleda TV, ko pride k mami igrata nogomet, s frizbijem, badbintonom, balinčki… Tast otroka ne dohaja več. Tašča pa pač ne zna z njim. In se otrok počasi odtujuje. Vedno hitreje bi šel domov, ko smo pri njih na obisku. A žal je tako, da moja mama dela, tašča pa je v pokoju. In ko je bil otrok bolan, mi je ogroooomnokrat prav tašča (in tast) pomagala z varstvom, da mi ni bilo treba jemati bolniške (kaki prehladi, vročine, kašljanja…).
Še enkrat, da ne bo nesporazuma – ni slaba, le drugačna. In malce štorasta, kar se tiče odnosa do otroka. A žal se bo to vedno bolj poznalo ravno pri njenem odnosu z otrokom (bolje rečeno otrokovem odnosu do nje).
Lep dan,
Neda
Pozdravljena Ali
Hvaležna bodi tašči, ki bo tvojim otrokom oz. tvoji čenči dala in nadometila tudi ljubezen tvojih staršev, ki res ne vedno kaj zgubljajo.
Otrokom niso pomembna velika darila in izdatki, pač pa pozornost in ljubezen in to prav tista, ki jo nudijo doma, kajti v gledališču, živalskem vrtu….otrok posveča pozornost drugam. Tudi moja mama moje punce ni vodila v gledališča…. to smo opravljali mi, ji je pa dala vse ostalo….
Tvojo mamo pa poskušaj tako v pogovoru, brez očitkov malo spraševat kako je bilo pri njih, ko je bila otrok. Ugotovila boš njeno razočaranje in pogrešanje vsega tega, kar ne daje svojim vnukom, ker ni sposobna dajati čustev, ki jih ni doživela.
Starši pa so starši, pa naj bodo taki ali drugačni, vedno so naši.
Veliko lažje pa boš ti sprejemala njih z njihovimi napakami, če jih boš tudi sama razumela.
Imej se lepo in tvoja čenča pri babici.
MIŠA
Joj Ali, kot bi brala moje misli! Ravno včeraj sem premišljevala o tem. Pri meni( mojih starših so stvari popolnoma enake. Sem hči staršev rojenih l. 30 in 35 . Moja mama je bila gospodinja .Nikoli nisem potrebovala varstva starih staršev, ker mati ni bila v službi, pa sem bila kljub temu raje pri babici kakor doma.
Svoje tri otroke sem imela v vrtcu od trenutka , ko sem nastopila službo ( starejša dva že pri 7 mesecih, porodniške je bilo takrat le 8 mesecev. V vrtec sva ju vozila že ob 6 uri zjutraj. svojih staršev s tem pač nisem želela obremenjevati. Težave pa so nastopile, ko so vstopili v šolo.takrat smo bili skoraj dva meseca brez varstva( dopusta sva imela s možem vsako poletje le 14 dni).Vedno sem imela občutek, da moja starša priskočita na pomoč nerada in ne s prevelikim veseljem. To me je zelo prizadelo pri starejših dveh sinovih, ponavlja pa se sedaj tudi pri hčeri. Tudi mi smo organizirali vse mogoče tabore( ki pa tudi nekaj stanejo), da jima ne bi bilo treba podtikati otrok.
Občutek imam, da otroci to občutijo, da so se do starih stršev čustveno ohladili, čeprav o tem doma pred njimi nismo nikoli govorili.
Medtem, ko so stari starši mojih znancev in kolegic komaj čakali, da dobijo svoje vnuke, pri nas žal to ni bilo tako. starši mojega moža pa so bili res že precej v letih, a tudi oni niso kazali kakega pretiranega veselja, da bi pogosteje videvali vnuke.
naj poudarim, da so otroci vljudni, dobro vzgojeni in niso bili nikoli problematični.
Moram priznati, da sem zaradi tega kar precej žalostna in prizadeta. S starši o tem nočem odpreti debate.Me pa vseeno zanima vaše mnenje.
Hvala za pisanje.
Jaz po pogovoru (pravzaprav njunem res odkritem monologu) z mojima staršema v začetku počitnic počasi prehajam preko razočaranja in žalosti do prostodušnosti in golega sprejemanja dejstev – kot je napisala *miša*.
Staršev dejansko ne bomo spremenili in zgolj objokovanje dejstva, da jim pač ni do vnukov (oz. ni toliko do njih, da bi znali uživati v njihovi sproščeni družbi) ne bo pripeljalo nikamor.
Letos sva z možem za čenčine tabore namenila kar precej denarja; ker sicer živimo bolj skromno, je to kar precejšenj zalogaj za nas. In pogrešam jo, tole našo frčafelco :)).
A menim, da je tudi v tej slabi stvari nekaj dobrega- in to je, da čenča pridobiva izkušnje, postaja bolj samozavestna in iznajdljiva, poleg tega pa ji dejansko ni nikoli dolgčas.
Žal res trpi njen odnos s starimi starši, posledice pa bosta bolj kot ona sama še prekmalu občutila moja starša. In, veš kaj – če mi bosta kdaj kasneje potožila o njeni brezbrižnosti in pomanjkanju sočutja, bom le skomignila z rameni in dejala nekaj v stilu “kar seješ, to žanješ”.
Čisto zares.
In brez občutka slabe vesti.
Žalostno zanimivo, koliko starim staršem so lastni vnuki v breme….
Je tu kdo od “drugačnih” babic in dedkov?
Smo zelo mlada družina vendar že sedaj vidim da bo pri nas isto. Moji starši niso nikoli znali izraziti ljubezni do nas oziroma do mene pa vem da me imata rada in tako je tudi do vnukov. Od njih pričakujeta da jih bodo poveličevali oziroma da jih bodo vnuki kovali v zvezde že zato ker sta dedek in babica onedva pa ne bosta nič naredila za njih. Sin je star tri leta in ko mu samo omenim, da gremo k mami na obisk je skorajda jok. Izmišljati si moram tisoč in eno stvar. Kaj bo pa drugo leto ko ga ne bom mogla več prelisičiti. Do čim moževi starši so pa zakon. Kar malo preveč ju razvajata, se igrata z njimi, skratka se spustita na otroški nivo. In kakšna obojestranska ljubezen je to.
Ja eni majo to v sebi drugi ne. Problem pa je to da se te drugi tega niti ne zavedajo. Le kako naj povem svoji mami da vnuki nečejo k njej na obisk, ker niti ne ve, da ne dela prav oziroma da nič ne naredi zato da bi jo imeli radi. Pa ne mislim v materialnem smislu. Da bi se ona kdaj igrala z njimi uf jo bolijo noge, pa roke en in tisoč izgovor….
Zato sem si tudi jaz prisegla in tudi prakticiram tako, da svojim otrokom pokažem ljubezen na en in tisoči način.
Tina
Že iz tvojega prisanja je razbrati, da sti tudi ti s tvojo mami na distanci
“kako naj ji povem” , če so odnosi pristni, čustveni, pravi, je to zelo lahko povedat.
Pri tebi pa svetujem, da ubereš drugo pot in sicer jima poskušaj povedat kako otroci doživljajo tasta in taščo – ponazori jima ravnanje do otrk z druge strani, pa povej jima da je to razlog, zaradi katerega gresta otroka izredno rada k tašči ….
Poskušaj na tak način, morda se jih bo kaj prijelo. Ali pa se ti igraj z otroci pa poskušaj še njuju vključit, da ne bo te monotonije pri obiskih.
LP
MIŠA
:))
Ja, (1) otrok (hči) je moj.
Ta teden se manj ukvarjam z njo, ker je na počitnicah pri moževih starših.
Sicer pa mi vzgoja (zaenkrat) še kar gre od rok.
A hči ni zgolj moja hči, je tudi nekogaršnja nečakinja, sestrična – in vnukinja.
Če si, draga FIFI uspela prebrati vsa poduhovljena pisanja si morda ugotovila, da gre zgolj za moja razmišljanja na naslovno temo – in ne obtoževanja ali jadikovanja ali karkolipačže.
Imaš otroke, vnuke?
Lp,
Draga Ali!
Zelo grdo govorite o svojih starših,veseli bodite da sploh poznate svoje starše.Meni je mami umrla ,ko sem bila stara 5 let sploh je nisem poznala,in ne vem kaj je mamina ljubezen. Ne veste kako jeto težko. Bilo nas je pa 5 otrok ko nas je mami zapustila ,in ata je ostal sam znami.Ne bodite grdi do svojih staršev. Jaz imam dva vnučka ,ki jih imam srčno rada in preživim veliko časa z njima ,čeprav včasih težko ,ampak njihov nasmeh in klepet od tehta vse.
Spoštujte starše.
Lp
Oprosti, ker sem te “pobabila”.
Tvoji občutki so bili pač napačni oz. je bil moj post narobe razumljen.
Žal mi je, ker ne morem biti s čenčo celo poletje – vseh 9 počitniških tednov; zato pač obiskuje tabore, delavnice, moževe starše ipt.
Verjemi, raje bi bila z njo doma.
Tako kot ti s tvojima otrokoma.
Lepo se imejte,
Ob pisanju nisem imela občutka, da bi starše v postu blatila/grdo govorila o njih. Naštela sem zgolj nekaj dejstev, ki so me napeljala do razmišljanja o odnosu stari starši-vnuki.
Do staršev nisem “grda”, za navezavo bolj pristnega ljubečega odnosa pa bi se – tako vsaj menim – morali potruditi oni sami v času našega otroštva.
Vendar jih ne obtožujem – tako pač je in pika.
Vesela sem, da imate z vnučki lep odnos – pa najverjetneje se zanj tudi potrudite, kajne?
Lp,
Prebiram in se sprehajam po gornjih postih. Samo na kratko, enostavno ne morem verjeti, da je vse to resnično. Mogoče, pravim mogoče, pa ste do svojih staršev preveč pikolovske. Rada bi samo povedala, da sem omika dvem ljubkim otrokom. Hčera živi stran približno 30 km, pa imamo redne tedenske stike. Na kratko naj opišem samo odnos do svojih vnukov. Pomenita mi ogromno, več kot lahko opišem z besedami. Kadar potrebujeta starša varstvo, pa tudi sicer se pridejo radi pocrkljat k starim staršem. Ostaneta včasih samo kak dan, včasih več, kakor je pa potrebno. Včasih tudi samo zato, da se starša malo razbremenita mi pa poveselimo z otroci.Mogoče jih kdaj podzavestno razvajam, toda stari starši smo vendar zato, da svoje vnuke tudi razvajamo. Sama sem še zaposlena in vzamem dopust, ko dobim na počitnice svoja ljubčka.
Se opravičujem, ker sem morala nenadoma prekiniti s pisanjem(sem v službi). Rada bi samo končala, nismo vsi stari starši enaki kot nismo enaki vsi otroci. Sama sem imela čudovite starše in moji otroci enkratne stare starše. Za vse kar so storili sem jim neskončno hvaležna.
Poskusite najti poti do svojih staršev, mogoče se bo vaš odnos spremenil.
To so bila samo moja razmišljanja, moja gledanja.
Žal mi je vseh starih mam in očetov, ker ne vedo kaj zamujajo.
Vnuki te osrečujejo, napoljnjujejo z energijo, pa saj so vendar delček nas.
Pa naj omenim, da poznam ogromno, ogromno starih mam,ki imajo enak odnos do svojih vnukov.
Lp ena omika
Sama sem relativno odprt človek, ki se ne sramuje svojih čsutev in mu je tuje “zakopavanje težav pod preprogo”.
Moja starša pa sta zelo zaprta, včasih skoraj nesposobna kakršnegakoli izkazovanja ljubezni, sta nenavajena reševanja težav – sploh s komunikacijo.
Nekajkrat sem že poskusila, a poti do njiju nisem našla – mislim, da niti ne želita, da bi jo našel kdorkoli.
Torej žal ostajamo pri status quo,
Lp,
Fifi, bojim se da si Ali in mene popolnoma napačno razumel. Ni nama do tega, da bi otroke podtikale starim staršem kadar koli in za dolgo časa. žal iz pisem nisi razbral bistva.Želim si namreč, da bi stari starši občasno pokazali veselje do srečanja z vnuki. kar pa se ne zgodi pogosto, če pa se že v druženju ni opaziti kake posebne ljubezni. Ko sem se po daljšem premoru po dveh otrocih odločila za tretjega oz. za svojo nosečnost povedala svoji mami, mi je očitala, da si bom “zafurala “življenje oz. v stilu, kaj ti je bilo tega treba…….meni pa je bila moja hči, ko se je rodila kot darilo iz Nebes, in še danes je tako!
LP Jula