Najdi forum

Pozdravljeni,

mene pa muči odnos s starši. Oba sta precej zakomplicirana tipa oseb že od nekdaj, ampak recimo da smo govorili skupni jezik pred rojstvom najinega sincka, torej vnuka. Od takrat so se stvari začele precej zapletati, mi pa se vedno bolj oddaljujemo. To zgleda nekako v obliki pogostih in stevilnih nasvetov/prepričevanj, kaj je dobro za otroka in ne. Ravno smiselno mi ni, da bi šla v podrobnosti, šlo pa se je glede hrane, odnosov, komunikacije med nami pred sinom (sem nasprotnik kričanja pred otrokom – al je to tri mesece al pa eno leto), higiene otroka (vedno imava porihtanega, med jedjo pa ga pač ne briseva za vsak ugriz), ne ga dajat na tla, se bo opraskal (ceprav ze stabilno hodi), ne to, ne ono, ne v pesek, bo umazan, malo mu sladkaj, otrok namrec rabi cukr.. no v tem smislu. Počutim se nesposobno, razdvojeno.

Ko se slisimo po telefonu, smo vedno dobrodošli, ko pridemo tja pa zadržanost, ne bomo zdaj zunaj, tv je zakon, ne gremo zdaj na sprehod, pa daj ga sedet na stolcek ali kavc, bo sedel pa risanko gledal.. imam obcutek kot da smo v napoto.. mamo pac zivahnega 13 mesecnika, ki ga gibalno ne omejujem, a vseh stvari pa tudi ne dovolim.

Drug vidik je tudi tekmovanje glede materialnih stvari… imata boljsi avto, fasado, stedilnik, pralni, pomivalni stroj… dokler je bil to hec z avtom, naju ni motilo, a zdaj je ze malo nadlezno. Z mozem zivimo v svoji hisi, delava v napornih sluzbah, voziva ga  45 min stran od doma v vrtec (drugje nisva dobila), sama sva za vse in ne prosiva nobenga nicesar (ne za pomoc, ne za denar, ne za varstvo). Sprasujem se zakaj je to potrebno.. vsak drugace vzgaja otroka, z mozem se trudiva za te odnose (ze zaradi sina, da bo imel stare starse), a vsega tudi ne moreva pozret. Mati je mnenja da je imela super vzgojo (ce mene vprasas niti ne).

Ne vem kako naprej.. ni mi do kreganja, a vsakic ko izpostavim kaj me moti, naletim na dretje, uzaljenost, itd..

čimmanj na obiske, vse skozi eno uho noter, skozi drugo takoj ven. Uživajta s svojo vzgojo, se sproti učiš in največ naučiš, čimmanj jih poslušaj in se zaneseta samo eden na drugega- dobro da imaš takega partnerja- od žlahte ni nič!!!

Posredujem odgovor strokovnjaka.

….

 

Spoštovani,

Kar vam bo pomagalo, je najprej bolje razumeti psihološko strukturo svojih staršev. Najbrž bi to pomenilo, da se pričnete zavedati, da vaša starša ne izpolnjujeta pogojev, da bi jih še naprej obdržali čustveno tako blizu sebe. V najbljižji krog spadajo samo osebe, s katerimi velja vzajemna dobronamernost, empatija, iskrenost, spontanost, zanimanje za počutje drugega, zaupanje, toleranca a frustracije itd. Vaša starša imata te kapacitete omejene kot še številni drugi posamezniki.

Zato bi v drugem koraku veljalo temu spoznanju prilagoditi odnos z njima – predvsem povečati čustveno distanco. To pa pomeni, da mnenje osebe, do katere povečam čustveno distanco ni več tako pomembno, da ga ne gre jemati resno, ker včasih govori traparije, ker misli na svojo rit, ker gleda na svet iz svoje ozke perspektive, ker tekmuje kot mali otrok v tem kdo ima boljši avto. To je tako kot bi resno jemali otroka, ki bi vam rekel – moj ati je pa močnejši od tvojega. Torej njihove besede, se vas ne bi več dotaknile. Še vedno druženje ne bo prijetno, ne bo pa več tako neprijetno. Zato običajno ljudje tudi zmanjšajo pogostost obiskov in trajanje posameznega obiska. Spremeni se način komunikacije. Ne iščemo več razumevanja in odobravanja pri starših, ampak enostavno jasno, kratko in direktno povemo kako bo od zdaj naprej. Npr: »Šli bomo ven, ko bom jaz rekla.« To bi pomnilo da tudi vi bolj jasno začrtate meje svoje sekundarne družine. Trenutno deluje tako, da staršem dovolite, da vdirajo v vaš prostor. Včasih starši kar ohranijo svojo starševsko vlogo dologo v odraslost svojih otrok. Jih učijo, usmerjajo, ščitijo … Takrat je dobro, da odrasli otroci samo začrtajo svoje meje in starše postavijo ven.

Lahko svoje starše tudi direktno vprašate kaj moti njih. Da dobijo prostor, da se soočijo s svojimi najbrž malce posesivnimi in sebičnimi mislim. Starejše ljudi pogosto moti vedenje malih otrok. Da bo kak problem, kaj umazano, da se bo udaril, da bo kaj razbil, pa hrup itd. Nekateri starejši pa hrepenijo po družbi vnukov, ker za njih predstavljajo življenje in edino kar bo ostalo za njimi.

 

Evo, nekaj misli. Upam, da vam kaj prav pride 🙂

 

Lep pozdrav,

Uroš Drčić

 

 

_____________________

mag. Uroš Drčić

transakcijski analitik psihoterapevt

tel: 031 336 452

http://www.revitacenter.si

 

I Domišljija je pomembnejša od znanja. Znanje je omejeno, domišljija pa poganja svet. Albert Einstein I Naročilo na ePosvet: https://med.over.net/svetovalec/andreja-verovsek I
Objava čaka odobritev

New Report

Close