Starejši so modrejši!!!
Kopirano izpod teme O telesni kazni na:
lp,
Ivana
Avtor: marija (1)
Datum: 11-07-03 12:19
Draga Ponca,
na Življenju žal nisem utegnila prebirati te teme, tukaj pa se bom oglasila.
Sama sem na sebi doživljala toliko in tako težko telesno kazen, iz dneva v dan, za popolnoma vsako malenkost, da se danes čudim, da sem iz vsega izšla brez trajnejših (travmatičnih) posledica, čeprav mislim, da nekje v meni kljub vsemu le ždi še nekaj tega, kar tako zelo boli. Mati me ni mogla (ali ni znala?) braniti pred očimom, ki me je tako črtil, tako močno sovražil, da je živel najbrž le za to še, da me je mučil, pretepal, uničeval sleherno reč, ki bi meni znala biti v veselje ali srečo, trpinčil mojo utrujeno dušo od jutra do večera …. Morala sem biti ločena od družine, drugače bi me lahko celo dokončno dotolkel, psihično in fizično. In ko se je mati ločila in me ponovno vzela k sebi, v starosti mojih devetih otroških let, se nisem več smejala, nisem več jokala, nisem se znala več igrati. Bila sem do kraja strpinčen človek, ujet v otroško telo. In to telo in ta duh sta morala potem skrbeti še za maljšo sestro in še za mlajšega brata, ker je bila mati od petih zjutraj do deset zvečer v službi, da nas je preživela.
Kadarkoli se govori o telesni kazni, me zaboli celo telo, v meni nekaj poči, duša joka brez solza. Mislim, da bi se mi dejansko utrgalo, če bi bila priča tepežu otroka ali če bi naletela na kaj podobnega. Ne upam si predstavljati svoje reakcije, saj se mi je nekoč v trgovini zgodilo, da sem materi iztrgala otroka iz rok, ker mu jih je nalagala po riti, otrok je pač želel nekaj, česar mu ni bila pripravljena kupiti (ali mu ni mogla, ali mu ni hotela ne vem), ni pa mu znala tega na primeren način razložiti, samo okrog ga je obrnila in ga začela tepsti… ne le po riti, kamor je pač padlo. Meni se je utrgalo, vzela sem ji otroka in ga pahnila za seboj, z materjo pa sva se gledali kot dva risa in vprašala me je, kaj se vtikam in da me bo dala na sodišče, jaz pa nazaj, da to lahko stori kadarkoli in kolikor krat hoče, samo otroka naj ne pretepa več. Čudno se je pošlo vse to v trgovini, vem, vsi so onemeli opazovali incident, meni je bilo težko, na sebi sem čutila bolečino, ki je ne znam opisati. In nerodno mi je bilo, res, še danes mi je, ko se spomnim tega dogodka. Pa vendar, nekaj v meni je vzkipelo, to je tisto, kar mislim, da še vedno nekje spi …
Imam dve hčeri, ki nikdar nista občutili moje roke. Morda samo takrat narahlo, ko sta bili v pleničkah, po riti, tako, da sta vedeli, da nekaj pač nista prav storili, ker druge razumljivejše komunikacije še ni bilo. Ko pa sta bili ven iz pleničk in ko smo se že znali pogovarjati, moja roka nikdar ni ubrala poti, ki ni bila dostojna niti mene, niti otrok kot dveh ljudi. Nikoli. Tudi verbalnega nasilja se nisem posluževala, mislim, da sem to storila kvečjemu kdaj v špajzu, ko sem grdo zaklela, če mi kakšna reč ni uspela tako, da sta bili odmaknjeni tudi tovrstnemu nasilju, dokler se je pač dalo. Ko sta bili v najstniških letih, pa je tudi iz njunih ust kdaj padla kletvica, pa nismo zaradi tega delali nobenih scen ali se zgražali. Nak, to je stvar, ki človeka spremlja na njegovi poti, v njegovem dozorevanju. Če je prav, potem mora otrok sam začutiti kdaj in kaj je primerno glasno izvpiti, kdaj pa v blazino zatuliti grdo besedo, da mu odleže in kaj se govori v družbi, taki ali drugačni.
Premalo je časa, da bi se dandanšnji starši poglobili vase in v otroka, ki so mu dali življenje. Ne delajo krivice le sebi, ko so nestrpni, ko jih čas priganja, ko mora recimo biti v kuhinji in dnevni sobi vse spedenano in pospravljeno, prah pobrisan, otrok pa sedi v fotelju in njegove oči milo prosijo samo za petnajst minut pozornosti, pa žal ostanejo brez vsega. Če pa polije kozarec mleka po tepihu, jih pa takoj dobi po riti. O bog, kje si, da bi ta hip kaznoval mater ali očeta, ne pa otroka, ki se je v navalu močnega čustva in želje po očetu ali materi, po njegovem objemu in po občutku dlani v dlani prehitro obrnil in “povzročil nered”. ..
Mar nismo postali ljudje resnično revni? Toliko imamo (recimo vsaj) vsega, imamo kosilo na mizi, dobro si lahko zorganiziramo piknik v naravi, pijemo pivo in se malo opijemo, poveselimo, v resnici pa smo tako hudo revni, da ne premoremo časa, v katerem bi se pogovarjali z nami najdražjimi osebami . … z našimi otroki. Zakaj otroku samo odgovoriti na njegov “zakaj” samo z našim hitro odpravljenim “zato”, nič pa tudi s tem “ker je to tu tako in tako in ker če bi tega ne bilo, bi pa uno tudi bilo drugače, potem pa bi se tukaj obrnilo tako in bi povzročilo s tem tudi to in to in ……”. Koliko stvari obenem bi lahko rešili, otroku pa morda nezavedno in tako mimogrede širili njegov zorni krog videnja in razumevanja in preprečevali nastajanje situacije, v kateri bi “najraje ubrisali in …..”.
Tepež, fizično kaznovanje … ne, nikoli, pri nikomer za nobeno ceno. Niti pri odraslih ljudeh – patnerjih, izživljanje moža nad ženo ali celo obratno, niti izživljanje človeka nad živaljo, kaj šele nad nemočnim bitjem, ki nam je prepuščeno na milost in nemilost in lahko počnemo z njim, kar nas je volja???? Kjerkoli se doživlja tovrstno nasilje, bi moral biti fizično kaznovan tisti, ki dvigne roko, ki vzame pas v roke, ki uporabi še celo kak pripomoček, da to naredi ….
Žal, žal in še enkrat žal pa preveč otrok, ki so živeli v takem okolju in tako in ki jih je za zajtrk, kosilo in večerjo, pa pred nočnim počitkom spremljala tepežka, udarec kar tako, ali udarec zato, da oče ali mati potolažita svojo nervozo in živčnost, žal prenekateri tak otrok ne more zrasti v človeka, ki bi se temu izognil in to je kot neka dota, neka zapuščina, ki gre iz roda v rod. Nikoli se ne bom mogla sprijazniti s tem in niti ne čutim potrebe po tem, da bi se, nikoli ne bom mogla sprejeti takega ponižanja že mladega človeka, že mlade otroške duše, ki ostane tako ranjena in v kateri otopi tisto, kar ne bi smelo. Nikoli ne bom mogla sprejeti tovrstnega izživljanja ene vrste ljudi (staršev) nad drugo vrsto ljudi (otrok), ki so povrhu vsega še del njih samih. Torej se izvaja nasilje nad …… samim seboj ????
Toliko, Ponca, mojega komentarja, zdaj pa grem tudi jaz prebrat nekaj malega na tisto temo.
marija (1)
Givana, to si tako slikovito opisala, da mi kar kurja koža gre po rokah.Vse te besede si vzela iz mene in jih povedala tako, kot jih sama nebi mogla nikoli. Pa nisem doživljala nasilja.( tistih nekaj po riti mi pa ni pustilo posledic).
Tudi sama sem se v mladih letih branila s silo(brata, sošolci,..).Ampak zdaj, ko sem sama mamica, mi ne gre pa ne gre v glavo, kako nekdo lahko udari svoje meso in kri.Priznam, enkrat sem tudi jaz zamahnila z roko proti ritki, pa sem se zadržala (hvala bogu pravi čas), pa zgrozila sama nad sabo.Le kaj počnem.Svojo nemoč izživljam nad tem malim bitjem, ki je raslo pod mojim srcem 8 mesecev. Še ko je bil v meni, sem ga v mislih božala in lubčkala, zdaj pa tole.
In vedno bolj ko premišljujem, bolj me prizadene nasilje – kakršnokoli.
In ljudje se premalo zavedajo, kakšne brazgotine pustijo na svojih otrocih.Zato, me je ta tvoja pripoved ganila in vesela sem da si jo opisala, mogoče pa kdaj le koga gane in se zamisli nad tem.Že to je veliko, da človek spozna, da ta pot ni prava.
Vidiš, kolikokrat se ista debata odpre, in žalostna sem , ker prepričani prepričujemo prepričane – in ne dosežemo nič, razen žolčne debate.
Žal mi je, da si svojo mladost preživela, kot si jo.Je pa ena dobra stran tega – ta, da si postala toliko močna, da si izstopila iz tega začaranega kroga in postala to kar si.
Velik sreče ti želim, pa veliko sončnih dni v življenju.
Draga Pika, samo v tem te moram popraviti, da žal (ali pa na srečo!) nisem avtorica zgornjega zapisa. Za naše potrebe tule na forumu sem ga samo prekopirala s foruma Starejši so modrejši, kjer me je – enako kot tebe – globoko presunil!
Po vsem, kar je napisala gospa Marija, ne bi imelo smisla, če bi še kaj dodajala.
lp,
Ivana