Pozdravljene (i) !

Opažam, da se nekateri javljate iz tem, ki so bile izpred preteklih let in pričakujete odgovor. Pa ga do današnjih dni, še niste dobili.

Zaradi lažje orientacije, se prosim javite tiste(i), ki še niste dobili odgovora, da se doreče tudi za vaše zgodbe, ki ste jih doživljale (i).

Vem,da vas je mnogo, ki še niste rešili svoje problematike ali si ne upate resnici pogledati v oči.Naj vas ne bo strah, zmogli boste, ste dovolj močni, da to pot prehodite. Če ste preživeli takrat, ko se vam je zgodila zloraba, lahko tudi sedaj, ko ste starejši, morda zrelejši in ko se vam (upam da je tako) zloraba ne dogaja več.

Nič ni narobe z vami, če ste zaprti, ranljivi, tihi, boječi, se izogibate stikov z ljudmi !

To niste VI, to je ZLORABA, ki vas ima v šahu. Ne pustite se ji in končno presekajte vzorec, ki gre iz roda v rod, ter rešite se stiske, ki jo nosite v sebi toliko let.

DANES IN SEDAJ – OPOGUMITE SE IN NAREDITE KORAK ZASE !

Tukaj ste med enakimi in nikogar ne obsojamo, zaničujemo. Želim le pomagati in vas rešiti stiske. Zaslužite si boljše življenje in mirnejši spanec !

Sem z vami in vas pričakujem!

Hi!
Lepo ste napisali. Sprašujem se pa, kako se izvlečeš, če ne čutiš volje kaj naredit…če nimaš moči in motivacije…kaj takrat? Vem, da bi se mogla v roke vzet, ker sama nosim breme svojega počutja…pa ne morem…to slabo počutje poznam in se v njem dobro počutim, pa če se tako čudno sliši. Ugotavljam, da je poznano slabo počutje boljše od neznane sreče…

Pozdravljena!

Ko človek ne ve kako naprej, je včasih pametno in najboljše, da se ” skašlja “. Tako se prebrodi prva trema in cmok v grlu. Kasneje je najpomembnejše, da imamo koga, kateremu se lahko izpovemo ; povemo svoje občutke, strahove in bolečino. Ponavadi občutimo ob vsem tem olajšanje, stiska ni več tako zelo huda. Z njo se lažje živi in gre skozi vsakdan. Ko je človek dovolj notranje močan, lahko dela na sebi – na samozavesti. Lahko preko terapij ali knjig. Ni nekega čudežnega pravila. Ugotoviti ga mora vsak sam !

Glede vprašanja bi pa rekla takole ; seveda so mnoge med nami poznale slabo počutje in se v njem dobro počutile – ker so edino to poznale ali bile naučene. Ampak roko na srce, nikogar to ne osrečuje na daljši rok. Prej ko slej vsak želi predelati svojo preteklost, zato, da lahko gre v življenju naprej, zato, da najde nek smisel ali pa zato, da prekine slab vzorec.
Tistega, česar ne poznamo se bojimo ? Je res tako slabo ali drugačno ? Samo strah je tisti, ki hromi človeka, da ob določenih situacijah ” zmrzne ” in ne vidi izhoda ven !

Vsak od nas lahko najde pot in verjamem, da jo boš tudi ti !

Kar oglasi se še !

Srečno !

Živjo!
Res je! Nobenemu ni do tega, da nima nadzora nad sabo in svojim počutjem … včasih si pa samo utrujen. Se moraš boriti za stvari, ki jih drugi dosežejo že podzavestno … vsakodnevna borba z občutki nevrednosti in s tem povezanim ravnanjem so stvari, ki tudi najboljši prijatelj ne more razumeti. To je kot s človekom, ki žaluje za smrt ljubljenega. Na pogrebu vsi mu izrečejo sožalje in nekaj časa mu še stojijo ob strani. Kasneje je pa pozabljen in če je še vedno žalosten, si verjetno mislijo, da bi mogel že preboleti. Enako je včasih s to bolečino … poveš prijateljici … v tistem te razume … ampak ne more vedeti, kako je s tem živeti … verjetno bi si vsak mislil, da bi morala že dati preko ramena vse to …
Kakorkoli že, zloraba sploh ni grozna za tisto, kar se v tistem trenutku zgodi … najhujše pride šele z leti. Naenkrat ugotoviš, da nimaš več življenja pod kontrolo in da moraš živeti s svojo zlorabljeno dušo.

Pozdravljena !

Vse napisano je resnično. Zloraba je najbolj grozna takrat, ko spoznaš, da je del tebe oskrujen, zlorabljen in ne vidiš izhoda iz nje. Seveda je najprej samopomilovanje in zanikanje. Ko to nekako ” predelamo in zgulimo ” v sebi, nastopi nov proces, ki je povezan s strahom, željo po maščevanju, gnusu in smrti. To slednje se lahko veže v nas samih dolgo časa. Od parih mesecev, do več let. V tem času seveda naredimo veliko škode sami sebi. In zloraba se samo še poglablja in izgublja v nas in mi z njo. Pridemo do začaranega kroga. Od nas samih je odvisno ali bomo kaj naredili zase ali se bomo raje prepustili melanholiji. Vsak ne zmore presekati določenega vzorca, ki ga je bodisi dobil z rojstvom, vzgojo ali načinom, da je lažje preživel stisko, ki mu je bila storjena. Zavedati pa se je vseeno potrebno, da zaradi zlorabe ali česarkoli podobnega, nismo zaradi tega nič slabši. Smo pa za veliko stvari prikrajšani !
Prikrajšani zato, ker smo ranjeni, ustrahovani, morda zasmehovani ( od koga bližnjega ), odtujeni in prepuščeni sami sebi.
Kako dolgo bomo bolečino ” pestovali ” je odvisno samo od nas samih in naših zmožnosti. V večini primerov jih dosti nimamo, velikokrat tudi ne vemo, da nam lahko neki tujec pomaga ! Hrepenimo po razumevanju, sočutju, toplini, rami za jok in stisku rok. Mislimo si, da se nam že na zunaj vidi, da trpimo. V večini primerov ni tako, saj ljudje, ki tega niso doživeli, ne vedo čez kake stiske in muke hodijo zlorabljenci.

V sebi je potrebno najti MOČ, da poiščemo pomoč, da SPREGOVORIMO in da smo SLIŠANI. V bistvu je potrebno tako malo, a je za mnoge to IZREDNO VELIKO. Da stopijo na ta ” korak “, ki je lahko odrešitev za marsikoga. Ne sramujmo se iskanje POMOČI ali ZAHTEVATI POMOČ !
Ko storimo korak NAPREJ, imamo lahko tudi svoje življenje POD KONTROLO.

Srečno !