Pozdravljeni vsi skupaj!

Sem študentka in živim s starši v hiši, kjer živi tudi moja stara mama.

Dejstvo št. 1: moj oče in stara mama sta nekako zelo navezana eden na drugega -vse kar se dogodi in vse kar je izrečeno (še posebej kar NAJ BI BILO po očetovem izrečeno proti njemu) v moji družini, oče takoj nese k moji stari mami. Potem dogodke ali izjave analizirata, oče govori zelo vzneseno in agresivno, žaljivo in močno napihne vsako situacijo. To rezultira v dejanje stare mame, ki pride v naše stanovanje in nekako skuša razrešiti stanje.. Ker zagovarja očeta na celi črti, nam nekako daje občutek, da se mu moramo opravičiti. Oba skupaj znata narediti iz muhe slona in sebe največji žrtvi, čeprav jima nihče nič noče.

Dejstvo št.2: zdi se mi, da imata oba značilnosti mom motnje (oba sta gromozansko občutljiva, če se postaviš zase, si ti nespoštljiv do starejših, oba zahtevata ogromno pozornosti, treba ju je ves čas hvaliti…) moja starša živita vsak svoje življenje, vmes pa oče kritizira mene s sestro in seveda vehementno ponavlja, kako mu je družina v napoto in da sva najslabša otroka na svetu, z nama nima nobenega odnosa, se ne pogovarja z nama (raje obiskuje svojo ljubico za vikende) in mene osebno nadira in ponižuje pred njegovimi prijatelji (kolikor mu jih je sploh še ostalo), otroci njegove ljubice so veliko bolj pridni kot sva midve sestro in tako dalje (s sestro študirava in poleg tega tudi delava).

Razmišljanje: svoji stari mami sem poskušala postaviti mejo, ker nočem, da hodi h meni razlagati, kaj vse je moj oče rekel, da sem jaz oh in sploh rekla… o tem skuša potem debatirati in je ne spraviš iz stanivanja.. potem pride še ene parkrat nazaj in teži, da kako se grozno obnašam do nje..Meje se ne da postaviti…pri očetu še manj, ker je do mene sovražno nastrojen in moje besede pri njem nimajo nobene teže, poleg tega pa je še verblano in potencialno fizično agresiven človek (mene ne prenese že tako ali tako, ker naj bi bila nezaželjen otrok in se je zaradi mene moral poročiti, kar mu je po njegovem pripovedovanju uničilo življenje)..Oče s emi zdi tudi velik mamin sinček, ker se preko nje “spuca”..če razumete… za vse grehe, ki se zgodijo v družini, katero si je ustvaril, krivi mene in mati, zadnej čase sestro in o tem govori stari mami. Med njima je zelo močna vez,čeprav on trdi drugače…

Moja mami in stara mama se ne pogovarjata že nekaj časa, saj je mami imela dovolj stalnih pritiskov s strani mame – vedno ji je bilo treba nekaj pojasnjevati in polagati račune.
Včasih se mi zdi, da sem v svoji rojstni hiši le tujka, glavno besedo imata ona in on…zdi se mi, da tukaj sploh nisem več doma…

Če besede ne zaležejo, potem postavi mejo z dejanjem – ko te kdo začne kritizirati, dajati v nič, povej, da ti tega ni treba poslušati in mirno zapusti prostor. Če si študentka, verjetno živiš v kraju študija, če še ne, si poišči sobo in bodi vsaj čez teden stran od svoje družine. Ker odnosi so tu taki, da ti prav nič ne koristijo. Boljše je, da bivaš med normalnimi ljudmi. Svetujem fizični odmik od strupene družine.

Pa priporočam, da se o zadevah pogovoriš s kakšnim terapevtom ali se vključiš v skupino. Ta čudna družinska dogajajnja so zagotovo pustila nekaj posledic, ki jih boš sama morala pozdraviti.

Razišči, če je pri teh korakih tvoja mama lahko tvoja zaveznica in ti pomaga pri tem.

Starši so tisti, ki naj bi nas zaščitili, nam pomagali, nam bili v oporo.
In zato jim še toliko bolj zamerimo, če tega ni. Ampak.
Ko se malo oddaljiš od svoje bolečine in poskušaš pogledati realno, ugotoviš, da so samo ljudje.
In da s seboj nosijo prtljago SVOJE vzgoje, svojih nezdravih odnosov s svojimi starši, svoje težave…
… in da pogosto drugače enostavno ne zmorejo in ne znajo.

Kar ne pomeni, da se jim moraš pustiti maltretirati – nasprotino, zase moraš poskrbeti – ampak to je
neskončno lažje, če jim pri sebi odpustiš (poskušaš razumeti, da drugačni ne znajo biti, da nisi TI
njihov problem, ampak so problem kar sami sebi)
Poskusi gledati takole – ti si tik pred vzletom iz gnezda, kmalu si boš sama spletala življenje tako, kot
boš sama hotela. Oni bodo pa še vedno ostali ujeti v svoje patološke vzorce, nalašč pravim ujeti, ker
ven enostavno ne znajo. Glej, tvoja mama se je umaknila in postavila meje (ne govori s taščo?), torej
jih postavi tudi ti, vsaj za čas, ko si še tu.
A kako? Enostavno poveš, da žaljivk ne boš poslušala (in začni pri najmanjših), če se nadaljujejo,
zapusti prostor. Pogovor prekini vsakič, ko te obremenjuje. Bodi popolnima mirna, ampak odločna,
ne komentiraj in ne razpredaj, samo reci “jaz se o tem ne želim pogovarjati” – pika. Nič več.
Potem vzemi veliko kladivo (ali manjšo macolo) in z njo tako dolgo tolči po svoji vesti, da bo ta
popolnoma utihnila. KER NISI TI KRIVA, da sta taka in nisi ju dožna prenašati.

Pozdravljena lepo vreme!

Nekaj predlogov še z moje strani..

V tej zgodbi so same odrasle osebe in kot take vsaka zase odgovorna za svoje življenje, dejanja, občutke in to velja tudi zate. Če želiš res pomagati tudi drugim, potem moraš najprej “sestaviti” sebe. Po mojih izkušnjah je najprej zelo prioročljiv odmik iz vsega skupaj, zato, da dobiš malo zdrave distance in malo bolj nevtralen pogled na celo sistuacijo. Če živiš sredi takšnih dram, kot si jih opisala je to zelo težko.

V obeh primerih pa je za tvoje lastno dobro prav, da postaviš meje. Postalvjanje mej ni namenjeno temu, da bi druge pripravll do tega, da bi se drugače obnašali, meje postavljaš za to , da zaščitiš sebe, da drugim sporošič česa abosultno ne boš več tolerirala ( ne glede na to, kaj si oni o tem mislijo) in kaj si še pripravljena storiti ali koliko spustiti blizu, da bo zate varno in zdravo. Zato razmisli, koliko in na kakšen način si dejansko želiš ukvarjati z njihovimi dramami. To ni tvoja odgovornost, niti tvoja dolžnost na eni strani, na drugi pa, da ljudem ne moreš pomagati ali jih spremnijati če tega nočejo. Prav tako kot oni nimajo pravice, da se vtikujejo v tvoje življenje, doživljanje, čutenje, prav tako ti nimaš pravice, da se vtikuješ v njihovo ( razen če si v nevarnosti).

Ko boš prišla pri sebi do zaključkov koliko in na kakšen način si pripravljana z njimi deliti svoje življenje ( o čem se boš in o čem se ne boš pogovarjala, ali si resnično želiš vpletati v njihova življanja, je zdravo zate, da jih rešuješ in ali to sploh prinaša kakšne spremembe ali zgolj ohranja dejansko stanje)

In potem pri tem vstrajaš. Kadarkoli te želijo vplesti v njihove drame, ki ti ne pašejo ( obrakovanje, žaljenje…) takoj poveš, da se o tem ne boš pogovarjala in da se s tem ne boš ukvarjala in to ponavljaš kot počen gramofon, če še vedno vstrajajo, potem zapustiš sobo ali hišo. In to vedno znova in znova, dokler se končno ne bodo privadili, na tvojo novo vlogo v tej družini, kar lahko traja kar nekaj časa.

Seveda te bodo poskuisli na kakršen koli način ponovo vplesti in te postaviti na “tvoje” mesto v vaši družinski dinamiki in zna biti, da boš na začetku poslušala vse – od tega, da si nehvaležna, da si nemogoča, da si ti kriva,……vendar vztrajaj. Za disifunkcionalne družine je še posebej značilno, da se v trenutku, ko se poskuša nekdo izviti iz običajnih vlog, ki jih med seboj igrajo, da se vsi spravijo nanj.

Če ta vloga zate ni zdrava, varna in ti ne paše, potem je tvoja prva odgovornost do sebe, da je ne sprejmeš.

To so samo moja razmišljanja in moje izkušnje, kaj bo najbolje zate, pa boš morala najti sama.

GittaAna