Pozdravljeni, tukaj boste gotovo vedeli odgovoriti.

prihaja čas, ko bo naš kuža dočakal svoj zadnji dan.

Čeprav smo vsi zelo navezani nanj, saj je kljub svoji velikosti prava dobričina, bo treba poskrbeti tudi za njegov konec zato imam 2 vprašanji.
Kako postopati ko pes pogine. Verjetno bo potrebno poklicati kakšno službo, ki bo odpeljala truplo.
Mogoče kdo ve kam se obrniti rabim podatek za Ljubljano
In še vprašanje ali inekcijo za “uspavanje” dajo vsi veterinarji ali pa je potrebno iti na veterinarsko kliniko.
Res, da so vprašanja malce kruta ampak tako je.

Morilka. Dolgo let vam je zvesto delal družbo, ko pa ostari se ga želite pa na hitro rešiti. Pustite, da umre naravne smrti, kot vsa živa bitja.

te popolnoma razumem

sam se moral pred slabimi tremi leti peljati mačko na kliniko
stara je bila 21 let in je bila zelo boga (stanje se ji je poslabšalo v mesecu in pol) tudi veterinjarji ji niso mogli več pomagati. in sem jo peljal.

sicer jokal kot dež, ampak tako je bilo najbolje.

vendar ne dajo takoj inekcije, ampak dajo najprej neko injekcijo za pomiritev, šele nato jih uspavajo.

mi smo muco vzeli in jo pokopali na domačem vrtu pod smreko, dovolj globoko, da nebi privabila kakšnih drugih živali.

tudi psa lahko sami pokopljete (na kliniki vam bodo tudi povedali koliko globoko in kam – ne vem pa če je to dovoljeno), lahko pa ga pustite na kliniki v ljubljani, kjer oni poskrbijo za truplo.

če pes pogine doma, pa ne vem kakšen je postopek. vprašaj na kliniko, prav tako vprašaj kakšnega veterinarja ali ko pride na dom, tudi on opravi ta “postopek”

vem da ni prijetno razmišljati o teh zadevah, ampak smrt je sestavni del življenja. zato naj bo ta korak čim manj boleč.

enejus

Elaine, previdno z besedami, zdaj si šla čez!

Mi smo zaradi bolezni in vidnega trpljenja dali uspavati našo žival.
Sicer je bila z nami le 4 leta (morski prašiček), a bolečina ob- četudi razumski odločitvi (po pregledu z ultrazvokom smo dojeli, da mu žal res ni pomoči) ni bila nič manjša.

Jaz sem bila tista, ki je s cmokom v grlu odločitev posredovala veterinarju, ki je čakal ob strani. Poslovili smo se od našega “prijatelja”, ga pobožali in se mu zahvalili, ker je bil z nami.

A je pes bolan in slaboten ali samo star?

Pokliči veterinarsko kliniko.

Pri našemu kužu je bilo tako, da je imel raka na prostati. Njegovo stanje se je v enem tednu tako poslabšalo, da mi je ob pregledu veterinar rekel, naj mu skrajšam trpljenje in mu bo dal inekcijo. Čez dva dni sem kuža peljala nazaj… Truplo sem vzela s seboj in ga pokopala v gozdu.
Pri prijateljevem psu je veterinar prišel na dom in mu tam dal inekcijo. Tudi on ga je pokopal v gozdu.
Ampak to smo počeli par let nazaj.

Sedaj kuža lahko pustiš na kliniki, mislim da ga potem pripeljejo v sežigalnico. V primeru, da kuža umre doma, pride ponj higienik.

Upam, da psa ne boste dali uspavat zato, ker je star.
V tem primeru dvomim, da bo veterinar to storil, saj sta oba kazensko odgovorna.

Če pa je bolan, je vredno, glede na veterinarjevo presojo, kuža dati humano uspavat.
Primerno se poslovite od njega in mu med postopkom stanite ob strani.

Enako. Kuža pri 15 letih, čisto opešan, hodit ni mogel več dobro…
Nekega dne smo ga odpeljali v Lj na kliniko (mestni log), s cmokom v grlu, dušico pasjo, se poslovili in to je to, domov smo prišli z njegovo ovratnico. Če imaš žival rad, ne boš dovolil, da se muči. To je tisti zadnji težki dokaz ljubezni.
Problem, te zelo razumem.

Elaine, jaz se vedno režim tvojim komentarjem, samo tokrat si šel (šla) pa čez rob.

Problem, meni je pred 5 meseci uml kuža. Umrl je doma, ponoči, ko smo spali. Mi smo trupelce sami odpeljali k veterinarju. Tam so ga dali v zmrzovalno skrinjo, kaj naredijo z njimi ne vem, mogoče se študentje učijo na njih …. nočem niti razmišljati o tem. Meni je takrat srce počilo, ko sem videla kako so ga dobesedno vrgli notri. Ampak nisem ga imela nikamor pokopati sredi Ljubljane, pa še zima je bila in tla so bila zamrznjena. Je bila pa njegova smrt ful hud udarec zame, pa čeprav je bil “samo” kuža.

enako kot Enaaaa in še nekaj postov nad njo. Tako sem na žalost morala narediti ž z dvema kužkoma, obema zaradi bolezni in bolečin. Še danes ne smem pomisliti na to, pa imam že solze v očeh. Živinozdravnik me je nazadnje potolažil, da smo s tem žival samo odrešili muk in da tudi za to dejanje je potrebno imeti močno in usmiljeno srce…Pa domov smo ju vzeli in ju doma ob gozdu pokopali.

Naša kuža je imel levkemijo; mesec dni po potrditvi diagnoze je umrl doma,brez vidnih težav in bolečin, med našim božanjem. Dva meseca pred potrditvijo bolezni ni kazal nobenih vidnih težav, bolečin, ni stokal, samo veliko se je cartal in spal.Pokopali smo ga na našem vrtu, pod brezo, kjer je tudi sicer najraje počival. Bili smo pomirjeni, da je odšel tako, kot je, saj je bil vedno naš član družine in povsod smo šli skupaj.
Če bi veterinar povedal, da trpi, bi mu skrajšali trpljenje z uspavanjem – zagotovo. Zaspal bi prav tako med našim božanjem…
Smo se seveda prej pozanimali, glede na vrsto bolezni, ali ga lahko pokopljemo doma, ker tako želimo, pa ni bilo nobenega problema.

Lp,
mi

Vsak veterinar ti lahko pove, da je najtežje z lastniki, ki svoje živali ne pustijo oditi v miru in brez večjih bolečin. Taki zahtevajo nove in nove operacije na že tako starem in bolehnem psu, ki mu tako podaljšujejo življenje, ki je samo še polno muk in bolečin.

To ni ljubezen. To je sebičnost.

Se popolnoma strinjam.
In potem vidiš kakšno takole pasje bitje, betežno, napol slepo, brez zob, kako se opoteka…….ne, človek mora imeti svojo žival toliko rad, da pač ukrepa, ko je potrebno.
Naš je bil ptičar, dinamičen kuža, za šprint in ko je že težko vstajal, hodil, je bil čas.
Težko je bil samo izbrati “tisti dan”…

zakaj ga boste uspavali? Kerj e star počasen in ni več primeren za vašega čuvaja? Ali je bolan? Če je bolan razumem, če ni pa tega ne odobravam.
Injekcijo naj da doma, da bo v miru zaspal. Tam se bo počutil nervoznega, ne bo mu všeč. Mislim da se mora takšna zadeva vedno opraviti doma.

Se popolnoma strinjam.
In potem vidiš kakšno takole pasje bitje, betežno, napol slepo, brez zob, kako se opoteka…….ne, človek mora imeti svojo žival toliko rad, da pač ukrepa, ko je potrebno.
Naš je bil ptičar, dinamičen kuža, za šprint in ko je že težko vstajal, hodil, je bil čas.
Težko je bil samo izbrati “tisti dan”…[/quote]

Kaj pa če je človek napol slep, brez zob….bi bila evtanazija tudi znak ljubezni?

Mislim, da je v naši družbi že kar preveč zakoreninjeno mišljenje, da je je vsako ostarelo žival dobro uspavat,”da mu/ji prihraniš muke”. V ozadju pa se skriva lenoba in sebičnost, da ne bi bilo treba skrbeti za ostarelo žival in instant zamenjava z živahnim, zdravim mladičkom.

Kadar se za psa odločiš, se zanj odločiš za celo življenje. Pika. Tudi starost je del le-tega. Izjema je lahko samo taka bolezen živali, ki prinaša bolečine in trpljenje. V 90 % evtanaziranih živali tega ni. Je le starost, slepota, naglušnot in manjše gibalne sposobnosti. Zaradi tega dati psa uspavat je res moralno izjemno sporno. Vsaj zame. Zato nekoliko razumem, kaj je hotela povedati elaine.

Se popolnoma strinjam.
In potem vidiš kakšno takole pasje bitje, betežno, napol slepo, brez zob, kako se opoteka…….ne, človek mora imeti svojo žival toliko rad, da pač ukrepa, ko je potrebno.
Naš je bil ptičar, dinamičen kuža, za šprint in ko je že težko vstajal, hodil, je bil čas.
Težko je bil samo izbrati “tisti dan”…[/quote]

Kaj pa če je človek napol slep, brez zob….bi bila evtanazija tudi znak ljubezni?

Mislim, da je v naši družbi že kar preveč zakoreninjeno mišljenje, da je je vsako ostarelo žival dobro uspavat,”da mu/ji prihraniš muke”. V ozadju pa se skriva lenoba in sebičnost, da ne bi bilo treba skrbeti za ostarelo žival in instant zamenjava z živahnim, zdravim mladičkom.

Kadar se za psa odločiš, se zanj odločiš za celo življenje. Pika. Tudi starost je del le-tega. Izjema je lahko samo taka bolezen živali, ki prinaša bolečine in trpljenje. V 90 % evtanaziranih živali tega ni. Je le starost, slepota, naglušnot in manjše gibalne sposobnosti. Zaradi tega dati psa uspavat je res moralno izjemno sporno. Vsaj zame. Zato nekoliko razumem, kaj je hotela povedati elaine.[/quote]

Osebno ne poznam nikogar, ki bi dal psa uspavati iz razlogov, ki jih ti navajaš. Čisto vse primere, ki jih jaz poznam, so bili ali razširjen rak (v večini primerov) ali bolezen oz. poškodbe v hrbtenici ali kolkih, kar je psom povzročalo hude bolečine in mnogi niso več mogli hoditi brez bolečin.

rajka, prosim, če še enkrat prebereš zgodbe, ki so jih napisale ženske tukaj.
Živali so dovolile uspavati, ker so bile bolne – in ne samo stare.
Ne vem, od kod ti podatek o visokem odstotku starostne evtanazije, kolikor poznam ljudi z domačimi živalmi, živali umrejo doma od starosti, ali pa na kliniki – zaradi bolezni ali uspavala.

Zato te lepo prosim, da ne pišeš neumnosti, kot jo je napisala elaine in preden skočiš, še enkrat vse prebereš.

Kje sem pa napisala, da se moje mnenje nanaša na zgodbe žensk tukaj? Čeprav bi se lahko. Npr. Enaa piše: ” Naš je bil ptičar, dinamičen kuža, za šprint in ko je že težko vstajal, hodil, je bil čas. ”

Pisala sem na splošno in niti najmanj na pamet, ampak iz službenih izkušenj. Če je to zate neumnost, pa me niti slučajno ne zanima.

Primerjanje človeka in živali je moralno sporno, če mene vprašaš. Sicer pa sem na splošno zagovornica evtanazije, pri ljudeh seveda po prosti in svobodni izbiri posameznika.

Tudi moj kuža ni kar brez veze pri 15ih mendral pred stopnicami, zacvilil, ko je vstal, cel hrbet se mu je tresel……..TAKO DA PAZI KAKŠNE SODBE DAJEŠ! iN NE, NISEM BILA LENA NITI SEBIČNA IN NE, TUDI NISMO GA ZAMENJALI ZA MLADIČKA. Še sedaj, 10 let je od tega, po malem žalujem za njim.In nisem imela psa po njem. In nisem se ga kao naveličala!!!!!!!!!!!!!!

Odločitev za psa je bila za celo življenje, ki je trajalo 15 let, doker ni tako onemogel, da ni šlo več. Kaj, naj bi ga šopala z antibolečinskimi zadevami in nosila po stopnicah (ne bi mogla, ker je bil mega)?!?!? A to je pa tvoja blazna ljubezen do živali?

Se mi zdi, da take komentarje lahko da samo nekdo:
– ki nima psa, ni imel starega psa in ni gledal njegovih muk in si grizel nohte in požiral solze kaj in kako naj naredi, čeprav mu je bilo jasno, da se je pot iztekla in je konec blizu, sedaj pa je treba pač skrajšati agonijo. Če bi bil človek, bi bil hosipitaliziran, v postelji, pod morfijem. A naj psa zadrogiram tam na njegovem ležišču in čakam?
– ki gleda na psa kot na človeka. Pazi, rada imam pse, to so mi najbolj žlahtna bitja – a niso ljudje. Pa pika. In zato je moja odgovornost kot človeka do njih večja, od mene so odvisni, tu ni enakosti. In ja, to je odgovornost, ki jo moraš prevzeti in ne bežati pred njo. najlažje se je skriti pred tem in izigravati lažno humanost, ja, poznam. Pa gledam potem te boge kužke v krempljih samskih fanatičnih lastnikov, oboroženih s svečkami (ker brez nje ne more kakat…), kako na dolgo in široko razlagajo česa vse ne more kuža delat. aaaaaaaa

Oprosti, ampak jaz se čisto strinjam z rajko in elaine. Ženska v izhodiščnem postu ne piše nič o bolezni, pač pa samo o starosti. In navrže vprašanje, kako je z injekcijo pri starih psih. NE BOLNIH IN NE RAKAVIH. Verjemi, da se ogromno ljudi odloča starega psa uspavati. Ker je betežen, ker manj je, ker ga bolijo sklepi itd. Ali bi enako obravnavali tudi evtanazijo stare mame z istimi simptomi, je čisto utemeljeno vprašanje.

In res je, da velikokrat ne gre za to, da bi živali olajšali muke, pač pa zato, ker se nam je take stare in betežne ne ljubi več gledati. Konec koncev obstajajo tudi zdravila za lajšanje bolečin pri boleznih, če gre za bolezen. Ljudem dajo ta zdravila, če imajo raka, za živali se pač ne splača. Ker stane, izhodišče pa bo isto čez nekaj mesecev. Pes bo tako in tako umrl. Saj v redu, samo potem recite bobu bob in povejte, da ste psa uspavali zato, ker se vam zdi butasto talati denar za pomirjevala in protibolečinska sredstva, pes bo pa čez mesece itak poginil. Po moje bi tudi evtanazijo za stare in bolehne hitro uvedli, če bi morali svojci iz svojega žepa plačevati protibolečinska sredstva.

Torej če je pes samo star in ima običajne starčevske težave, ga pustite umreti naravne smrti, za božjo voljo.

Jaz pa poznam enega, ki je dal popolnoma zdravega kužka, lepega in neverjetno prijaznega, da ga še je veterinar hotel imeti in ga ni hotel uspavati. Potem ga je še hotel plačatai, če drugače nebi šlo. pa je lastnik vseeno zahteval injekcijo. Pes pa jo je potem tudi dobil.
Poznam pa ene, ki bolj malo zaslužijo, pa so dal ivse za svojega psa. ogromno plačali, doma dajali infizije, kapalke, skoraj vsak dan k veterinarju….. pa mu žal nič ni pomagalo.
To sta le dva primera. Ampak jih poznam še kar nekaj, ko so uspavali zdrave živali, amli ap samo stare, zato ker so pač stare in niso več uporabne.