stanovanje
Očitno nisi prebral vseh mojih odgovorov, ker potem ne bi pisal takšnih neumnosti.
Živim na Vrhniki in ne v Ljubljani, partnerja pa tudi nimam. Sedaj živim v 56 kv.m in plačujem 60.000 najemnine, in ker si že štiri mesece iščem manjše stanovanje na tem koncu, me včasih pokliče kdo, ki oddaja 40kv.m. ali pa še manjšo kvadraturo za 270 EUR mesečno. S tem, da je mogoče res malce manj tekočih stroškov. Za tistih par jurjov se pa res ne bom selila vsake dva meseca.
Lep dan vam želim vsem skupaj, nam podnajemnikom pa sedmico na lotu, da si bomo lahko kupili lastno stanovanje ;-)))
Opravičujem se vsem, ki sem jih s svojimi razmišljanji morda prizadel.
Očitno sem že malo out iz dogajanja na podnajemniški in tudi lastninski sceni (podnajemnik sem bil na zadnje pred dobrimi 12 leti, nazadnje pa sem kupoval stanovanje pred štirimi leti).
Verjetno sem pri vsem skupaj tudi sam imel precej sreče, saj drugače nisem kdovekako iznajdljiv človek. Poleg sreče pa je bila vseeno prisotna tudi moja trma in volja.
Še vedno pa verjamem, da se VEDNO da najti ugodnejšo varianto, pa čeprav ne iz danes na jutri. Malo vztrajnosti, pa gre.
Verjamem pa tudi, da človek, če nima res dobre plače, SAM težko kupi stanovanje. Sam sem imel srečo, da sva z mojo (takrat še bodočo) ženo že v času študija živela skupaj (seveda kot podnajemnika) in se nama je obema smilil denar, ki sva ga plačevala najemodajalcem. Potem sem šel v službo jaz, dobro leto za menoj pa še žena in nekako sva “prigurala” do tega, kar imava, pa čeprav brez neposredne pomoči staršev, stricev ali kogarkoli drugega. Brez neposrednem pomoči pravim zato, ker smatram, da so nama starši še največ pomagali tako, da sva lahko doštudirala (pa čeprav sva se bolj ali manj tudi v času študija sama živela).