stanovanje
Kar trdis preprosto ni res. Ne gojim nobenih posebnih simpatij do levicarske in etatisticne LDS, ampak, Golobic je stanovanje kupil za 29 mio na drazbi (kjer bi dal vsak lahko visjo ponudbo, tudi ti – drazbe so odprte za vse drzavljane). Realno je stanovanje podcenjeno 7 mio. in sicer zato, ker ima ze stanovalca z neprofitno najemnino – taksnih stanovanj in stanovalcev je v Sloveniji nekaj tisoc – to je napaka (neumnost) oblasti in ne zarota – ker vseh teh nekaj tisoc (in med njimi so cisto normalni ljudje) lahko po obstojeci zakonodaji stori isto.
Se enkrat – z nakupom ni bilo nic narobe. Edini dve smiselni vprasanji glede tega sta:
– kako je Golobic prisel do 29 milijonov,
– kako je Golobic prisel do drzavnega stanovanja z neprofitno najemnino?
Zakaj cutis potrebo, da si izmisljujes dejstva, ki niso resnicna in pises navadne lazi? To nima nobenega smisla, ker preganjati ljudi ne vodi nikamor in ker nakup sam ni sporen. Razen morda tisti dve stvari, ki sem ju omenil.
Tomaz
Mislim, da Golobicu ne bi bilo tezko pojasniti izvora 29 milijonov SIT (druga stvar je, da mu tega najbrz ne bo nikoli treba, niti verjetno ni dolzan dajati takih odgovorov) – 29 mio SIT je nekje med 123 in 124.000 EUR – mozakar nikoli ni imel slabih dohodkov, poleg tega (kolikor sem bral) ima partnerko, ki verjetno tudi ima svoje dohodke. Torej je kar nekaj lahko prihranil brez vecjih muk – prav tako ne vemo, kako je to kupnino placal (gotovina + kredit ali kako drugace).
Ko sem jaz kupoval stanovanje, sem operiral z okoli 11 milijoni SIT gotovine (skupnih prihrankov) – pa si upam trditi, da nisem imel dohodkov kot Golobic. Ce dodatno upostevamo, da je mozakar od mene nekaj starejsi (mislim, da je letnik 1963) in predpostavljam, da ima vec delovne dobe od mene (jaz je imam dobrih 12 let) in je torej lahko dalj casa varceval oz. obracal svoj denar, se mi zdi v njegovem primeru vsota 29 dosegljiva.
morda sem malce pozen z odgovorom, pa vendarle: če bi dobro prebral Špelčin post, bi ugotovil, da bo v 5 letih privarčevala 3,5 MIO SIT, kar je v grobem 55.000 mesečno, še dvakrat toliko pa bo dobila kredita (skupaj torej približno 10,5 MIO SIT). Se strinjam s teboj, da je 150.000 mesečno težko dajati na stran (kljub plači 250.000, če jo seveda imaš), 55.000 pa bi verjetno marsikdo zmogel. Če ne 55.000, pa morda 45.000, ali pa 39.000…..
Torej, Aligator, izzval si me, da opišem tudi svoj konkreten primer.
Sva približno istih let, študent sredi osemdesetih, prva služba v začetku devetdesetih. Plača v zadnjih letih približno 200k, ženina malo nižja (recimo 180k).
Prvo stanovanje: leta 1991: garsonjera 30 km iz Ljubljane smer Gorenjska (da ne bo pomote, vseskozi se vozim v službo v Ljubljano) v velikosti 19m2. Cena: 19k DEM (celo za tiste čase zelo ugodno) plus cca. 2k DEM za nanjujnejšo obnovo. Od tega je bilo približno polovica ugodnega stanovanjskega kredita.
Leta 1993 garsonjero prodal za 28k DEM in kupil enosobno 35m2 v istem kraju za 40 k DEM + najnujnejša adaptacija cca. 1 k DEM. (stanovanje plačal 30 k takoj + 10 k po enem letu). Ob nakupu tega stanovanja sta moja starša prispevala 2 k DEM, to je pa tudi edini prispevek staršev ali koga drugega, ki sem ga dobil.
Leta 1996 prodal enosobno za 70 k DEM in kupil trosobno 70 m2 za isti denar (35 km iz Ljubljane, smer Primorska).
Leta 2000 prodal trosobno za 110 k DEM in kupil 35 let staro hišo (pravzaprav pol dvojška) 25 km iz Ljubljane, smer Gorenjska, za 250 k DEM (kredit v višini 130 k DEM na 10 let).
Po 3,5 letih odplačevanja kredita trenutno odplačujev z ženo cca. 180 k SIT mesečno, čez 6,5 let bo kredit (upam!) odplačan.
Imam enega otroka, živimo približno z mojo plačo, kar pravzaprav niti ni slabo. Imam 10 let star avto, pohištvo si prvavzaprva prvo v življenju kupujem, sedaj (novo kuhinjo) – do sedaj sem vedno shajal s pohištvom, ki sem ga dobil v stanovanju. Dopust si privoščimo vsako leto, pa čeprav ne kakšno zelo bogato varianto.
Verjamem, da bo marsikdo rekel, da danes ni več možno dobiti garsonjere za 19 k DEM. Seveda ne, tudi takrat je bila to izredna cena. Je pa tudi res, da je bila takra moja plača cca. 1 k DEM (tudi plače so danes vsaj nekaj višje). Sem pač uspešno lovil nihanje (beri rast) cen stanovanj v okolici Ljubljane, davek pa je bil ta, da sem se kar nekajkrat selil iz kraja v kraj in nikjer nisem zares doma.
Vem pa tudi, da marsikdo nima takšne plače, iz takšnega ali drugačnega vzroka. Se pa da tudi z nižjo plačo privarčevati, res pa je, da se je treba marsičemu odpovedati. Ko sem kupil prvo garsonjero (bilo je to pravzaprav kmalu po končanem faksu), sem moral prodati avto (imel sem leto dni staro Škodo), po nakupu garsonjere mi je ostalo denarja za 10 let staro katrco. Pa je tudi to šlo.
Marsikdo se ne more (ali noče) odpovedati užžitkom v mladosti in si tudi kaj odtrgati od ust. To je seveda njegoa izbira in njegova pravica – vsakdo živi tako, kot mu najbolj paše, če s tem le ne omejuje pravic ostalih. Ampak, zaboga, naj potem ne jamra, če nima stanovanja. Ima pač toliko in toliko drugih stvari, ki jih tisti, ki varčuje za stanovanje, nima.
Anja, tudi sam se pridružujem čestitkam k tvojim uspehom. Tudi sam sem bil v zelo podbni situaciji, morda sem imel nekaj malega prednosti, da so mi vsaj prvi dve ali tri leta študija ob kadrovski štipendiji (100 DEM!) s približno tašnim zneskom podpirali tudi starši.
Rešitev tvojega problema ne vidim v primerih, ki si jih naštela pdo točkama 1. in 2., ker bogatih staršev pač “nimaš v genih”.
Zgleduj se raje po primerih 3. in 4., seveda v delu, krej se lahko. Tu pa mislim predvsem na boljše plačano službo. Mislim, da bi si službo za 200.000 plače lahko našla, drugo pa je seveda, če ti v obstoječi službi nudijo tudi druge ugodnosti (kot recimo študij v delovnem času, študijski dopust…). Pretehtaj in premisli.
Sicer pa, če ima tvoj partner plačo 280.000, se da marsikaj dati na stran, v kolikor sta le dovolj resna. Skratka, ne obupaj, v nekaj letih boš rešila večino svojih problemov.
No, pa še moj primer. Delala (čuvanje otrok, sprehajanje psov, strežba…) celo srednjo šolo, štipendija takrat kadrovska 800 sit, kar je bilo komaj za mesečno vozovnico in kakšno malico (pa ne za cel mesec). Šla na faks, delala vsak večer od 19. pa do jutranjih ur, seveda ni zneslo. Pri 18,5 sem se odselila od staršev v manjšo garsonjero kot podnajemnik. Delala vse možno (strežba, varnostnica pri Sintalu, administrator v oglaševalski agenciji, varovanje otrok po službi…) – seveda vse na črno. Pred 7 leti končno redna zaposlitev.
Stanje zdaj (še vedno porazno): plača (z malico in prevozom vred) cca 150.000, otroški dodatek cca 10.000, z možem trenutno živiva ločeno, prispeva cca 30-45.000, odvisno od situacije med nama (no, se strinjam, da cifra ni ravno nizka). Stroški: 80.000 najemnina (zdaj se bom selila, stanovanje je še od takrat, ko smo bili skupaj), cca 25.000 je stroškov (voda, ogrevanje, čistilka itd.), potem so tu še stroški elektrike (cca 4.000), telefona (cca 6.000 – ga moram uporabljati tudi v službene namene), plin (cca 3.000), KATV (cca 3.000), RTV (cca 3.000) itd. – saj vsi vemo, kaj vse se plačuje in koliko približno to stane (ne mi govorit, da lahko kaj odklopim, ker stanovanje ni moje). Hčerka je bila do zdaj v vrtcu (cca. 15.000), septembra gre v šolo. To seveda tudi stane. Na morju je bila z vrtcem, skupaj ne bova šli, ker ni denarja (toliko o dragih počitnicah). Seveda nekaj stane tudi prevoz do službe, vrtca, kasneje šole (žetoni cca 16.000 mesečno). Otrok raste, potrebuje vsake toliko nove obleke in čevlje. Kdaj pa kdaj tudi kakšno igračo, saj je vendar otrok.
Torej imam mesečnih prihodkov med 190.000 in 205.000, stroškov na grobo (opisani zgoraj) pa cca 155.000 + hrana + obleka, pa še kaj sem pozabila.
Ali se mi kdo upa oporekati, če napišem, da nimam kaj varčevati? Še s tem denarjem delam čudeže, da nisva lačni…
Zdaj bo bolje, našla sem manjše stanovanje in bova celo varčevali!
Lp, Yo
Spoštovana Ponca!
Hvala za prijazne besede.
Ja, res je vse kar sem napisala. A ne obupujem nad stanjem, samo iskreno povem, da mi ni všeč, da je taka situacija v Slovenji, ki jo imam sicer zelo rada. Z veseljem bi živela tukaj, a kaj, ko gledam te nepoštenosti in nezmožnosti za nas mlade in vidim drugje večje priložnosti.
Pa brez pomote, prosim, ne gre mi samo za denar, govorim o spoštljivosti, o nivoju, o tem, kako te gledajo…
Skratka, tudi meni je izredno težko staršem reči, da bo verjetni izhod kar tujina.
Srečno!
Anja
Karlo!
Hvala za spodbudo.
Kot ste napisali zgoraj svojo zgodbo, sem vesela, da ste s tem, da ste bili “pravi čas na pravem mestu”, izvdeli poteze, s katerimi ste pridobili to, kar ste želeli. Ja, je že tako, da mora človek vztrajati.
Sama kot pravim, če mi bo dobro tukaj v službi, bom vztrajala do časa zaključka dolgov kadrovske štipendije, potem bom pobrala šila in kopita in šla.
Mi bo žal, a ne bo šlo drugače. Če pa bodo moja čustva in domotožje tako veliko, bom ostala tukaj in poizkusila počasi, kot ste vi, s krediti.
Srečno!
Anja
TT,
hvala za besede. Tudi tebi želim vso srečo, uspehe v službi in da bi nekdo le spoznal, kako veliko narediš in pomeniš, pa ti dajal lepo plačo, da boš lahko čimprej prišla do cilja.
Ob tem pa ti želim še prijazen kolektiv in čimmanj polen pod nogami, ki se tudi meni žal kar vrstijo.
Zdržimo sicer ukrepajmo, je moje geslo!
Srečno!
Anja
Kremenko!
Prav imate tole z zgodnjim varčevanjem. A verjemite, moji so sproti komaj zbrali za zvezke (nujo) in kakšen sladoled (nekaj malega in lepega mora vsak otrok dobiti), kje da bi varčevali. Ko so prišli do nekaj več denarja, so nam enkrat na leto dali okoli 10.000 SIT, da smo si deklice kupile kaj za obleči. Sicer smo vse podedovale po sestričnah, ki pa so žal bile drugačnih širin (he-he, prav smešno ko se spomnim, kakšne smo bile: pravi škratje v prevelikih cunjah).
To v zvezi z dejanjem na banke ali pa na borzo, je pa res. A vedite, sama sem že dosti povpraševala po tem, a so mi rekli, da dokler nimam 1 milijona, nimam kaj na borzi obračat. No, tako je to. Potem mi ga preostane le doma šparat.
Pozdrav,
Anja
Anja!
To da nimaš kaj početi na borzi dokler nimaš miljona je oprosti izrazu – neumnost. Obstajajo vzajemni skladi, kamor lahko vplačuješ preko trajnika nek minimalen znesek na mesec (recimo 3.000 sit ali še manj) in verjemi mi skozi leta se lahko nabere zelo lep znesek. Preberi si malo na vzajemci.com.
Lep pozdrav in veliko sreče pri varčevanju
>”Se strinjam s teboj, da je 150.000 mesečno težko dajati na stran (kljub plači 250.000, če jo seveda imaš), 55.000 pa bi verjetno marsikdo zmogel. Če ne 55.000, pa morda 45.000, ali pa 39.000…..”
Če od 250K plače daš na stran 150K, ti še zmerom ostane 100K.
In takih, ki živijo in preživijo s 100K na mesec je v naši državi veliko, torej se da.
Tudi Špelca, ki varčuje cca 58K bi lahko pri plači 180K privarčevala več, vendar bo tudi s to vsoto šlo skozi.
Mislim, da je to lep primer, kako poceni se je nekdaj dalo do stanovanja in kako neuporabni so nekdanji vzorci za danasnje razmere. Danes je imeti garsonjero odskocna deska iz katere brez problema skocis na visjo. Vsaka dodatna soba stane nekako 2 milijona. To pomeni, da se lahko iz garsonjere v dvosobno stanovanje preselis ze, ce dodas 3-4 milijone.
Problem je priti do 11 milijonov za garsonjero. Lahko je svetovati zadolzitev za 20 let za 1/3 place, nekaj drugega je iti v to, ker potem si za 20 let zadolzen, star 30 let in z garsonjero. In potem?
Tomaz
Ne morem si kaj, da se ne bi še enkrat oglasil.
Večina tistih, ki so brez svojega stanovanja, je verjetno podnajemnikov. In večin tistih, ki so brez stanovanja, misli oz. je prepričanih, da ne ga nimajo zato, ker ga ne morejo kupiti.
Kolikor sem seznanjem z najemninami v Ljubljani, je verjetno nemogoče najeti garsonjero za manj kot 50.000 mesečno (plus stroški). Recimo, da se povprečno plačuje 60.000 mesečno za najemino.
Hiter informativen izračun na pokaže, da je možno z odplačevanjem tega zneska na 20 let dobiti skoraj 9 MIO SIT posojila (na 30 let seveda ustrezno večji znesek). Za ta denar (in nekaj začetnega kapitala) pa je verjetno tudi že možno kupiti kakšno garsonjero – cen sicer ne spremljam že nekaj časa, pa vendar, če že ne v Ljubljani, pa malo izven. Pa NLB sploh ni edini ponudnik stanovanjskih posojil, in verjetno tudi ne najbolj ugoden.
MORALA zgodbe pa je ta: čez dvajset let bomo brez kredita. Izbiramo pa lahko, ali bomo imeli svoje stanovanje ali pa bomo stanovanje s plačevanjem najemnine kupili nekomu drugemu.
Je pa tudi res, da je nekaj začetnega kapitala verjetno potrebno imeti. Tudi tega se da ustvariti, morebiti ne čez noč, v nekaj letih pa. Če dajemo mesečno 20.000 SIT na stran, lahko letno prihranimo 260.00 do 300.000 SIT, kar pomeni v 3 – 4 letih milijon.
Kdor vidi cilj, bo našel tudi pot.
Karlo, res je kot pravite.
Vse se da, če se hoče!
Res je bolje kredit kot najemnina. A za kredit moraš nekaj imeti, kot pravite sami.
A: Z najemnino kupuješ stanovanje nekomu drugemu, sam si brez njega.
B: S krediti preplačaš ogromno denarja banki, a imaš na koncu stanovanje.
Meni je boljša B varainata. Se bom izredno potrudila, da bo tako. A najprej moram zbrati nekaj denarja in potem za čim manj let vzeti kredit.
A moja osnovna težava je ta, da sem pisana za določen čas, in vendar upam, da mi bo kakšna banka kljub temu dala kredit.
Srečno!
Anja