Hja, tisti recept bi bil zelo idealen, ja…
Sama sem podnajemnica od 18. leta, ko sem odšla od staršev. Zakaj? Ne samo, da se nismo ravno najbolje razumeli, tudi prostora v majhnem stanovanju praktično ni bilo (imam še brata).
Koliko privarčujem zdaj, po 10. letih? Nič. 3/4 plače gre za najemnino, potem so tu še ostali stroški…
Če nimaš podpore (finančne) staršev, je težko.
In vse idealiziranje, kako varčuješ od 18. leta naprej, pade v vodo. Kljub temu, da ne hodim na drage počitnice in ne vozim dragega avtomobila. Pravzaprav si tega niti ne morem privoščiti. Kar pa tudi pomeni, da ne morem živeti npr. v Celju, ker bi me prevoz predrago stal. Toliko kot bi privarčevala pri najemnini, toliko ali pa še več, bi dala za prevoz…
Mah, kaj bi jamrali, življenje je lepo, pa čeprav ga gledamo vsak s svojimi očmi.

Lp, Yo

Mhm…Mas prov…Veliko se tudi “zida fasad”, ja…Veliko dobrih avtomobilov mladcev in mladenk je na lizing….Pa se in se…LP!

Lahko napisem svoj konkreten primer, kako sem prisel do svojega stanovanja v LJ (o uspesnosti primera pac lahko vsak sam presoja).

Prav tako kot vecina tu pisocih nisem iz Lj in sem prisel tja kot student sredi 80ih let. Do konca studija sem imel stipendijo, od katere se kaj posebej prihraniti ni dalom pa z denarjem nisem razmetaval. Avta takrat tudi nisem imel (kot pac takrat vecina studentov).

Bolj resno sem zacel varcevati sele, ko sem spoznal svojo bodoco (in zdaj ze bivso) zeno, ki je doma iz LJ in sem se preselil v hiso njenih starsev (kar je bila iz drugih – ne financnih – razlogov napaka, kot se je pokazalo kasneje). Ker tam seveda nisva placevala najemnine ampak le sprotne stroske, ob tem sva bila oba ze zaposlena, sva varcevala pribl. 4 leta in denarja se je kar nekaj nabralo (ne spomnim se konkretnih stevilk, vendar je bilo priblizno tako, da sva z eno placo zivela, eno pa prihranila). Potem sem jaz odsel na specializacijo v tujino za leto in pol in dobival tujo stipendijo (okoli 3.500 DEM na mesec), od katere sem prihranil v tem casu okoli 25.000 DEM. Med mojim bivanjem tam sva kupila v okolici LJ stanovanje v gradnji (za nakup sta takrat prispevala tudi moja starsa okoli 20.000 DEM, midva pa sva vzela tudi manjsi kredit). Po mojem povratku je prislo do locitve, tisto stanovanje (ki je bilo vmes ravno ze dograjeno), sva prodala, razdelila denar (cene nepremicnin so v obdobju od nakupa do prodaje kar precej zrasle, tako da sva stanovanje prodala s kar precejsnjim dobickom).

Iz svojega izkupicka sem kupil pred 4 leti zase precej novo dvosobno stanovanje v LJ in ga do konca opremil (za opremo sem si pustil nekaj gotovine) – bancnega kredita sem vzel 2 milijona SIT na 10 let in ga trenutno odplacujem okoli 34.000 SIT/mesec.

Ko se je vse to dogajalo, sem vozil okoli 10 let star avto, novega sem kupil predlani.

Skratka – kar zapletena in niti ne kratka pot in kot se da videti, je pomagalo k uresnicitvi cilja vec srecnih okoliscin (20.000 DEM mojih starsev, moja tuja stipendija, 4 leta zivljenja z zeno pri njenih starsih, dobicek pri prodaji prvega stanovanja). Pa se ob vsem tem se nimam za zapravljivca.

Sherill

faks, družina, dva najstnika, 50k/osebo???

Tle nekaj ne štima. Nekdo s faksom in kar nekaj delovne dobe, če ima dva najstnika ni prav mlad, ima najbrž kaj več kot pa 100K plače. Tudi se mi ne zdi odgovorno štepat otroke, če nimaš pogojev, da bi jih živel. Z otroki bi lahko malo počakal in kaj privarčeval za stanovanje.

Nič ne posplošujem in tudi ne trdim, da si lahko vsak pride do stanovanja. Ampak štidentov z avtomobili poznam kar nekaj, pa tudi takih, ki so videli druge kontinente, pa ki kupujejo cunje v Emporiumi in ne na razprodajah, stanovanja pa nimajo. Sicer se mi meja, da začneš varčevat pri 18. res zdi nizka, ampak je treba vsaj misliti na to, da boš stanovanje nekoč rabil in temu prilagodit življenje.

Je Karlo lepo napisal. Vsi radi jamrate, da bi nekdo varčeval tako kot Špelca (in kot sem jaz tudi) pa nikomur ne pride na misel.

Družine z dvem otroci lahko preživijo tudi z nekaj čez 100K na mesec. V Sloveniji je veliko takih primerov. In kar je več, gre lahko tudi za stanovanjsko varčevanje.

Samo varčevati pa ne zna vsak. Lahko piješ vodo iz pipe ali pa sok za 400sit/L .

Pa še Špelca bi lahko več privarčevala. Če da 60K za varčevanje, ji ostane še 120K. Tle bi se še dalo nekaj stisnit, saj mnogi živijo še z manjšo plačo. Pa če bi dobila partnerja, ki razmišlja in ravna tako kot ona in prispeva polovico, mislim da ni problem priti v približno 5letih do stanovanja.

Saj konec koncev tudi tisti, ki plačuje najemnino v določenem času zapravi za eno stanovanje ali še več. Ampak za najemnino se pa najde denar, za varčevanje pa ne.

————————–
Ampak za najemnino se pa najde denar, za varčevanje pa ne.
————————–

Mislim, kaj naj grem s hčerko živet pod most, da bom lahko varčevala in mi ne bo treba plačevati najemnine? Aja, saj res, zakaj pa imam hčerko…

Lp, Yo

Megaboy,

najmanj eno stvar pozabljas: ko je clovek star denimo 25, 30, 35 let (je torej mlad), ima pac drugacne interese, kot kasneje, ko je star 40 in vec let. Zato je precej razumljivo, da si marsikdo noce v vseh teh letih ves cas pritrgovati od ust (npr. kot si napisal ti – s pitjem vode iz pipe namesto soka ali cesa drugega) zato, da bo nekje pri 40-ih morda imel neko majhno svoje stanovanje. Eni pac ocenijo, da je cena previsoka in se raje imajo fajn v okviru svojih moznosti (smo pac le enkrat mladi)

Da bom cisto jasen – ne postavljam se na stran ne enih ne drugih, ampak poskusam razumeti oboje, saj imajo vsak po svoje prav.

Breme, ko je treba v istem casu hkrati delati kariero, ustvariti druzino (imeti otroke) in se poskrbeti za resitev stanovanjskega problema, je kljub naporom zelo tezko !

Karlo, za 10 milij. v 5 letih moraš vsak mesec dati na stran okrog 150.000 sit (v grobem).
Vsak mesec!!! In če k temu prišteješ še nekaj minimalnih stroškov, ki jih potrebuješ za vsakdanje življenje (kakšna suha žemlja, mleko, voda, žarnica, najemnina, popravilo jugeca, plenice), je potrebna pa že lepa plačica. Vsaj ene 230.000 a ne? In kdo dobi toliko???????”

Glej, ravno tako pa spet ni. OK, poznaš študente z avtomobili, tiste, ki so videli druge kontinente, ki kupujejo v Emporiumu. Če greš na sprehod po in okoli študentskega naselja Rožna dolina, lahko ugotoviš, da je parkiranih recimo cca 400-500 avtomobilov. Postelj v RD pa je cca 2800. Torej – vsak šesti, sedmi študent ga ima. In od teh avtov je le cca 10% cenovnega ranga 2 MIO ali več. In isto je pri potovanjih po drugih kontinentih. Privoščijo si ga tisti, ki imajo nekaj finančnega zaledja. Ampak to je zelo majhen odstotek študentov, verjemi. Emporium pa itak ni neki luksuz, ampak zelo povprečna trgovina.

In saj ne vsi jamramo, da bi imeli stanovanje, varčevali pa ne. Sam sem tudi ravno prišel do stanovanja po poti, ki jo je že Sonja navedla – varčevanje v študentskih letih, ob sedaj redni službi pa še kredit. Lahko pa mladi na splošno res jamramo, da je težko priti do stanovanja. Ker je! Socialnih in neprofitnih stanovanj ni – delež lastniških stanovanj v SLO je tam nekje okrog 70-75%. Verjemi, da bi mladi (izkušnje prijateljev in kolegov) zelo radi kupili stanovanje, pa ga ne morejo, ker so cene previsoke. Nekje pa moraš živeti, ne? In zato dajej(m)o denar za najemnine, ker ni drugega izhoda. Ker za kupit stanovanje že moraš imeti polovico kupnine… Ki je seveda sam ne moreš dobiti, ker zmečeš vsakomesečno dosti denarja za najemnino – in krog se vrti.

Tudi sam ne zagovarjam tistih, ki bi radi po vsej sili stanovanje – “doštudirali smo, zdaj nam pa dajte stanovanje” – žal – ta bonus so že naši starši izkoristili, hočem pa prikazati stvari črno-belo in da je na tem področju res kriza…

Za stanovanje si je pač treba malo prikrajševat na drugih področjih. Vsak pameten človek pa ima pred sabo cilje, ki so bolj mamljivi od trenutnih užitkov.Pa ne nas fopat, da ima nekdo, ki je fakultetno izobražen plače 100.000 SIT. Tudi v tujini se mora človek presneto zadolžiti in varčevati za lasten dom. Vsak pač ne more biti lastnik stanovanja ali hiše. Če pa živite po načelu danes in nikoli več, pač zapravljajte. Samo potem ne jokati, da nimate lastnega stanovanja sredi Ljubljane. Brez nuje se še čevelj ne obuje.

…uf, torej si tisti, ki faksa (še) nismo dokončali, stanovanja niti ne zaslužimo…

Yo

Mariborčanka,

mislim, da bi bilo vse v redu, če bi res šlo za ” malo pritrgovati na vseh področjih “, kot si napisala.

Ker pa vsi vemo, da absolutno ne gre za ” malo pritrgovati “, ampak za radikalno ” pritrgovanje od ust ” (prakticno dobesedno), ki lahko traja 10 ali vec let, se utemeljeno postavlja vprasanje smiselnosti takega pocetja.
Pa ne gre le za ” nekih ” 10 let, ampak za takih 10 let, ko cloveka v zivljenju caka se vrsta drugih pomembnih stvari (ustvarjanje druzine, koncanje studija, iskanje zaposlitve…) – vsaj nekaterim od njih se pac ne da izogniti. Nekaj drugega si je pritrgovati od ust v obdobju od 25 – 35 let ali pa recimo od 45 – 55 let !

Poznam starejso gospo, ki je sama izjavila, da clovek najvec denarja rabi, ko je mlad. In to je s stalisca doseganja vseh zgoraj nastetih ciljev seveda zelo res.

OK – povedal sem svoje mnenje – ce bo kdo repliciral, upam, da bo mnenje tehtno in ne v stilu ” lahko tebi, ker itak ze imas stanovanje “.

Ne, narobe si me razumel, Megaboy. Govorim o tem, kako lahko varčujejo otroci od 18. leta dalje, če živijo v družini s 50k na osebo. – V srednji šoli (ko si star 18 let) se najbrž ne pričakuje, da bojo otroci (toliko) delali, da bojo zaslužili za varčevanje za stanovanje. Potem gre ta isti otrok na faks. Dela, da zasluži za bone, knjige, kakšno kavico – kakko naj da na stran še za stanovanje. starši so pri tem lahko le veseli, da so se deloma znebili skrbi za enega – če ne drugega, vsaj ni jim treba skrbeti za študentove postranske zadeve, kot so vsakodnevni mali izdatki. In potem je tukaj diploma in čas za odhod na svoje. OK, greš v podnajemniško stanovanje. Vendar kako boš varčeval, če je treba plačevati najemnino, pa stroške, pa še kak kredit za računalnik (ki ga nisi odvlekel od doma, ker je tam še nekdo, ki ga rabi :o) ) in po možnosti za kak bencin … Da ne omenjam kako si sploh lahko ob tem privoščiš še otroka. :o)

No, saj ni tako zelo hudo, ampak hočem reči, da se nekateri pač morajo odpovedati misli na lastno stanovanje, če nimajo dobrega zaledja ali pa sreče pri lotu.

S temle se cisto strinjam. Sam sem odsel v Svico, ker sem bil doma kljub izobrazbi povsem brez perspektive – na pomoc starsev pa nisem mogel racunati.

Da bi sam prisel ob povprecni placi (ceprav z visoko izobrazbo) do svojega stanovanja je utopija in noben pozitivizem tu ne pomaga.

Preprosto ne gre.

Ali morata biti dva visoko izobrazena s krediti, ali pomagajo starsi, ali pa pol zivljenja tolceta popolno bedo in se selita iz slabsega na vedno boljse, da sta nekje sredi 50tih svoja na svojem.

Vecino zgodb, ki sem jih dosedaj slisal je stanovanje kupila po Jazbinsku, s pomocjo starsev, nakup od babice po ugodni ceni, v dvoje…

Ostane ti moznost organiziranja v veliko skupino (npr. 300 ljudi) in masovne crne gradnje v upanju, da boste skupaj lahko dosegli legalizacijo. Ker vecina stroskov nastane zaradi drzavne zascite gradbenikov, zemljisc…sama gradnja 4 zidov v 21 stoletju ni ravno velika umetnost, problem so ljudje, ki prepovedujejo dolocene stvari in se nastavljajo ob dovoljenih vhodih.

Tomaz

Res je, Yo in Tomaz – kar tako sam preprosto ne gre – ne le cisti pozitivizem, tudi ” trganje od ust ” (oz. kot je danes ze nekdo napisal – pij vodo iz pipe namesto soka…) tu ne pomaga dosti ker niti v 10 in vec letih ne zadosca (tudi ce bi ziveli le od zraka skoraj ne).

Prepricevanje, da ” pac nismo dovolj skromni ” je tu brez smisla.

Svoj konkretni primer sem v nadaljevanju navedel zato, da bi nazorno pokazal, kako lahko v slovenskih razmerah prakticno le kombinacija ugodnih okoliscin privede do magicnega cilja – lastnega stanovanja.

Zelo rad bi seveda videl, da bi kdo opisal svoj uspesen primer v stilu – star sem (okoli) 30 let, placo imam xy SIT, v x letih sem prihranil toliko in toliko, vzel sem toliko in toliko kredita, nihce mi ni dodatno pomagal, vmes sem v sluzbi napredoval, placa se mi je povecala, zato se mi placevanje kredita vedno manj pozna in skratka sem zadovoljen…Se zelo bojim, da take zgodbe se dolgo ne bomo brali.

V življenju najbolj uživajo tisti, ki so ob pravem trenutku na pravem mestu. Gregor Golobič, dolgoletni generalni sekretar LDS, ki mu prijatelj Slavoj Žižek ljubkovalno pravi “bodoči” slovenski Stalin, je dobil kot poslanec slovenske skupščine v obdobju od 1990 do 1992 poslansko stanovanje. V skladu z Jazbinškovim zakonom bi ga lahko pozneje tudi odkupil (mnogi poslanci in ministri, celo takratni in sedanji predsednik države, so žal izkoristili to zakonsko možnost, ki je veljala predvsem za navadne imetnike stanovanjske pravice), toda tega ni storil, ker se mu je 75 kvadratnih metrov zdelo premalo- pričakoval je namreč otroka. Decembra 1992, v času med prvo in drugo Drnovškovo vlado, je poslansko stanovanje zamenjal za 103 kvadratne metre veliko vladno stanovanje na Kotnikovi 22 v Ljubljani, čeprav sam nikoli ni bil vladni funkcionar; dobil ga je v trajni najem z neprofitno najemnino (nazadnje je plačeval 82 tisoč tolarjev). Po dolgih desetih letih je vlada ugotovila, da s stanovanjem nima koristi in ga zato prodala na dražbi z izklicno ceno 28,9 milijona tolarjev. Zainteresirani kupec je bil lahko samo najemnik, saj bi vsak drug kupec moral gledati Golobičevo družino v stanovanju do konca njihovega življenja. Brez najemnika bi tako stanovanje stalo tudi dvakrat, morda celo trikrat več.

Torej Aligator – evo ti uspešnega primera po katerem sprašuješ…

Ce bi dobro prebral zadnji odstavek mojega posta, bi videl, da nikakor nisem mislil tovrstno ” uspesne ” zgodbe.

Razumem; je pa zgodba zanimiva vseeno, kajne? Posebno ker je resnična.

Z zanimanjem sem vse prebrala.

Ampak, kaj se mi ob vsem tem zdi najhujše? Da so cene zares v nebo segajoče, ampak taka stanovanja se kupujejo. Ljudje nosijo gotovino (!). Pogovarjamo pa se o zneskih okrog 20 in več milijonov tolarjev.

In da ne govim o cenah parcel v okolici Lj?

Kaj menite? S čim se moraš ukvarjati, da si lahko “privoščiš” kaj takega do 35 leta starosti?

Lp vsem M.

Pozdravljeni vsi skupaj!

Tema je zelo zanimiva in prebrala sem si vse odgovore. Sedaj bi povedala svoje in nekaj drugih, bližnjih primerov.

Pred letom dni sem zaključila s študijem, stara 25 let. Ker izviram iz 5-članske družine, z bratom, ki še študira nisva prejemala denarja od staršev. Oba (on še ima) sva imela kadrovske štipendije. Moja je znašala ob koncu 30.000 SIT. Ker nisva iz Ljubljane, temvec Velenja, sva (on še) živela v študentskih domovih. Zanj sem plačevala okoli 10.000. SIT. Ostali denar (20.000 SIT) sem porabila za hrano, zvezke, fotkopije knjig, ki jih nisem mogla kupiti, za šampon, WC papir in ostale osnovne potrebščine ter vožnjo domov, ko nisem upala štopati. Na teden nisem šla niti 1x na kavo, v kino manj kot 1x. S štipendijo torej nisem mogla šparati!
No, bila sem priden študent tehnične fakultete, ki je zelo težka in zato ne moraš dopoldne posedati doma ali pa si najti delo popoldne, je bilo honorarno delo težko izvedljivo. Čeprav se da fino zaslužiti, je bil moj primarni cilj narediti študij. A bila sem skrajno pridna, vse sem naredila v rokih, tako sem lahko v mesecu juliju in avgustu trdo delala in zaslužila okoli 250.000 SIT. Od tega sem nekaj porabila, priznam, za počitnice, a prosim ne recite, da si tega ne bi smela privoščiti. Če teh počitnic ne bi imela, bi moje zdravje bilo še bolj na psu. No, ostali denar sem potrošila za oblačila, ki jih je bilo treba menjati, nekaj sem dala mlajši sestri, ostalo sem dala na stran, da sem lahko tekom leta kupila svojim kaj za rojstni dan. Torej: moje premoženje je bilo nikakršno: brez fotoaparata, dveh
dobrih knjig, brez tenis loparja in kolesa ter rolerjev.. Edini denar, ki sem ga privarčevala, je šel za računalnik.
No in stara 25 let sem se zaposlila v LJ. Pripravniška plača je preteklo leto znašala 100.000 SIT, od tega je šlo 50.000 SIT za najemnino, 10.000 da sem čez vikende obiskala starše, 30000 za hrano in račune. Kar je ostalo, sem dala na stran, da sem lahko po 3 obrokih plačala magisterij (k sreči sem bila subvencionirana).
Sedaj imam plačo 140.000 SIT, kar ni bilo porabljeno za osnovo, je šlo za plačilo 2. letnika magisterija. Še zmeraj sem v najemništvu, avta nimam, saj je stoenka, podedovana od strašev šla na odpad v 13 letu starosti. Šele s tem mesecem, moja starost je 26, 5 let lahko začnem dajati na stran. Pa vam povem, da ne vem, kje naj začnem! Imam stara oblačila in v službi me bodo vrgli, če se ne bom začela malo bolj urejati (pri frizerju sem bila nazadnje lani). Avta nimam, potrebujem računalnik, želim si fotoaparat in CD player, pa na kak izlet bi rada šla, saj zmeraj bluzim le po okoliških krajih. Pa športno opremo rabim, saj me zdravje daje in moram nujno nekaj početi… Skratka, moje varčevanje je na psu. In če mi bo kdo očital, da bi morala poprej varčevati, mu vrat zavijem. Zato sem vam vse lepo napisala, da vidite, kako je to, če prideš v LJ brez denarja. Moji starši nimajo zame, saj niso uspeli pikice našparati ob 3 otrocih. Garali so kot živine, da so lahko nas poslali v LJ.

In sedaj, ko vidim sošolce, kako jim je lahko, pa oni jamrajo, me vse mine. Pa poglejmo par njihovih zgodb:
1. Sašo je iz Lj, ob diplomi sta mu starša kupila 3-sobno stanovanje v LJ. Končal je za mano, bil na vseh žurih, obiskal vse kontinente in se ima za oh in sploh. Očka mu bo zrihtal službo na Mobitelu, kjer bo vlekel super plačo.

2. Miha je iz Brezovice ob LJ. Lahko gre živeti k svojim, ker imajo ogromno hišo, lahko se preseli v babičino hišo. Od deklice starši pa jima ob poroki mislijo vse opremiti. Imel je isto štipendijo kot jaz, ki jo je zapravil za fotografske potrebe, naredil en kup tečajev, imel zmeraj nov računalnik in vse obvlada, pa ga želijo v dobri firmi.

3.Katja je iz Novega mesta. K sreči je imal štipendijo za nadarjene, stroške so ji po večini krili starši. Ker je bila pridna, je nekaj malega našparala. Sedaj dela na fakulteti in ima plačo 250.000 SIT, od tega daje 100.000 SIT na stran, z ostalim denarjem živi in si nakupuje potrebščine kot so sesalec, hladilnik… Pravi, da bo čez 2 leti zaključila z varčevanjem 5 letih in imela 4 milijone, na to in svojo plačo bosta oba s fantom vzela vsaj 10 letni kredit in kupila stanovanje. Magisterij ji bo krila fakulteta.

Torej, vidimo 4 primere. Moj najbolj nesrečen, dva perfektna in takih je veliko, saj je mojih kolegov iz LJ preveč, in Katjin, ki je posledica srečnih naključij, kot je ta, da je imela štipendijo za nadarjene in ta, da je bila kljub boljšim kandidatom ona izbrana za laborantko na fakulteti in ima največjo plačo.

Morala sem toliko napisati, saj se mi zdi, da eni kar nekaj po svoje gledajo in ne razmejo.
Seveda se da, a včasih na tako težko, da se lahko ubiješ prej.
Če imaš vsaj malo sreče, znajdljivosti, je že bolje.
Najbolje pa je, če imaš zaledje, kot primerka 1 in 2, katerih je kar nekaj.
In vsi primeri niso primerljivi, saj so tako različno osnovani, a hkrati so si, saj gre za enako stare ljudi z enakim poklicem.

No, v razmislek!
Pozdrav,
Anja

Anja,

najprej iskrene čestitke za tako velike osebne zmage, ki si jih dosegla!

Tvoja zgodba je zelo zgovorna in po svoje tudi pretresljiva. V vsem, kar navajas na koncu, se strinjam s tabo – tvoj primer, kot tudi primeri tvojih kolegov, ki jih navajas, so vsak zase tipicni ” slovenski primeri “. Ti si med vsemi nastetimi trenutno materialno v najslabsem polozaju, ker si prisla s podezelja in nimas nobenega financnega zaledja.

Tvoj primer nazorno kaze to, kar sem napisal ze vceraj, da se samo z zategovanjem pasu ne da.