stanovanje
S fantom zaenkrat živiva pri mojem očetu, ker si ne morava privoščiti najema oz. kredita za lastno stanovanje. Toda zdaj naju hoče oče izseliti, ker bo prodal stanovanje in šel v dom. Hotela sva, da bi živeli skupaj in bi jaz skrbela zanj, ampak on tega noče. Za socialno stanovanje nimava možnosti, za kredit tudi ne. Kako naprej, ali res ni možnosti za srednji sloj slovenskega prebivalstva, da si privošči stanovanje.
lp
To si pa odprla dobro temo. Tudi sama se sprašujem, kako danes priti do stanovanja, če nimaš takšnih staršev, da bi ti lahko finančno pomagali? Trenutno sem podnajemnica in dam 2/3 plače samo za najemnino in stroške… Na mojo plačo bi pa dobila približno 5,5 mio kredita za obdobje 20 let. In kaj naj si kupim za ta denar?? Kakšno kopalnico bi si verjetno lahko…:-(( Trenutno ne vidim rešitve v tej smeri. Saj potem ni čudno, da se ljudje v večini odločajo za ekonomske namesto za partnerske odnose….
Meni pa je tole malce čudno.
Oče bo prodal stanovanje in šel v dom. Kam pa bo šel denar od stanovanja? Se ne morete zmeniti, da gre on v dom, vidva ostaneta v stanovanju in mu namesto najemnine plačujeta oskrbo v domu ali vsaj en del?
Res mi ni jasno zakaj bo v domu potreboval toliko denarja?
Špelci in EQ pa v razmislek tole. Sicer ne vem koliko sta stari, ampak na rešitev stanovanjskega problema je potrebno misliti dovolj zgodaj. Že tam pri osemnajstih, če ne še prej. In namensko vsaj nekaj prihraniti. In potem imaš recimo pri 27 že nekaj denarja prihranjenega, nekaj ga ima recimo tudi tvoj partner, nekaj primaknejo starši in za nekaj se zapufaš, pa imaš dovolj za začetek. Živet pa greš ven iz Ljubljane , proti Dolenjski, kjer lahko za ceno dvosobnega stanvanja v LJ kupiš hišo.
Torej se da. Samo ne od danes na jutri.
Res je, da so za srednji sloj (sploh recimo intelektualno mladino, ki ravno konča fakulteto in si želi ustvariti dom, kamor tudi sebe štejem) možnosti zelo omejene. Plače so prenizke za vrtoglave cene stanovanj (sploh v LJ in okolici). Potem pa imaš na voljo – ali živeti pri starših (če imaš to možnost), ali biti podnajemnik in s tem tekom nekaj let zmetati goro denarja skozi okno, ali pa nekako kupiti svoje stanovanje.
Če bo tvoj oče prodal stanovanje in šel v dom, ali ne bi dobila čisto nič primaknjenega, če bi se s kreditom odločila kupiti svoje stanovanje? Sam sem si sicer nekaj mesecev nazaj kupil enosobno stanovanje v Celju, kamor se mislim v roku kakšnega leta tudi preseliti. Zanj sem dal približno 40% cene, kolikor bi dal zanj v Ljubljani – v LJ si ga definitivno ne bi mogel privoščiti… skratka – tudi za srednji sloj so možnosti, ampak morajo biti cilji seveda primerno nižjeleteči :))
Bo pa ta situacija pripeljala k temu, da bomo imeli čez nekaj let v Sloveniji beg možganov – zakaj bi delal v naši lepi državi, če lahko čez mejo (ki je takrat ne bo več) zaslužil 5-10x več za isto delo. Sploh, če si bi rad v SLO kupil stanovanj(c)e, ki ti ga bodo dacarji še vsako leto obdavčili :))))
Sonja, to ni tako preprosto kot si napisala. Stara sem 32, imam 13 let in pol delovne dobe, kar uredu plačo pa šele zadnje leto. Pri 80 tisoč na mesec, kot sem zaslužila prej, plačevanju šolnine in delu stroškov, četudi živiš doma ne moraš prav nič prihraniti. Partnerja nimam, starši pa tudi niso bogati, da bi kaj primaknili. Pa se znam marsičemu odpovedati in ne zapravljam denarja kar tja v en dan. Zdaj mi pa najdi rešitev? Očitno sama nimaš ravno takega problema, zato malce pomisli, če bi si morala popolnoma sama, brez kakršne tuje pomoči kaj ustvariti….. misija nemogoče, se mi zdi.
Se popolnoma strinjam s tabo, Bello. Sama sem s Celja, delam pa v Lj. Težko se je voziti, še sploh sedaj, ko je taka pot čez Trojane. No, hja, bolje kot prej, a vseeno. Ko bo pa AC, bomo pa plačevali nore cestnine…
Ne vem, kam gre vse.
S fantom imava dobre plače, prišparano nekaj milijonov, a so starši v penziji in ne bodo mogli pomagati. Vzela bova nore kredite in nekaj kupila v bližini LJ, čeprav bi sama najraje CE.
Veliko boljša varainta bi bila, če bi živela v lastnem stanovanju v MB, kjer bi dala sigurno 30% manj kot v LJ, in se vozila delati v Gradz, kjer bi imela sigurno 2x večjo plačo. Hja, pa še spoštovali bi naju 10x boj kot tle, ko naju teptajo in se hvalijo z najinim trudom.
Ne vem, samo odločiti se mora človek in premakniti se.
Sama bom enkrat popenila in bova šla oba ven, pa naj ima Slo 2 magistra manj, ki delata na razvojnih nalogah. Mi bo res ratalo prav vseeno, kaj se tle zgodi. Večina zgoraj itak polni denarnice, za ljudi z možgani pa malo ostane v primerjavi z njimi.
Priznam, da imam več kot osatali, ki nimajo šol. A vedite, da so zato najini starši bili celo življenje brez ničesar, da smo lahko midva in najini bratje postali šolani. So rekli: naj imaj vsaj otroci standard.
Ja, a ljuba mami ni vedela, da bo tako trdo tudi za nas in da bomo žalostni in obupani zapustili našo deželico Slovenijo, ki so jo vladajoči tako prerešetali.
Ubogi narod in še bolj njihovi otroci!
Srečno vsem!
žalostna Tana
Ja, tudi sam se s tabo strinjam. Prej ali slej bo (bodo/boste/bomo) izobražen sloj odšel. Saj odhaja že sedaj, samo ni tako očitno. Imam namreč kar nekaj kolegov, ki so odšli v ZDA, Španijo, Italijo, v Avstrijo se vozijo…
Samo potem bo velik halo – “glej jih, mlade, zdej so zavohali $$$ in grejo”. Pa sploh ni res. Zakaj bi se ubijal tu, zaslužil nekajkrat manj denarja kot sorodni kader (pa smo dobro izobraženi, tu gre našemu šolstvu vseeno velika pohvala) v tujini, garal in j***l ježa, nato (saj o tem gre glavna tema, ne?) si s krediti kupil stanovanje (dražje v LJ kot v tujini), za katerega bo država še vsako leto dodatno zaračunala. Čustva so čustva, razum pa razum. Srce bo še vedno vzplamtelo ob zmagi našega športnika, dviganju zastave in igranju himne, samo zmaga se bo zapila v eurih :)))
Saj vam vsem skupaj pravim. Morali bi se vsi skupaj dol usesti, napisati članek in ga poslati vsem večjim medijem in zavpiti na ves glas.
Ena skupina bi lahko bili bolj šolani, ki ne moremo priti do svojega glasu in ki nas izkoriščajo, dajo pa ne dosti.
Druga skupina pa bi bili vsi tisti, še bolj izkoriščani, katerim je življenje še manj nudilo in niso uspeli narediti šol.
Jaz bi res najraje VPILA!
A ker je škoda glasa, si resnično prav potiho urejam odhod drugam. In naj se izgubljajo drugi v tem prehodu, kjer se ve, kdo polni denarnice.
Srečno vsem!
jezna Tana
In vmes – od 18. do 27. leta, ko varčuješ za svoje stanovanje živiš kje? In imaš (ali pa nimaš) partnerja, ki izhaja iz podobne situacije kot ti? Kaj potem?
Če je tebi uspelo tako priti do svojega stanovanja, še ne pomeni, da bo tako tudi pri drugih, katerih starši mogoče živijo v manj idelanih razmerah kot tvoji.
Veliko je tudi tako razmisljujocih, res….Ampak, saj jim ni potrebno drugace razmisljati. Imajo njihovi starsi zaledje in slej ko prej se bo sprostilo kaksno stanovanjce, katerega oddajajo…Ali pa imajo ze kaj za start v banki….
Problem je bolj “krvav” res za tiste, ki tako zmoznih starsev nimajo…. LP!
megaboy. napisal:
> Tako pa intelektualna mladina veselo hodi na dopuste v Španijo
> ali Grčijo, potuje po svetu, hodi po partyjih in uživa alkohol
> in travo, kupjejo drage avtomobile… denarja za stanovanje
> pa ne najde.
>
zanimivo, sem že mislil, da poznam sošolce in vrstnike s fakultete, pa vedno nekaj novega izvem :)))
Jaz varčujem že tri leta in še dve bom. Dajem približno tretjino plače. Po petih letih bom privarčevala okoli 3,5 mio Sit. Na to dobim ravno ene toliko kredita na 10 let, z mesečnim obrokom v višini tretjine plače. Če ti nekdo ne pomaga (starši, partner – tega nimamo(jo) vsi ), pa si še zmeraj ne morem sama nič kupiti . Tko je to.
Megaboy,
mislim, da imas deloma prav, deloma pa ne.
Zakaj ? Seveda se strinjam, da je resevanje stanovanjskega problema ena glavnih stvari v zivljenju, na katero je treba misliti dovolj zgodaj. Ampak tudi, ce zacne nekdo na to misliti in delati na tem ze recimo pri 18 letih, pa varcuje recimo ze kot student, pri povprecnih zasluzkih npr. preko studentskega servisa, pa potem, ko zacne hoditi v sluzbo (in je prvo leto na pripravniski placi, nato pa tudi ne kje bistveno visje) do 30. leta (pa vzemimo primer, da si najde partnerja/ko, ki razmislja podobno in podobno ravna), zelo tezko sama ustvarita dovolj (sploh recimo, ce zivita v podnajemniskem stanovanju in placujeta najemnino) – in pozabimo ob tem, da bi imela recimo se kakega otroka.
Kot vidis, je brez financnega zaledja (starsi) ob slovenskih placah in sedanjih cenah nepremicnin tudi ob maksimalnem zategovanju pasu zadeva zelo tezko izvedljiva. Ne bom rekel, da je nemogoca, ker to ne drzi – so primeri (izjeme), ki potrjujejo pravilo.
Ne moremo kar reci, da so bili pa npr. nasi starsi bolj odgovorni itd. – Ni res, casi so bili drugi, moznosti so bile drugacne (mojim starsem in se marsikomu njune generacije je npr. pomagala zgraditi hiso enormna inflacija v 80. letih, ko se bancni krediti zanjo niso revalozirali s stopnjo inflacije), tistim, nekaj let starejsim od mene (star sem 35 let) je pomagal Jazbinskov zakon.
Hocem reci, da dolgorocno v tej drzavi druge resitve, kot radikalno spremenjena stanovanjska politika na tem podrocju zal ni.
Najlažje je jamrati, se strinjam z vami. Da bi pa nekaj let varčevali, tako kot Špelca, ki bo po petih letih prišla do ca. 10 Mio SIT kapitala, pa ne. In če bi njen partner tudi varčeval, bi skupaj imela že 20 milijončkov. S tem pa se da že kar nekaj kupiti, celo v Ljubljani.
Sicer pa Špelca, tudi za 10 milijončkov se da verjetno kaj kupiti. Morda pa bi se za kakšno leto odpovedala še svojemu jeklenemu konjičku (javni prevoz ni tako slaba alternativa, kot se zdi), če pa se še ogledaš kakšnih 20 km izven Ljubljane, lahko verjetneo že kupiš kakšno garsonjerco. Verjetno ne bo najbolj udobno, bo pa tvoje in čez nekaj let lahko presedlaš na kaj drugega.
Tudi sam imam podobno izkušnjo za sabo, brez pomoči staršev, ob tem, da z mojo ženo nimava bajnih plač. Najprej 19 m2 velika garsonjera, potem 35 m2 veliko stanovanje, potem je bilo že 70 m2, no, po 10 letih imava že hiško (sicer staro, 25 km iz Ljubljane, pa vendarle). Je pa tudi res, da je avto star 9 let, vreden še kakšnih 300.000, da imajo vsi prijatelji boljšega, pa tudi ostale stvari so bile prilagojene temu. Kredita je še za 7 let, potem pa bo verjetno lažje dihati.
Megaboy, ne posplošuj! Če poznaš par ljudi, ki imajo kot študentje avto, pa izlete nevemkam, hkrati pa jamrajo zaradi stanovanjskega problema, še ni rečeno, da imajo vsi ostali s stanovanjskim problemom tudi avto in izlete.
Drugače pa vsi pravite – začeti treba misliti na to dovolj zgodaj. Kako? Družina, ki ima 50 tisočakov mesečno na člana, dá težko za dva najstnika na stran še denar za varčevanje stanovanja. Potem pride faks – saj študentje delajo, ampak boni, knjige pa tudi stanejo. Ne morete pa jim očitati še tiste boge kavice dvakrat na teden in kak žur.
Ne vem, iz kakšnih družin izhajate, ampak meni enostavno ni jasno, kako naj bi imeli do diplome privarčevanega četrt stanovanja. Potem pa je že čas za selitev, in ker nimaš še ničesar svojega, greš v podnajemniško. Ni mi pa jasno, kako pa potem sploh kaj privarčuješ!
No, meni je jasno, da bom večno ‘metala denar skozi okno’ v podnajemniškem stanovanju. :o)