Spoštovani kolega!

Včasih sem prebral vaše odgovore, priporočila, nasvete!

Sam vem kaj pomeni ljudem pomoč, ko iščejo besedo, smer, orientacijo!

To je vedno bilo pri vas, z lepo besedo, z nasvetom, ki je odpravil marsikateri strah, dvom ali slepo  ulico!

Praznino , ki ostaja za vami ne bo zapolnil nihče!

Naj vam bo lepo kjerkoli ste!

Boris Kralj

Iskreno sožalje vsem domačim. Tudi v našo družino je gospod prinesel mir in žarek sonca. Pri prvi nosečnosti se moja ginekologinja ni strinjala z meritvami nuhalne svetline in z možem sva bila pred težko preizkušnjo. Pregled in pogovor z dr. Pušenjakom so odgnali temne misli stran. Vsa leta sem bila njegova pacientka in vedno mu bom hvaležna za njegov pristen človeški stik in strokovnost. Bil je zdravnik, kakršnega si lahko vsak samo želi. Spoštovani, HVALA VAM ZA VSE.

Še zadnjič se bomo od Stanka Pušenjaka poslovili v petek, 29. 11. 2024, ob 9.00 na starih Žalah.

Tudi mene je mocno presenetila novica in potem tudi vprasanje “Zakaj odhajajo najboljsi?”

Najbrz res zato, ker se tako velikodusno razdajajo drugim, da vcasih nase pozabijo.

Gospod doktor, iskrena hvala za vse upanje, pomiritev ter tudi zaupanje v znanje, ki ste ga vzbujali pri nas pacientkah in zenskah. In vse te sledi ostajajo tukaj za vami, vam v spomin in cast.

Iskreno sozalje vsem bliznjim

Dragi Stane,

rada sem te imela kot sošolca in prijatelja, spoštovala sem te kot človeka, občudovala kot strokovnjaka. Vedno bom hvaležna, ker si pomagal na svet ljubljeni nečakinji.

Premnoge slovenske družine so danes srečnejše zaradi tvojega znanja in truda.

Počivaj v miru, dragi Stane.

Tatjana

Rada bi zapisala nekaj besed v spomin dr. Stanku Pušenjaku, ki je bil izjemen zdravnik in izjemen človek. Iskreno sožalje njegovi družini, prijateljem in sodelavcem – nepojmljiva in nenadomestljiva izguba za vse.

Vedno si je vzel čas, prisluhnil, pomagal, razložil in potrpežljivo odgovarjal na tisoče vprašanj – zanj morda vedno enakih, za vsako nosečnico pa novih. Njegovi odgovori so bili začinjeni s kančkom humorja in prežeti  z dobro mero zdrave pameti.

Vsi ga bomo pogrešali. Njegov forum “Ginekologija in porodništvo” je postal nepogrešljiv vir informacij za praktično vsako bodočo mamico. Tudi moja dvojčka, ki sta se pred 23 leti rodila prezgodaj, sta živa in zdrava tudi prav po zaslugi njegove skrbne obravnave.

Hvala, dr. Pušenjak, za vse, kar ste storili za nas.

Srečala sva se le enkrat, vendar je pogovor z njim takoj stekel in takoj smo bili na isti frekvenci… zelo sem bila pretresena ob novici, upam le, da se ima lepo tam med zvezdami, njegovim najbližjim pa globoko sožalje.

Teja Jeras

Ko se je v nedeljo nenadoma pred menoj izpisala vest, da je dr. Stanko Pušenjak umrl, se mi je kar stemnilo pred očmi in prvi hip hotela zanikati, kar sem pravkar prebrala. V sekundi se mi je pred očmi odvrtel film. Potem sem začela jokati in hlipati in sem pustila, da sem jokala eno, dve uri….vmes sem prižgala svečko. Daljno je leto 1999, ko sem po operaciji konizaciji v letu 2000 zanosila. Načrtno, ker je tako ginekolog priporočil. O mojih željah glede tega in da bi vse skupaj še malce pretehtala, nisem razmišljala. Sem bila premlada, brez izkušenj in predvsem sem se borila za preživetje in cele dneve delala v naporni izčrpajoči službi. Ginekolog mi je takoj ob zanositvi povedal, da na bolniško ni govora, da bi me dal, “saj bom tako manj razmišljala o tem, da sem rizično noseča in kaj vse se lahko zgodi”. Ker nikoli nisem ugovarjala, tudi tokrat nisem. Bilo je dolgo vroče poletje, sodelavci so si privoščili dopuste, jaz pa sem ga varčevala, da bi lahko pred porodniškim dopustom prej zapustila delovno mesto. Dočakala sem september in ginekolog je ob pregledu ugotovil, da mi bo predpisal zelo močne antibiotike. Še sedaj ne vem, čemu. Po nekaj dnevih jemanja, sem zbolela za visoko vročino. Pobrala sem se napol in šla nazaj v službo. Vendar je vse skupaj terjalo davek in v začetku oktobra je nenadoma odtekla voda. Ker nisem imela zanesljivega partnerja, ki bi se zavzel za mene in za otroka, bi sedaj zagotovo najela doulo. Takrat ni bilo še niti zametkov tega. Pristala sem v porodnišnici točno na dan, ko bi morala iti na zasluženi dopust. Na oddelku za pataloško nosečnost. Več kot en teden sem tam ležala, zunaj pa čudovito jesensko sončno vreme. Še svoj rojstni dan sem praznovala v bolniški postelji. Prišlo je jutro, ko je bilo nekaj zelo narobe. Porodnišnična organizacija je zatajila in z visoko vročino so me pošiljali od enega do drugega, nato pa v porodni blok, kjer so dobesedno pozabili name, da obstajam. Ko je ena od medicinskih sester, bilo je že popoldne, ugotovila, da otrokovega utripa več ne najde, pa je okrog mene nastala agonija. Tri ženske so me urno na postelji odpeljale v operacijsko sobo in se vmes celo šalile in smejale. Tam pa je v zgodbo vstopil STANKO PUŠENJAK. Glede na to, da je narobe šlo vse, kar je bilo možno, mislim, da ga je sam angel poslal k meni. Ko so vsi odpovedali, je on prevzel krmilo, čeprav pred tem ga nisem poznala, nikoli za njega slišala. Forum na med. over.net je odprl nekaj časa za tem. Urgentni carski rez je opravil tako profesionalno, bolj vrhunsko sigurno ne bi bilo možno. Jaz sem preživela, otrok pa ne, po 8 urah po rojstvu s carskih rezom je preminil. Naslednji dan je g. Stanko prišel k meni v sobo, ko sem bila približno že sestavljena in pod močnimi zdravili zaradi sepse. Prijel me je za roko in s solzami v očeh rekel, “ta otrok ne bi smel umreti”. Po tistem sem bila v porodnišnici še približno en mesec in ga nisem več videla. Po nekaj letih sem bila znova noseča in je žal prišlo do odmrtja nosečnosti v 10. tednu. Zaradi tega sem pristala v drugi porodnišnici in ker so bili tam zelo osorni, niso upoštevali moje zgodovine niti malo, sem podpisala in odšla domov. Drugi dan je bila nedelja in navsezgodaj zjutraj sem šla proti Ljubljani in pri vratarju sem zaprosila za Stankota. Dobila sem ga. Spomnil se me je. Organiziral je pripravo prostorov za mojo operacijo. Bila sem v varnih rokah, po anasteziji sem se mirno potopila v temo. On je za mene moj rešitelj, ki je rešil vse, kar se je rešiti dalo. Bila sem tudi med njegovimi prijatelji na FB. Sedaj mi je seveda neskončno žal, da mu nisem pisala, ko je bil še med nami, se zahvalila za vso strokovnost, človečnost, prizadevnost in dobroto. Nameravala sem mu pisati. Ampak seveda nisem pomislila, da se bo v njegovih tako zgodnjih letih zgodilo, da bo odšel in nas pustil tukaj, žalujoče. Tudi sedaj, ko to pišem, imam prižgano svečko. Odšel je v svetlobo. Tudi jaz mislim, da vsa njegova prizadevnost, do drugih, da je morda pozabil dovolj poskrbeti za sebe. Žal mi je, upam pa, da se ima sedaj lepo, tam, kamor je odšel. Nikoli ne bo pozabljen, nikoli.

Kako minljivo je vse skupaj.  Na g. Pušenjaka sem se obračala vse svoje nosečnosti, pa imam pet otrok.Ni bil moj osebni ginekolog, je pa bil oseba, ki sem ji verjela tudi če bi vsi rekli drugače in vsakič iskala njegovo potrditev.Ta je bila dovolj, vzbujal je občutek varnosti kadar pa smo pretiravale pa nas hitro postavil na realna tla. Kmalu bo eno leto, ko me je v času službe obiskal na oddelku, kamor so me pripeljali zaradi prezgodnjega odtekanja plodovnice.To mi je veliko pomenilo.Njegovi zapisi in odgovori so večni, tako, da je tudi ON večen. Tudi če na forumu področje ginekologije preneha delovati, ga ni vprašanja in bolezni, ki jo ne bi on že rešil. Hvala g. Pušenjak