Živjo,

razmišljam o zgornji dilemi. Tiste,ki že imate izkušnjo- se splača v nadstandarno sobo? Meni se gre predvsem zaradi miru (TV me niti ne briga), saj predvidevam, da če si sam v sobi, se lažje oba naspita (tako oktrok kot mama), saj imata svoj ritem katerega ne moti še ritem vsakega ostalega člana v sobi (kjer jih je več). PO drugi strani pa nimaš nikogar, ki bi ti malo pogledal otroka, da lahko vsaj normalno skočiš pod tuš..ter nikogar skaterim bi poklepetal.. ali ni tako?

Kakšne izkušnje torej imate?

v postojni, mislim da se ogromno mamic (večina) odloči, da ji otročka ponoči odpeljejo. Tako se lahko vse v sobi tudi naspijo. Nadstandardna soba je vredu, če želiš sobivanje partnerja in pa ker so obiski cel dan. Če pa ti nič od tega ne pride v poštev, je pa standardna soba fajn, če ne drugega lahko malo poklepetaš. Izveš kakšno izkušnjo več.
Je pa seveda odločitev tvoja.

No, jaz bi želela (če bo mogoče in če bom fizično ok) imeti otroka pri sebi tudi ponoči in tako predvidevam, da je bolje, če sem v svoji sobi..Partner ne bo sobival, tako da zaradi tega se mi ne gre..

Ti si bila v standardni sobi? Je imela morda katera dojenčka vseskozi s sabo? Kako pa gre čez dan potem z obiski? Verjetno ni miru ali ni tako hudo?

Hvala za tvoje izkušnje 🙂

jaz sem šele prvič noseča. Jih pa kar nekaj poznam, k so tam rodile. Seveda imajo pri sebi otročke, ampak ni še nobena rekla, da bi ji bil to problem. Z obiski je pa tako. Dve uri na dan so obiski. Ponavadi se tudi tako zmenijo da ne pride 8 ljudi na enkrat h nekomu na obisk, ampak 2 pa po 2. Tako da ni neke panike. Mislim pa da so obiski od pol dveh do štirih. Če želiš imeti otročka pri sebi tudi ponoči, lahko to storiš v vsakem primeru, če si v standardni ali nadstandardni sobi. Tako da četudi nadstandardne ne dobiš, se lahko tako odločiš brez pomislekov. Nadstandardno je kar težko dobiti. Moraš imeti namreč srečo.

dvakrat rodila v postojni, obakrat bivala v standardni sobi.

prvic sem bila edina prvorodka, poleg mene je bila drugo rodka in petorodka (ne vem, ce ta izraz sicer obstaja 🙂 ). posteljo sem imela ob oknu. vse stiri dni je bil noter mir. obiskov cimri nista imela posebnih obiskov – sam moz, pa se to so bili zeli tihi. ko so zadnji dan prisli k cimri vsi stiri starejsi otroci, so sli vsi skupaj v igralnico. tako da je bilo bivanje zelo mirno. otroka sta obe oddali cez noc, jaz sem ga pa imela vedno pri sebi. najbolj negativno me je presenetilo, da sem se morala tisti vecer pregovarjat z eno cimro in s sestro, da mi ga niso odpeljali. to mi je bilo cisto mimo, sploh pa po napornem porodu sem si zelela samo sina ob sebi…

drugic sem spet bila pri oknu, cimri sta bili obe prvorodki, ena je rodila s carskim rezom. slednja je imela vsak dan obiske, dve zenski, sicer prijazni, vedno so vse pozdravile. cimri sem rade volje pomagala – ji kaj prinesla, da ni bilo treba ustajat, pa tudi pri prvem previjanju – ko ni bilo sestre zraven. druga cimra pa je non stop jamrala, kako je njej hudo, dolgo govorila po mobitelu, obiski so bili vedno stevilni in zelo glasni, se posteljica moje male jim je bila enkrat v napoto, pa sem jih lepo nagnala. tudi drugic sem imela otroka pri sebi, cimra s cr ga je imela po nekaj dneh, ko si je dovolj opomogla od operacije, ta druga cimra pa je vedno komaj cakala, da ga odda…

zal je tu veliko srece. bivanje je – glede cimer – lahko cisto lusno, ce se je med seboj uvidevno.

Jaz sem v svojem 6 dnevnem bivanju v LJ porodnišnici dala skoz pet cimer. Vse smo imele otroke ponoči pri sebi in noben dojenček se ni zbujal, ko je jokal kateri od njegovih cimrov :). Sicer sploh ne vem kako je v LJ, če sploh lahko dobiš svojo sobo in če ti otroka odpeljejo ponoči. Sicer so mi, ko sem bila v porodnišnici, zagotovili, da svoje sobe ne moreš dobit, ker je nenormalna gužva. Enkrat smo bile notri celo 4 naenkrat in vsi naši otroci.
Edinokrat, ko sem si res želela svojo sobo je bilo pa, ko so bili obiski. Ena moja cimra je imela vsak dan od 15-18h množične obiske. Mislim, da je prišla cela žlahta in vse prijateljice, naenkrat jih je bilo pa najmanj po pet :(. Tisto je bilo izjemno naporno, pa še ful so bili glasni.

So prednosti in slabosti. Je kar fino, da se lahko s katero mamico pogovarjaš, si pomagaš, greš mal noge pretegnit in ti čuvajo otročka. Jaz ne bi izbrala svoje sobe.

Hvala vsem.

Še vedno nevem kaj bom..mogoče bo pa tudi gužva in ne bo niti možnosti izbirat..se bom odločila takrat glede na počutje in vse.

Jaz grem tudi v Postojno rodit in sem se pred kratkim (par dni nazaj) odločila, da bom šla v nadstandardno sobo, če bo le prosta.
Mene je najbolj prepričalo dejstvo, da imaš v standardni sobi samo 1,5h na dan obiskov. Sem prvorodka in bi rada vse delila z mojim dragim. Za sobivanje nisem čisto prepričana, saj ponoči se tako spi, vendar bi si želela, da bi se tudi on malce učil previjanja in rokovanja od patronažnih, več oči več vidi in več glav si več zapomni. Poleg tega je pomoje fino, da je nekdo “svež” oz naspan ob tebi, da se lahko greš malo stuširat ipd, medtem pa on pazi otročka. Tako da preživljanje vsaj polovice dneva v dvoje oz v troje se mi zdi fino. Uro in pol na dan mi je res premalo, saj je to tako velika življenska sprememba, ki zadeva oba tako izično kot psihično in lepo se mi zdi, da lahko to od samega začetka delimo.
Nikakor ni minus tudi to, da je v nadstandardni sobi kopalnica in ti ni treba čakati na sanitarije, ki jih po izkušnjah mamic kar pogosto uporabljaš prve dni (krvavenje, mleko).
Slišala sem tudi, da so se ve standardnih sobah nekatere novopečene mamice tako pritoževale nad sobivanjem z dojenčkom, da so mamice le oddale svoje srčke. Jaz svojega fantka ne dam!!! V nadstandardnih sobah pa je sobivanje, kakor berem, bolj običaj kot v standardnih.
Vsakomur svoje, vendar jaz srčno upam, da bo na dan mojega prihoda v porodnišnico prosta kakšna postelja v nadstandardni sobi.

Še 11 dni do PDPja…
Vso srečo vsem mamicam.

Slonček… srečno.
Drugače pa tudi patronažne sestre niso ravno poučene o tem kako otroka previti.. no, previti že, ampak kako ga dvigniti in podobno. žal so nekatere (večina) še stara šola.

Sonček … srečno.

Drugače pa tudi patronažne sestre niso ravno pravi naslov za previjanje. No, za samo previjanje že. Ampak za “rokovanje” z dojenčkom pa žal ne. Žal jih je mislim da kar večina še stara šola.

Vsekakor je za otroka najbolj prijazno, če je lahko ves čas z mamo. Moje mnenje je, da se komaj rojenemu otroku dela velika škoda in gorje, ker se ga za tistih šest ur odda.
prva slaba staran je ta, da ga sestre hranijo na flaško, če imaš sama težave z dojenjem, ti učenje na flaško ne olajša zadave. Otrok še raje odloni dojenje.
Drugo. Komaj rojeni otrok, ki je bil do sedaj stalno z mamo, pride v novi svet, sve mu je neznano, zanj strašljivo. Zrak, obleka, dojenje, hrup, voji… Znan mu je le mamin vonj, bitje srca…. Komaj rojeni otrok rabi ogromno fizičnega stika z mamo, ker le to ga pomirja in mu daj varnost. če ga šest ur pustiš v sobi s tujimi ljudmi, do otroka to ni prijazno.

Osebno mislim, da so mame, ki otroka oddajo sebične. Za njih je res fajn, za otroke pa ne. kdo pa je potreben večje pomoči, mama ali otrok.

Sprašujem pa se tudi, kako lahko taka mama sploh spi, ko ne ve kaj se z otroko dogaja?

Rodila sem v MB, in seveda imela otroka pri sebi. Postojna je porodnišnica prijazna mami, MB pa otroku, ne glede na vse ostale kritike. Otroka imaš pri sebi, jasno zahtevajo, da otroka dojiš, flaškam se izogibajo, če je mogoče.

V standarni sobi je mogoče res moteče, da so obiski drugih tam, svoji ti pašejo. Najbolj pa me je motila manjša luč, ki mora biti prižgana zaradi otrok v sobi, ker sestre tudi ponoči prihajajo gledat, če je z otroki vse ok.

Nadstandardna soba je že ok. Se pa stuširaš, ko pride obisk k tebi, da otroka pogleda. Še bolj mu zaupaš.

Cimre so pa različne, a saj ti je bolj ali manj vseeno, ker imaš svoje skrbi in zanje ni veliko časa. Kratek čvek, pa paše.

lina76: vsaka mama se po svoje odloči kaj bo storila z otrokom. In to ni neko hudo dejanje, če ga za 6 ur odda.
In tudi če se mama odloči da ne bo dojila, jo v to nima nihče pravice prepričevat.

In tudi glede cimer se ne bi popolnoma strinjala s tabo, da je vseeno. Ker ti lahko kakšna zelo zelo oteži zadevo.

Moje mnjenje pač e, da se vsaka mam sama odloči zase in za svojega otroka. Kakorkoli se odloči, ona že ve kaj jo je privedlo do te odločitve. Zato se mi zdi zelo nizkotno obsojati mame, ki se odločijo drugače kot ti, ter jim pripisovati sebičnost ali kaj podobnega.

Zgolj moje mnjenje!

postojna ima dobre lastnosti, med slabo pa zagotovo stejem to, kar je lina76 ze napisala: da je to porodnisnica po meri mame in ne otroka, kar je po moje zgreseno.

sama nisem in ne morem razumeti, kako lahko po porodu svojega otroka oddas za cez noc. jaz ne bi mogla spati, ne da bi vedela, kaj je z njim – a joce, a je lacen? devet mesecev pod srcem, potem pa cimprej tujcem v roke. 6ur da ni nic posebnega? pri novorojencku? pa saj to ni paket, to je tvoj otrok!!
stvar odlocitve, a z otrokovega vidika gotovo ni v redu. pa ne s tem ‘otrok ima vec od spocite mame kot od utrujene’… meni je ze samo pogled na mojega otroka dajal neverjetno veliko energije, da sem na vse ostalo pozabila.

pa dojenje. to ni ‘muka, se ponoci je treba ustajat’, ampak to je neprecenljiv dar, ki ga ima mama moznost dati otroku. nekaterim stece takoj, brez tezav, nekatere se nekaj casa lovijo, poznam tudi primer, ko se je en mesec trudila, da je steklo, ampak je vztrajala. mislim, da je redkokatera zenska fizicno nezmozna dojiti, vedno bolj imam obcutek, da je drugim pac lazje v trgovino, pa odmislit. sama sem bila na tem, da sem zgubila mleko, ampak cisto zaradi psihe. in ker sem si zelela, se nisem dala. in moz mi je bil v veliko pomoc.

pa se to, forum je namenjen izmenjavi mnenj, torej se dobro, ce ne mislimo vsi enako…

pa, Mala lumpa, po porodu se pogled na marsikaj spremeni, verjemi.

Res je, da niso vse mame enako srčne in niso vse mame v enaki meri pripravljene narediti za svojega otroka. Ene še veno sebe postavljajo na prvo mesto in imajo pravico. Tudi kaj bomo z otrokom počeli, kakšno vzgojo bomo imeli je staršu poplnoma prepuščeno. Le v skrajnih primerih, kjer starši ogrožajo otrokovo življenje poseže država, sicar pa ima vsak starš pravico ravnati po svojih volji. Verjamem pa, da nobena mama ne naredi vse najboljše. Ene ker nočejo, druge ker ne vedo kaj to za otroka pomeni – nevednost tudi škodi. Ali veš, da je znanstveno dokazano, da se otrok, ki je več v fizičnem stiku z mamo, predvsem stik koža koža (to je tudi dojenje), bolje razvija in napreduje, kot otrok, ki taga nima? Otrokom, ki se borijo z življenjem, to zdr. posebej priporočajo.

To ne pomeni, da če otroka nimaš zvečer ob sebi, da bo umrl, ali se ne bo razvijal, ampak kolikor mu lahko pri tem mama pomaga, da bo njegovo življenjem bolj prijetno, ko pride na svet, pa se mi zdi, da bi se bilo za svojega otroka pa vredno potruditi. Jaz sem se pripravljena potruditi, vem pa da vsem to ni enako pomembno.

Ko sem jaz rodila, me je cimra prepričevala, da ne smem k sebi otroka vzeti vseh 9 ur po porodu, sicer bo razvajen. To je njejpovedala že njena babica. Hvala bogu nismo več sto let za kačami in o otrokovih potrebah in razvoju vemo malo več. Ampak kot pravim, še veliko jih marsikaj ne ve, pa otroci preživijo. Vprašanje je ali je naš čil le da otrok preževi, ali mu želimo ponuditi kaj več.

Se pa strinjam s tabo, da ima vsakdo pravico izbirati, tudi vzroki so različni, eni bolj razumljivi kot drugi.

lina76: skoraj bi lahko s prepričanjem trdila, da kljub vsej modrosti, ki jo deliš z nami, tudi ti ne veš kaj je za otroka najboljše. Ker enostavno ne moreš vedeti.
Tako tudi moja mama ne more vedeti, kaj je zame najboljše.

Sprejemam popolnoma drugačna mišljenja od mojega. Ampak me pa zmoti, kadar nekdo drug tega ne sprejema.

Kot pravi pregovor: spoštujem tistega, ki misli drugače kot jaz, če tudi on dopuča, da mislim drugače kot on.

Ti si odgovorna za svojega otroka, jaz pa za svojega. Če delaš po najboljši vesti, bo to moralo zadostovati. Kot sem že rekla, napake delamo vsi, jaz nisem izključena, a če delamo v veri, da je to dobro, celo najbolje, v tem primeru za otroka, pomeni da je to najboljše, kar znamo. Osebno menim, da si naši otroci želijo nič več kot to, da naredimo vse, v kar verjamemo, da je zanje najboljše.

Zmotno misliš, da ne sprejemam tvojega načina skrbi za otroka. Seveda ga sprejama, saj nisi edina, zelo veliko je takšnih mam in prepičana sem da ne škodijo otroku namerno. Vem tudi, da se je v kožo komaj rojenega otroka zelo težko postaviti. Ampak naravno je, da je otrok ob mami. Materinski čut pa nas v tem naprednem svetu rahlo zapušča.

Imam veliko prijatelic, ki so rodila v Postojni in čisto vse so otroka oddale, ker je bilo to v Postojni skoraj samoumevno. V MB, Ce … pa je samoumevno, da ga imaš pri sebi. Prepričana sem, da nekaj mam na štajerskem trpi, ker imajo otroka pri sebi in nekaj mam v Postojni, ker jih oddajo. Saj lahko izbirajo, a politika porodnišnice te usmeri.
V Postojni so pač zavzeli stališče, da so bolnišnica prijazna materi, zato je bolnišnica priljubljena. Drugje mati ni v ospredju, zato za mamo ni lahko, ampak meni se ne zdi najbolj pomembno, da je zame najboljše.

Niso se pa vse mame pripravljene razdati v enaki meri. Kje je prav meja tudi jaz nevem. Vem, pa da se mi komaj rojen otrok zelo smili, ker je skrajno nebogljen. Njegovo telo je ravno pričelo dihati, pričelo je funcionirati. Črevesna flora se mora komaj vzpostaviti, krvni obtok je sedaj popolnoma samostojen, pojavi se zlatenica… Otrok, ki je bil prej popolnoma odvisen od mame, je v nekaj urah sam. Pravim samo, dajmo mu pomagati.

Mama je v slabi koži po porodu, a je otroček v slabši. Porod je za mamo težek, a je za otroka še težji.

Za na konec pa še to. Sprejmem tvoje mnenje brez težav in prav je, da ga obdržiš, če verjameš, da je pravo.

Ojla,
Iskala sem info o nadstandardni sobi v Postojni…pa sem naletela na te objave izpred toliko let…in moram prav malo pokomentirati. Ni prav, ne glede na karkoli, ni prav, da do tolikše mere toleriramo pravico vsakega posameznika do osebnega prepričanja in odločitve. Seveda imej svoje mnenje. Ampak, ali si se prepričala? Ali si prebrala dovolj o tem? Ali je o tem še kaj, česar ne veš? Kaj kaže zgodovina? Kaj kaže statistika? Kaj ti pravi tvoj nagon, razum, čustva, vsako posebej in vse skupaj? Si? Potem imaš lahko mnenje. Do takrat pa prosim prosim ne pisat neumnosti kot so ‘ne moreš vedeti, kaj je za otroka najboljše!’. Ja pa seveda lahko veš!!! Vekilo več veš, kot so vedeli 20 let nazaj in prav je tako. V nekaterih pogledih veš celo preveč, zato se odmikaš stran od tradicije, stran od narave. Ko pa le malo pomisliš in oboje združiš, uporabiš možgane, zaradi česar sploh si homo sapiens sapiens in ugotoviš, da nekatere stvari lahko zelo dobro veš. In potem se jih poskušaš držat. Postojna prijazna mami ali ne, ti lahko tam zahtevaš, da so vsi prijazni tudi do tvojega otroka, tako da to opredeljevanje nima smisla. Če se patronažna dere name, me ne moti, tudi ona ima lahko slab dan. Jaz pa lahko prosim za vse, kar je otroku prijazno…nežno rokovanje, zatemnitev luči med porajanjem, mir in tišino, šepetanje, takojšen stik koža na kožo…in pri tem vztrajam tudi v naslednjih dneh. Vse te stvari so za otroka dobre in to vemo. Draga Mala lumpa, kdorkoli že si, to vemo z GOTOVOSTJO. Ti pa veš, da je spočita noč boljša zate in to veš z gotovostjo! Zdaj kaj se boš odločila je tvoja stvar. Ne moreš pa trdit kaj je boljše za otroka…ker pač dobro vemo vsi da je to konstantna bližina matere po porodu in dojenje (to trobi sedaj že vsak članek o dojenju, ne vem, kako lahko dvomiš o koristnosti dojenja) RAZEN, če mati otroka zavrača zaradi poporodne pojava depresije…takrat pa otrok čuti tudi to in ga je potrebno obvarovat pred tem. Tako da prosim, ne kvasit neumnosti. Beri beri beri, uči se 😀 pa boš marsikaj vedela boljše, sprejemala malo mnanj mnenj, ker niso lih vsa za sprejet veš.

Lp in srečno

Sem tretjič noseča, dvakrat sem že rodila v Postojni in če bo le mogoče, bom tudi tretjič. Predvsem iz razloga, da je tam na voljo non stop epiduralna (pravijo, da je sedaj tudi v Ljubljani, ampak nisem čisto prepričana), pa tudi možnost nadstandardne sobe in tega, da ti ponoči odpeljejo otroka, ni zanemarljiva.
Ko sem rodila prvo hčerko, sem rodila pozno zvečer, nobene sobe ni bilo frej in sem noč preživela kar v porodni sobi. Kljub epiduralni sem bila uničena, ne vem, kdaj me je zmanjkalo, enkrat sredi noči sem opazila zgrešen klic moža, ki se je odpeljal domov in me je klical, ko je prišel domov. Poklicala sem ga šele zjutraj, ko so mi pripeljali hčerko in zajtrk v porodno sobo. Če bi ponoči hčerka slučajno jokala, nisem sigurna, da bi jo slišala, ker sem bila čisto podrta. Zjutraj je učinek epiduralne popustil in sem se počutila, kot bi me povozil vlak, nezmožna dvigovanja hčere, še na wc mi je sestra pomagala. Iz porodne so naju čez dan selili v drugo porodno – tisto, ki ima bazenček, taka kriza s sobami je bila. Popoldne so mi prišli povedat, da je edina frej soba nadstandardna, ampak da je za doplačat. Seveda sem jo vzela in še dobro da sem jo, saj sem bila v bolnici cel teden, saj so kmalu ugotovili, da ima hčera zlatenico in so jo odpeljali pod lučko. Vmes so mi jo vozili v sobo dojit, ker ni šlo, so mi potem pripravljali flaško, pa nazaj pod lučko, kjer je bila tudi ponoči. Zadnjo noč pred odhodom domov sem imela hčero na lastno željo pri sebi, a nisem spala celo noč, tako da mi je bilo kar malo žal. Po enem tednu sva šli domov, doma sem dodajala flaško in dojila in v roku enega meseca povsem opustila flaško ter dojila še nadaljnjih sedem mesecev, ko me je hčera sama odstavila.
Drugič, ko sem rodila sina, sem že v porodni vprašala, če je nadstandardna soba frej in ker je bila, mi jo je babica rezervirala, da je bila čez pol dneva, ko sem se selila vanjo, res frej zame. Tudi sina nisem dojila v porodnišnici, ker še ni bilo mleka, tako da so mi pripravili stekleničko, doma sem stekleničko pripravljala še par dni, po dobrem tednu sva bila samo na dojenju. Dojil se je do desetega meseca, ko sem ga sama odstavila kar malo na silo, saj mi ni bilo več do tega, da ga dojim. V drugo me je v porodnišnici zelo bolel trebuh, pravijo, da je to od krčenja maternice, ki v drugo bolj boli kot v prvo, zato mi je pasalo, da so ga ponoči odpeljali, saj sem se rabila odpočit od konstantnih bolečin.
Moja izkušnja je torej taka, da če nimaš mleka, pač dovoliš v porodnišnici, da ti prinesejo flaško, itak ti jo prinesejo šele potem, ko pol ure probavaš sam in ko neseš otroka stehtat, da je vidno, da ni pri tebi nič dobil. Če otroka pogosto pristavljaš, pa tudi če še nimaš mleka, bo že zalaufalo, vmes pa ni nobene potrebe, da bi bil otrok lačen in bi jokal. Tistih par dni, ko si v porodnišnici, je prav, da pogledaš tudi nase in si dovoliš, da šest ur namesto tebe za otroka skrbi nekdo drug, ker te doma itak potem čaka mesece in mesece nočnega vstajanja. V porodnišnici pa sem se jaz hodila tuširat takrat, ko so otroka odpeljali na pregled – ti pregledi pa vsak dan trajajo dovolj časa, da se zrihtaš in ne rabiš nujno cimre, da ti pomirka otroka. Za tistih par minut, ko pa greš na wc, pa še nobenega dojenčka ni bilo konec, če je moral malo počakat in pojokat. Prednost tega, da si v nadstandardni sobi, je predvsem mir, če si tega želiš, za tiste, ki imajo rade družbo, pač ta soba ni. Vse tisto, kar pravite o navezovanju otroka in matere že od začetka, morda res drži, a moja izkušnja je taka, da ni nič izgubljeno, če prvih par dni to ni non stop 24 ur, ampak si mati dovoli, da se malo odpočije, povezovanje se zgodi tudi potem doma, kjer je za moje pojme najbolj dobrodošlo, da ima ožja družina možnost, da se ulovi v svoj ritem in vsej žlahti naroči, naj ne hodi na obiske vsaj dva tedna, pozimi, ko so bolezni, pa raje še dlje časa. V Postojni imajo itak tako politiko, da v času bolezni na obisk lahko hodijo samo ožji družinski člani (mož in zdravi otroci) in po moje je tako najbolj prav, bi moralo biti kar čez celo leto tako.

Pozdravljena,
Super opis izkušenj! V tvojem primeru, sploh prvem, je bilo najverjetneje tudi za otroka boljše, da je spal drugje.
Seveda je za otroka v vsakem primeru dobro, da je mamica spočita.
Dejstvo, da je za otročka stresno, da pride iz trebuha in prvič v življenju celo noč ne čuti, sliši matere, pa ostaja. Kot ostaja dejstvo, da izmozgana mamica lahko bolj škodi, kot koristi.
Tako da tu ni neke formule, je pa povsem jasno kaj je za koga dobro in vsak se odloči po svoji vesti…
Samo ne se sprenevedat, ker se da v vsaki situaciji točno določiti kaj je dobro in kaj ne 🙂

Glede dojenja…po pol ure še nobeni ni uspelo, sploh pa prvič, ni pa nič hudega to. Jaz še nisem slišala, da bi zdaj tako hitro dali flaško (lahko da je bilo to takrat drugače), tudi v Postojni ne, kvečjemu babica non stop poudarja, da otrok ne bo kar umrl, če do naslednjega dne ne bo jedel, da je kolostrum povsem dovolj in da je važno samo da se stalno pristavlja, ker hitreje, ko otrok dojame za kaj se gre, lažje steče dojenje in to se ponavadi zgodi že kar tretji dan potem. In če res nič mleka ne priteče več kot dva dni, šele omenijo dodajanje po steklenički.

Lp

Moja cimra v bolnišnici je tudi drugo noč oddala dojenčka, da se je spočila. Pa se mi ni zdelo nič čudno, ker je bila tako zelo izčrpana, da bi bilo za dojenčka nevarno, da bi sama skrbela zanj. Imela je tudi zelo kompliciran porod. Zato je vsakršno obsojanje zgolj izraz velike nevednosti. Nikoli ne veš, kako se boš počutila po porodu.

Glede dojenja pa – nam tudi ni od začetka uspevalo. Pa je dobila dodatek. sama sem opozorila sestre, ker sem jo imela non stop na prsih, pa je čedalje več spala. Po tehtanju so ugotovili, da skoraj nič ne. In je dobila stekleničko. Vseeno sem jo dojila 17 mesecev in pol.