Da te malo pomirim.. Pred dvema dnevoma sem izvedela, da so mi odpovedali ledvici. Zdaj me caka dializa.
V nacrtu je bilo, da mi oce daruje svojo ledvico, pa je pred 1 tednom tudi on zbolel in je sedaj brez diagnoze, torej presaditev odpade. (Glede na sum bolezni, verjetno tudi splosno odpade).
Zaradi bolezni ne dobim sluzbe ze 5 let. Torej mi tudi finance niso po godu.
Kot da ni dovolj,… V nesreci spoznas prijatelja. In sedaj, v teh dveh dneh, mi je kristalno jasno, da mi ni bilo podarjeno niti na podrocju ljubezni. Saj zdaj, ko me je najbolj strah, moj partner hodi zvecer iz “sluzbe” pijan.
In ja, jasno mi je, da z takim clovekom nimam kaj iskat. Sem ze prej bila 90%, zdaj sem 100%.
In ves kaj.. Vse lepo in prav… Ce pa vse skupaj povezes, sem pa ujeta v pajkovo mrezo.
Torej bolna ne dobim sluzbe, brez financ si ne morem niti v najem nic vzet, in ostajam z njim. Zivcna in nesrecna.
No, upam, da si zdaj kaj bolj pomirjena, ko ves, da nisi edina, ki ima leto v kur*u. Jaz imam v kur*u ze 11let. In roko na srce, nic ne kaze na bolje.. Tudi moja psiha je v 11 letih stresa koncala tam, kjer pac je. Pa se zivim. Se imam upanje, da me nekje caka sreca.

Že deset let ni sreče. Ko vam napišem, kaj vse se je dogajalo, bi rekli, da to ni res. Vse zgubila. Vse. Družine nimam, doma nimam, firma odšla v nebesa, zdravje poden. Res je kot je napisala modrost, ko ne poslušas svoje bolečine, jo odriva, si lažes sebi kako je lepo.. je vse hujše. Šele teden dni nazaj sem začela, upala si to priznati in vrata so se odprla, zdaj se vse po klapa, zakaj.

Sama imam dokaj mirno življenje, a vse težave in njihove posledice na različnih področjih so se mi skonentrirale ravno v obdobju cca 6 let. Pred tem sem imela obdobje zelo intenzivnih sanj. Po šestih letih sose zadeve umirile, marsikakšna sprememba se je potem izkazala za dobro. Se mi je pa vse to dogajalo v obdobju Saturna, karsrm ugotovila šele proti koncu.

Ne vem, ce bos nasla tolazbo v mojem zapisu, ampak nekaterim so nam nesrece in negativa dogaje tudi po vec let. Pride tako obdobje, takrat se mora clovek malo resetirat in nardit inventuro svoje zivljenjske poti. Malo razmisli kako stvari laufajo v tvojem druzinskem gnezdu in prevetri zadeve. Vsakomur ves cas ne cvetijo roze.

O mater no 🙁
En objem. Če pa kako drugače lahko pomagam, pa ZS.

Ko mi je včasih hudo, si ponavljam židovski pregovor: Tudi to bo prešlo!
Vsi imamo v življenju lepa in težka obdobja. Včasih imamo občutek, da bomo pregoreli in da ne bo šlo naprej. Ampak vse mine. Ne se obremenjevati s tistim, kaj vse je bilo. Ne dogaja se samo tebi, dogaja se tudi drugim, samo takrat, ko je nam hudo, si mislimo, da se to dogaja samo nam.
Pogumno naprej. Poskušaj se odpočiti, vzemi kakšen dan dopusta samo zato, da se odpočiješ, naspiš, da si napolniš baterije.
Tudi zame je bilo to leto stresno. Zlomila sem si roko in dva meseca preživela v gipsu, bolečine so še zmeraj prisotne, vendar sem optimist in upam, da se bo vse skupaj pomirilo.
Vse dobro!!!