Zdravo.

Z fantom sva skupaj 6 let (živiva skupaj), in ne vem kaj naj še naredim, da se stvari obrnejo v pravo smer, stalno se prepirava.

Nonstop res nonstop se ponavlajam, ene in iste zadeve se vlečejo v nedolgled. Poleg tega da ga dobesdno prosim, rotim, da porihta moške zadeve po hiši, tudi po več mesecev, nobene spremembe. Zmeraj sem js na konc una kt pizdi, ki teži, itd. Itak, da sm naveličana ga skoz prosit, in na koncu popizdim, on pa kao “ne ze spet isto”, “skoz težiš”. Tudi ko se umirim, in hočem razčistit zadeve, me on ne posluša, se tudi umakne stran. In na koncu reče oprosti, bom jutr, in ta jutri nikoli ne pride. Ali pa naredi tisto stvar (rabi celih 15 min) kt ga prosim ze tedne direktno po prepiru, in na koncu rece, sej ni vazno, sej zdej sm naredu, ne zastopi pa poante, kaj pomeni obljuba, kaj pomeni da ga moram pol se naprej prosit za stavri. In poleg tegaa se pričakuje pohvalo. In gre vse spet jovo na novo. Pstavila sem ga tudi pred dejsto, da ne morem vec tako, da mu lahko dam miljon šans al na koncu se bom naveličala. Nikolii me ne jemlje resno, ne vem vec kaj naj naredim. Tudi sama sebi nisem vec všeč, kaksna sem ratala, da sem stalo slabe volje, tezka idt.

Prav tako, ne zastopi, kaj pomeni zaupanje, obluba itd. Že pred leti mi je neko stavt skrival zeloooo dolgo časa, 2 leti (in nastale so tudi laži). Ko mi je konco povedal, je rekel, da mi je skrival zato ker ga je skrbelo, da ga bom zapustila. (Ni bilo varanje).Ko sva se pogovorila in ko sem mu povedla da me samo dejsto prekrivanja in laži veliko bol boli kot karkoli drugega. Da kako naj mu zaupam. Oblubiv, mi je da mi da mi ni nikoli nicesar drugega prikrival ali lagal, ter da nikoli več ne bo. No danes sem ga spet ujela na laži, sicer mali, nepomembni stvari. In ko ga prasam zakaj je to naredu, mi rece da zato da je imeu mir(sva se prepirala takrat), in da je to edina stvar kt se mi jo je zlagov od zadnjič ( a kako naj js to vem, ce me je  ze tokrat  izigrou pa oblubu) in zopet mu probam na lep nacin u mirnmu tonu objasnit kaj on dela. In on kaj spet težis.

Res ne vem kaj naj naredim, pa prosim ne mi govort da naj ga zapustim, ker ga nočem, a tako živeti ne morem.

Mogoče, da postaneš njegova partnerka, ne njegova MAMA.
Ga kdaj pohvališ? Veš, moški rabi tako malo, ampak tisti HVALA..
TAKO DOBRO DENE!
Berem tvoje besede in v njih vidim..svojo mater, ki je imela toliko za povedat, kritizirat, pizdit se, a nikoli ni rekla nič dobrega.

Verjetno si to videla pri svoji materi, ki je točno to počela tvojemu očetu.
In ta partner je kot tvoj oče, na katerem lomiš svoja kopja.

Oba imata VELIK izziv; ti si preveč agresivna in on…postaja moška..pička.
Vse bolj tiho in zaprt vase, ker ob sebi imam drugo mamo, namesto partnerke.
In ti imaš ob sebi drugega očeta, verjetno tiho in ušesa dol, kot cucek.

Terapija bo vama zelo dobro dela, ampak ti vnaprej povem; ko bo partner, pa verjamem, da ni slab dečko, začel govorit, boš morala zavezat jezičino, ko ti bo povedal stvari, ki ti nit najmanj nebodo všeč, a so TVOJE.

Vedi, da ženska ima moč uničit dobrega moškega in iz slabega ustvarit kralja.
Odloči se, kaj hočeš in se začni tako vesti, kot do SEBE.

Oba sta si poslana z namenom; ti, da predelaš svojo mamo, on da zraste v moškega.
Na tak način, duša draga, se bo vsak moški počutil, kot bi bil v koncentracijskem taborišču.

Hvala za sporočilo. Tudi jaz nočem postati njegova mama, tudi o tem sva se pogovarjala, a ne vidim rešitve, kako to rešit.  Poblem je, da ga tudi pohavlim, in mu recem, da vidim, da je dal nekaj naredil, da cenim to. Med drugimi jaz ne dobim niti ene pohvale ali dobre besede, za vse stvari kt jih delam zanj oziroma za naja na vsakodnevni ravni (vse je samoumevno) On pa za vsako star potrebuje pohvalo. Vem da so moski tako naravnani, a je preklensko težko ga pohvaliti za stari kt sm mu jih rekla stokrat (nima nobenega filinga odgovornosti, npr. da je treba placat položnice vsak mesec, da pride posta, odnseti smeti idt. – rada bi videla da se “nauci” osnovnih stavi, da sva tim, ne da ga morm nonstop opominat na stvari). Velikokrat mu tudi povem, koliko mi mi pomenilo, ce bi nekaj narediu za mene za naju, a ni nc od tega.

Naj pozrem use zadeve, pa naj bo tako kot je (izjemno rada bi imela red, a nemu je usen, povdeala sm mu da ce je nemu useeno meni ni-a ne zastopi, prav tako ne morem oz. ne znam naredi sama določenih zadev), in ga pohvalim za usako malenkost. A kaj ko me skrbi, da se dolečene svari ne bodo spremenile, ali se motim.

Dobro bi bilo, da najprej sama ozavestiš, kaj te spravlja na obrate. Verjemi, da je zelo malo verjetno, da je vzrok le v njem. Glede na zapisano je namreč čutiti, da komunikacija med vama poteka v stalni napetosti. To pa ni okolje, v katerem bi odrasel človek bil pripravljen na sodelovanje.

Da za začetek poenostavim: kot partnerka nisi na mestu, da boš njega učila in govorila kaj mora delati, oziroma kaj se mora naučiti (to je vloga mame).  Poveš kaj čutiš in kako se počutiš v določeni situaciji. Pri tem govoriš o sebi, ne o njen, primer: “Kadar vidim, da položnice niso plačane se počutim….”  Tak stavek poveš namesto: ” Ker zopet nisi plačal položnic sem…” Vidiš razliko?

Če se sam ne premakne (in ni pričakovati, da se takoj bo) potem nastane posledica: plačaš le del položnic, po možnosti tisti, ki je pomembnejši tebi, oziroma za splošno eksistenco. Ostalo pustiš in daš jasno vedeti, da tega ne moreš več početi (zopet NE pridigaš, kaj bi moral on narediti). Podobno pri ostalih stvareh.

Na koncu priporočam tudi, da se začneta pogovarjati o željah, kako vsak izmed vaju vidi sobivanje in sodelovanje. Vsekakor se pridružujem mnenju predhodnice, da bosta to najlaže naredila na partnerski terapiji. Tam bo terapevt poskrbel, da se bosta lahko izražala v varnem okolju.

Vse dobro vama želim.

Nekaj preprostih vprašanj, ki bodo tebi dale pogled v vajino prihodnjost:

Kakšen je bil, ko sta se spoznala; bolj samostojen ali takšen, kot je sedaj?
Se starostno razlikujeta? Je mlajši, starejši od tebe?
S čim se ukvarja? Ima službo?
Kakšen odnos imata njegova starša do njega? Nekako mi deluje kot sinček edinček.
Kašen odnos imaš ti s svojima staršema? Res mi deluješ, kot taka skrbna mama (v pozitivnem smislu, da je vse poštimano..nekako primerno zreli, odrasli osebi)
Živita skupaj; kje? Pri tebi, pri njemu ali sta skupaj izbrala bivališče?
Kaj počneta skupaj? Kaj vaju razpoloži, nasmeji..naredi pristna in da si zaželita en drugega?

Pojavilo se je eno vprašanje; kakšno je vajino razmerje?
V tem trenutku, da imata oba možnost odločitve zaključiti razmerje, kaj bi naredila ti in kaj bi naredil on (lahko ga celo vprašaš)?
Če ga boš vprašala moraš SEBI obljubiti, da ne boš reagirala, ker je njegov odgovor lahko konec vajinega skupnega življenja, kar ni nič groznega, in začetek življenja, kot si ga sama želiš in hkrati na svoji poti boš spoznala moškega, ki bo skrben, pozoren, odgovoren, odločen, nežen, ljubeč, ki bo živel svoje življenje, užival v njemu in s teboj skupaj.
Ob temu, ko bo on odgovoren, tvoja vloga skrbne matere bo izginjala, ker ne boš več mati, ampak partnerica.

Meni on deluje..naveličano,kot bi mu dol viselo za vse, kot da za nalašč to počne samo, da odideš, ker ni dovolj odrasel (kot se po tvojem pisanju dozdeva, če življenske osnove ne naredi že zase, kaj šele za vaju), da ti v obraz pove, kaj ima za reči.

Moški bo dal najbolje od sebe takrat, ko se bo sam odločil in ne, ker ženska ali družba pričakuje od njega.
Tak moški je tudi nevaren, ker ne kloni pravilom družbe, ampak zaupa vase in namesto bežanja od izzivov, on gre direktno vanj in ga rešuje na načine, ki današnji družbi niso všeč.