Št.1
Verjamem, da te boli, samo starši se ne bodo spremenili, tako da je zate najboljše samo to, da pač take besede spregledaš in se sama ne obremenjuješ s tem. Da to dosežeš, kar traja nekaj časa, ampak boš videla, da se čez pol leta ne boš več tako sekirala zaradi tega.
Če posplošujem, lahko rečem, da je po večini družin opaziti velike ali manjše razlike obnašanj staršev do svojih otrok (mislim na to da starši delajo razlike med otroki), ja otroci-ne glede na to koliko smo stari, pa tega ne bi radi. Tudi večina staršev tega ne bo nikoli priznala, še več je pa takih ki se tega zaveda, ampak ne spremenijo popolnoma nič.
Je žalostno, samo uzameš to, da tako pač je in da boš probala biti ti boljša do svojih otrok (če jih boš imela), sedaj pa svoje misli ob taki situaciji preusmeri na nekaj kar ti je res pri srcu(mogoče kakšen smešen dogodek na potovanju,…)in se probaj čim manj obremenjevat s tem. Ali pa se izogni takim priložnostim.
Tudi pri nas je tako, da mojega brata kujejo v zvezde, pa sm se borila proti tem, ampak ni učinka, samo jaz sm trpela. Pa mi ni bilo nikoli jasno, kako da njega, ki če lepo rečem, ni dober, jaz pa proti njemu, zelo. Kar sem do sedaj uspela viditi, kako družine funkcionirajo, ni kakšne opazne razlike nikjer.
Razumel bi tako, da mu delajo škodo sploh, če je ta “št.1” deležen raznih privilegijev, ker ga na ta način “pohabljajo” in bo hočeš nočeš to “ugodnost” nekoč plačal, ker bo slabše pripravljen na (kruto?) življenje, ko staršev nekoč ne bo več.
In še: starši sejejo prepir/nesoglasja med sorojence.
Neodrasli, neotesani, nevedni, nerazgledani, ne čustveni, manipulativni………. starši, ki si tega naziva niti ne zaslužijo :/
Kaj jim ni jasno.
Jaz imam dva otroka, najstnika, in seveda včasih slišim očitek, njega imaš rajši ko mene … Saj vem, da ne mislita resno, se pa vedno zamislim in si rečem, kako strašno bi bilo, če bi bilo res tako. Nikoli ju ne primerjam med sabo, nikoli ne rečem, zgleduj se po njem ali zakaj ne moreš biti kot on ali poglej njega, kako mu gre dobro … Vsak ima svoje dobre in slabe plati, samo moje ljubezni in pozornosti si ni treba zaslužiti s tem, ampak jo imata že zato, ker sta moja, ker sta rasla v meni, ker ju poznam od prve sekunde dalje, ker smo rasli skupaj in še vedno rastemo, ker se učimo skupaj, ker sta mi dala toliko, kot mi verjetno ne bo nobena druga oseba.
Jezna in žalostna hkrati sem, ko preberem take. Ne vem, koliko si star-a, ampak moja soseda, s katero smo skupaj gor rasli, vedno super pridna v šoli, diplomirala, magistrirala, ima pomembno delovno mesto in skratka, na videz vse oh in sploh. Kot oseba pa je ničla in to so žal spoznali tudi njeni starši. Veliko se pogovarjam z njeno babico, me ima zelo rada (dolga zgodba) in mi zaupa marsikaj. Ob nekem dogodku mi je povedala, kako razočarani so njeni starši, ker se kot človek takrat absolutno ni izkazala, ravno nasprotno.
Bodi, kar si, ne zameri sorojencu, do staršev pa vzpostavi zdravo distanco, da te ne bo ne njihovo mnenje in obnašanje razjedalo in ti uničilo življenja.
Eh, tole o sosedi sem napisala malo nerazumljivo. Starši so bili seveda jako ponosni nanjo, rahlo vzvišeno gledali na nas ostale, navadne povprečneže. Pa so žal ugotovili, da vse to ne pomeni nič, da je pomembno, kakšen karakter si. In njihova hči je v tem oziru nula.[/quote]
sem že odrasla…s svojo družino…..
Ni jim jasno to, da s takim vzvišenim načinom vzgoje vzgojiš iz otroka egoista, ki je v svojem bistvu nesrečen čeprav se navzven kaže kaj vse ima (materialno). On vse te stvari rabi, da od drugih dobi (priznanja) občutke oboževanosti, ki jih je bil vajen od svojih staršev v otroštvu. Celo življenje (delo, hobiji, izobrazba…) podredi temu, da dobiva te občutke, če/ko tega ne doseže zapade v depresijo.
In ravno zaradi takega načina vzgoje (ko starši nudijo otrokom vse živo, otrokom se pa nikoli ni potrebno za nič potrudit, so št.1) imamo danes toliko depresivnih ljudi.
Skratka št.1 ne pomeni nič dobrega 😉