Frida, hvala ti za lepe besede. In da sta s Petro prišli od daleč.
Prababi, lepo, da si poklicala Niko, mogoče se nam bo pa naslednjič lahko pridružila.
Lahko noč vsem.

Frida, lepo si napisala, hvala. Lep pozdrav vsem!

Prav zares, vse to je en svet. Našim dragim je sedaj lepo, oni so doma, nam pa je ostal pekel na zemlji.
V tej bolečini smo se našle, da se vsaj malo olajšamo, da čutimo druga z drugo. Pa gre spet en dan naprej.
Jaz vsak dan razmišljam, držim telefon, hočem poklicat in opravit tisto zadevo, ki sem se jo namenila. Moram, pa me je strah, da se mi bo podrlo vse, v kar verjamem.
Do naslednjega srečanja bom že vedela, kako in kaj.
pozdrav in moči vam želim

Tako kot si napisala Vanja, pekel na zemlji. In veš, da ti prav zavidam teh 14 let, čeprav vem, da bi mi bilo še težje. In kaj bi dala, da bi lahko vsaj slikico imela ob sebi.

Kar pojdi svojo pot, mislim, da se ti ne more nič hudega zgoditi, če prideš v prave roke. le pazi se kakih šarlatanov, kajti mi smo sedaj lahek plen.
Želim ti moči.

Frida, nimaš slikice, imaš pa ljubezen, ki ti je nihče ne more vzeti. Tudi mi, ki imamo slikice, si želimo “še nekaj več”, več spominov, slike niso dovolj – želimo si njih. In taka srečanja in pogovori, kot smo ga imele, pomagajo. Pomagajo čutiti bližino. Mene je še kar nekaj časa grelo pri srcu. To, da govorim o njem, mi daje občutek bližine z njim. Kot da ni minilo že tako dolgo. In kot da je samo telefonski klic stran, da mu povem, kako sem se imela z vami. Hvala vam.

Dekleta pozdravljene!

Želim VAM, da bodo dnevi, ki prihajajo mirni, da bo tudi lepo vreme, da bomo lažje obiskale naše drage, ki so v mislih vedno z nami.

LP PRABABI

Mene že stiska, pa ta vrvež po pokopališču mi niti malo ni všeč.
Lp vsem!
Petra

Vsem pozdrav,

Te dni me stiska in duši in tudi meni ta vrvež na pokopališču ni všeč, prav na živce mi gredo vsi. Trudim se nekako preživeti te dni, čeprav bi jih najraje kar prespala. Nočem srečati ne znancev, ne sorodnikov, ne drugih ljudi,o groza….. kako boli.

Kar največ miru želim vsem, lp Nataša

Jaz sem se pa 1. nov. kar izognila, odpotovala. Ne bi prenesla “sprehodov” po pokopališčih in srečevanje znancev in sorodnikov s vprašanjem: kako si?! Ah, mi smo fajn!
A žalost je počakala doma in danes sem taaakooo žalostna, za umret.
Sva z možem šla prižgat svečke in še vedno kar ne morem verjeti, da sem morala jaz “pokopati” svoje otroke!
In najtežje mi je okrog sebe prenašati veselje, takrat me še bolj zvije!

Sem danes pomislila na vas in mislim, da bi bila vesela še kakega srečanja. Ker me se pač razumemo.
Mislim na vas in vas vse pozdravljam.

Hvala času ali Bogu, da je vse skupaj končno minilo. Grozen teden sem preživela. 1. november je bil tako zelo boleč. Stali smo ob grobu, jaz in moji trije otroci in gledali kako so drugi hodili prižigat svečke na grob našega atija. Boleče za znoret. Spomini, solze….. Prihajali so njegovi prijatelji iz mladosti, sošolci, sosedje, vsi z družinami…

Vsi so prihajali, njega ni blo …….

Ja Frida, tudi jaz težko prenašam veselje drugih in včasih se komaj zadržujem, da ne ponorim pred ljudmi, ki jim pač življenje teče, kot jim je teklo do sedaj. Meni pa se trga od bolečine in žalosti. Zakaj? Zakaj ravno on? Tega ne bom nikoli razumela.

Tudi glede srečanja se strinjam s tabo in sem takoj zato, da se zopet srečamo. Lepo bi vas bilo zopet videti.

lp Nataša