srečanje?
Vanja, lahko pa pišeš na moj mail in se “prijaviš” za srečanje. Zdaj smo pa že tako daleč, da zagotovo bo, razen če se kaj nepredvidljivega zgodi. Enako velja za druge, pišite mi na mail (in sporočite vaše uporabniško ime, če je drugačno, kot v resnici – tako da bom vedela, kdo ste), da se ne bomo o vseh podrobnostih menile/menili (še vedno ne vem, ali bomo same ženske) na forumu, ampak po mailih.
Špela
Ko drugi dan preberem kar sem napisala ,res vidim da je nerazumljivo.
Zame se je življenje ustavilo 12. marca. Moj sin, moj ponos, ki je šele dobro začel trenirati cestni biciklizem, se ni vrnil s samostojnega treninga.
Na dan pomladi smo ga z vetrom spustili v svet. In danes bi se moral veseliti na svoji valeti.
Imam še enega čudovitega sina.Ta je mlajši in trenira nogomet. Pa na vso silo hoče motor. Jaz pa nočem , da se še on odpelje s tega sveta.
In mož je tudi en poseben biser, samo on ne rabi ljudi okrog sebe. Jaz pa kar naprej meljem in meljem.
Doma sem v Savskem n. ,na Žale grem pa peš vsak dan.Tam na sredi travnička ,pod križem sveti ena bela svečka mojemu lepotcu.
Sprašujem se , kakšna je moja karma.
To je en tak moj okvir.
lp vanja
Vas berem vsak dan, tukaj se še nisem oglašala. 24 dni mineva odkar je umrl moj oči, očitno sem si šele opomogla od šoka, kajti včeraj me je prijelo in sem med potjo iz službe jokala kot dež, srce me boli, v pljučih pritiska, z nikomur se mi ne da več ukvarjat (tudi na silo ne). Tudi danes ne kaže bolje, pa mi je bilo čudno kako da lahko tako funkcioniram kljub zavedanju da ga ni več. Zdaj vidim da je prišlo vse za mano.
17 je srečanje? Na Vrhniki? Mogoče bi se vam pridružila?! Ob kateri uri?
ella
Ella!
Iskrano sožalje.
Sem te že na drugem forumu zasledila in prebrala tvojo zgodbo. Žal mi je za tvojega očita. Vem kako ti je in vem, da po tako kratkem času ne moreš niti dojeti, niti razumeti, kaj šele nehati jokati. Ampak s časoma bo prišlo vsaj tako, da boš lahko kontrolirala jok. Bolečina bo sigurno še zelo dolgo prisotna, praznina pa verjetno kar vedno. Jaz danes po enajstih mesecih še vedno večino časa ne dojemam in živim v nekih sanjah, v katerih glavni akter sploh nisem jaz. Le na trenutke se zavem, da je zgodba moja in tarkat zaboli trojno.
Drži se!
Ella,
Kako je sedaj, si pisala Špeli, da prideš?
Sem se Te takoj spomnila, ko si se tukaj oglasila, da Ti je umrl oči.
Tam, na forumu, Kako živeti z….., si 29. 5. napisala, da je oči 21. 5. umrl.
Obe z Bučko, sva Ti tam izrekle sožalje.
No, če še nisi pisala, le daj, da Te Špela vpiše v seznam prvega srečanja.
Vse pride za tabo, počasi se pobiramo. Nisi sama s temi težavami, veliko veliko jih je, ki žalujejo.
LP PRABABI
Srečanje bo, in sicer jutri popoldne. Če je še kdo zainteresiran, naj mi piše na mail: [email protected]