Sreča je v nas samih…
Pred dobrim mesecem sem prvič zašla na tale forum in zdaj sem že reden gost. Različni ljudje – različne usode. Vsakemu od nas življenje naloži svoj del dobrega in hudega, nas vodi skozi različna obdobja in nas uči. Ko se ga naučimo ceniti takega, kot je postanemo srečni ljudje.
Ceniti življenje pa ni obrabljena fraza, ki jo pogosto slišimo in ima v naših glavah podoben učinek kot:-Oglasi se kaj!- Kdor ceni življenje se vsak večer zahvali za minuli dan, se vsako jutro razveseli nove priložnosti in se celo, ko mu gre vse narobe prijazno opomni, da je tudi to del življenja, ki ga ima rad. Nekaterim je življenje igra, drugim izziv, enim spet borba in celo taki so, ki jim je breme. Ceni pa ga tisti, ki mu je življenje dar.
Ko se imela petnajst let, sem mislila, da hočem potovati, spreminjati svet in seči po zvezdah. Ko sem imela sedemnajst let in sem poslušala beseda zdravnice in videla solze v očeh svojih staršev, sem vedela, da je vse, kar hočem – živeti! Ko je zdravnica tiho in resno dejala: “Hudo je! Moram vam kar povedati…”, sem občutila najhujši strah, nemoč, brezizhodnost.
– Moj bog! Umrla bom! Saj sem komaj začela živeti! Nikoli še nisem resnično ljubila…-
V delčku sekunde, predno je zdravnica nadaljevala stavek, je moje srce dobesedno otrpnilo od groze.
“…..da bo deklica v določenem času morala živeti na invalidskem vozičku.”
Ha! Samo to! – sem si mislila. Ah, to bom že zmogla! Samo, da bom živela!!
Zame je od tistega dne življenje dar. In. ko je čas mineval in sem res pristala na vozičku, se ni čisto nič spremenilo. Od takrat je minilo čez dvajset let in v tem času, mi je življenje mnogo vzelo in še več dalo. Poročila sem se s človekom, ki je moja druga polovica, rodila sem sina in s tem uresničila svojo največjo življenjsko željo, imamo svoj dom in drug drugega.
Najlepše pa je to, da se zaradi tistega delca sekunde pred mnogimi leti, tega tudi zavedam. Zato sem srečen človek. Družino in dom ima mnogo ljudi, a mislijo, da je to samoumevno. Pa ni tako. Nič ni samoumevno!!
Hotela sem samo povedati, da včasih prav tisto, kar izgleda udarec usode, zbudi najboljše v nas.
Lep pozdrav :))
Živa, hvala!
Še dobro, da mi ni treba govoriti, ker imam v grlu en gromozanski cmok – tisti, ki pride od ganjenosti v trenutku, ko živo čutiš lepoto življenja in se zaveš, kakšen čudež je že to, da živiš. Čeprav mi manjka kup stvari, sem vendar zdrava in hvaležna sem ti, da si me spomnila, kako srečna sem!
Jaz pa sem svoje “razodetje” o življenju in sreči, ki jo imam, doživela v Afriki. Ko sem videla tam ljudi v največji bedi, okužene z različnimi boleznimi in brez osnovnih stvari – pa vendar sposobne nasmeška, me je to pretreslo in spremenilo moj pogled na stvari. Pa tudi na Slovenijo. Tako radi govorimo čez našo državo – a kolikokrat se spomnimo, kako lepa je in kako lepo je živeti v njej? Postala sem patriot… 🙂 Zahvaljujem se tako temu, kar imam, kot temu, da živim v tej državi. Pa ne mislite, da bi zamenjala s kako Nemčijo, ZDA itd.! Nikoli… Res je, da si želim za nekaj časa živeti drugje, a naučila sem se ceniti to, kar imamo.
Afrika dobi veliko denarne pomoči, ki pa še kako rada konča v žepih skorumpiranih politikov. Nikakor si ne more politično opomoči, vzpostaviti prave demokracije. Marsikje vlada diktatura, ni svobode govora. Četudi tuje države podarijo, denimo telefonsko omrežje, tega potem nihče ne vzdržuje in vse propade. Korenine tega zla, v katerega so tam ujeti ljudje, so večplastne in ko jih spoznaš nekaj, doživiš pač to spoznanje, kako ti je lepo in je tvoje tarnanje, pritoževanje ali nezadovoljstvo popolnoma neupravičeno, pravzaprav tožba nekoga, ki ima vsega preveč.
Tudi jaz sem videla ljudi umirati in zavedam se, kako kratko je življenje. Nesmiselno ga je polniti s prepiri, negativnimi čustvi in sovraštvom. Prav tako je nesmiselno v njem stagnirati in ničesar ustvariti, nesmiselno je vztrajati v dolgočasju in miru, ki vas ne izpolnjuje.
Vsak rabi neke sorte prebujenje.
Jaz sem doživel dva enega malega in velikega:
– ko sem po vojni za Slovenijo slekel uniformo
– ko sem se 4 leta kasneje v tuji deželi s slabšim zdravstvenim standardom po težki operaciji slepiča vrnil iz “onstranstva”
Je pa za tiste, ki nimamo za sabo tako hude izkušnje kot Živa, težje ohranjati to zavest, oziroma človek v vsakodnevnih problemih kar hitro pozabi na to prebujenje in rabi od časa do časa kak življenski udarec, da ga spomni na to…
Draga Živa!
Upam, da bodo prebrali tvoje pismo tudi mladi, ki razpravljajo o tem, kako je to življenje brez smisla, ciljev…. Res je, da dokler nas nekaj ne boli, ne pomislimo na zdravje in ga ne cenimo, je pa prav, da se tega vsaj občasno spomnimo. Hvala ti.
Svet je lepši, ker so na njem optimistični, topli ljudje, kot si ti.
Živa!
Moja mladost šteje 25 pomladi in mogoče tako kot ti, ki si se želela prebuditi, se jaz nisem želela. Moja mama je zbolela za rakom, ko sem imela 19 let in umrla pri mojih 24 letih. Želela sem si razmišljanja kot so ga imeli moji vrstniki, uživanja brez skrbi in norenja do skrajnosti. A najbolj sem si želala imeti njo ob sebi dokler bi se dalo…..a nisem bila te sreče…..V trenutkih obžalujem to, da nisem porabila dovolj časa za pogovore, da ji nisem mogla pokazati, da bom ustvarila stvari in sebi življenje kot si ga je ona želela. In nisem v času, ko je bila živa uspela dokončati fakultete……Veliko stvari je ostalo….a ljubezen do nje bo enaka kot takrat, ko sem prvič se začela zavedati, da je ona vse, kar imam.
Mladi se začenjamo počasi zavedati, da je boj za življenje krut in da vse premalo časa posvetimo sebi in spoznavamo: KAJ SPLOH ŽIVLJENJE JE in kaj nam lahko nudi……
Ob taki zgodi se začenjamo spraševati, da na koncu svoje poti, ko zaznaš svoj konec, si lahko rečeš: ŽIVEL SEM IN TO JE BILO MOJE ŽIVLJENJE.
Ziva , obogatila si moj dan ! Rada bi ti pa se povedala , da sem prepricana , da ne nosis zivljenja in lepote samo v sebi , ampak jo gotovo v najvecji meri razajas tudi svojim bliznjim !Blagor jim , da te imajo !
Sam sem svoje prebujenje dozivela lani , ko so moji hcerki postavili diagnozo “tumor na mozganih ” pa se je po operaciji izkazalo , da gre za benigno vrsto in za epilepsijo. Ohranila sem v sebi obcutke tistega dne – barve,vonje,zvoke – to je bilo ponovno rojstvo , cudez na novo darovanega zivljenja ! Tistega dne sem sklenila , da bom spremenila svoj odnos do zivljenja in ljudi. To ni bil zavesten sklep, to je bila nekaksna potreba , ki mi jo je narekovala zavest , da sem nepojmljivo srecna in da moram to svojo sreco deliti z vsemi ljudmi, s katerimi pridem v stik. No, tudi jaz sem samo clovek ! Zgodi se, da pozabim na svoje ponovno rojstvo , ampak potem se oglasi clovek kot si ti !
Hvala , da si me opomnila !
Hope, tebi bi pa rada povedala, da je tudi moja mama zbolela za rakom in po hudem trplenju umrla. Prekmalu , ker ji nisem utegnila povedati,kaj vse mi pomeni , kako jo imam rada , nisem utegnila poravnati najinih sporov (bila sem stara 27 let ) nisva utegnili skupaj dozivljati srece mojih otrok , nisva utegnili skupaj nakupovati na razprodajah , si izmenjavati receptov in si svetovati pri drobnih zenskih tezavah !
Vidis, zdaj imam prek 40 in sem se vedno tu , marsikdaj se z njo pogovarjam v mislih , prepricana sem , da mi je stala ob strani ,ko je hcerka zbolela , saj ni mogoce , da bi ljubezen umrla samo zato, ker ji je nekaj zdivjanih celic preprecilo, da bi se dihala !Se vedno je tu , z mano , v mojih dveh deklicah in v mojih spominih. Dokler bomo zivi mi ,ki smo jo imeli radi , bo ziva in z nami tudi ona !
Bodi pogumna !
LP A
Ž
Res pretresljiva izpoved, ni kaj, segla mi je v srce. Lepo je, ko vidiš, da so ljudje polni optimizma in načrtov, da ni vse črno, da obstaja prihodnost in upanje. Ob branju teh pisem sem se spomnil neke srednjeveške molitve, ki pravi:” Daj mi moč, da spremenim stvari, ki jih lahko spremenim, daj mi pogum, da sprejmem, kar ne morem spremeniti in daj mi modrost, da ločim med enim in drugim.” Draga Živa, le pogumno naprej, pa še kdaj kaj svojega optimizma posreduj tudi nam.
P
Živa, lepo si opisala svoje občutke in odnos do življenja.
Ampak, človek začne življenje ceniti šele ob nekih “prelomih” v glavi, ki so lahko pogojeni z neprijetnimi okolišinami (kot pri tebi) ali pa s časom (staranjem), ko človek spozna, da je njegovo življenje dar, katerega je potrebno spoštovati.
Ampak prej, ko to spozna lažje in lepše postane življenje. Ti si do tega prišla zelo kmalu, nekateri pa to komaj začenjamo pomalo razumeti.
Hvala za lep prispevek k forumu.
Živa
Dokler se človek v nekem, neopisno kratkem, trenutku ne prebudi in spregleda, išče srečo v tistih stvareh, ki jih diktira potrošniška družba. Ko se zaveš, da najdeš srečo že v dejstvu, da si se zbudil v nov dan, se ti svet obrne na glavo.
Nisi osamljena v tem. Veliko ljudem se je to že zgodilo, marsikomu se še bo. Lani sem postavil celo spletno stran, ki govori prav o teh stvareh, kot jih opisuješ. Ker hodiš po svetu odprtih oči, te prosim, da si jo ogledaš in mi sporočiš iskreno mnenje ali pa mi pošlji nasvet, kaj naj še izboljšam.
Poišči me na naslovu:
http://komunikeweb.net/freeslo.htm
in se javi.
Lep dan ti želim 🙂
Različni smo in spreminjamo se… večinoma ravno na osnovi težkih situacij. Sama sem hvaležna za vsak dan. Za starša, ki sta še kar zdrava, za službo, za svoje zdravje, za to, da sem se oblikovala tako, kot sem se. Na srečo v življenju nisem imela skrajnih situacij, čeprav ni bilo ravno o.k. Ko sem bila mlajša, sem brala Castanedo in sem se zelo zamislila nad njegovim učenjem, da je Smrt naš največji prijatelj, ki vedno sedi na naši levi… in kdor se tega zaveda, verjamem, živi drugače.
Živa, hvala.
Draga Hope!
Nobena bolečina ni večja od bolečine, ki jo občutiš ob izgubi ljubljenega človeka. Z njegovo smrtjo pa ne umre tudi ljubezen in ljubezen je vez med svetovi. Sama praviš, da je ljubezen do nje ostala taka, kot je bila. Poišči moč v tej ljubezni, ne obžaluj, česar nisi mogla storiti, dokler je še živela. Stori to zdaj! Tvoji mami bi bilo najbrž zelo hudo, če bi te videla strto, brez veselja do življenja, zazrto v preteklost. Ohrani jo v spominu in v svojem srcu, vendar počasi prisluhni tudi življenju okrog sebe. Morda te kdo potrebuje, morda lahko komu pomagaš!? Zaradi bolečine, v kateri se kališ, boš nekega dne boljša žena in mati, boljši človek…
Želim ti vse dobro !
Upanje umre zadnje, draga Bejby! Saj veš, kako pravijo: Kar te ne ubije, te naredi močnejšega! Moje mnenje je, da nam življenje nikoli ne naloži več, kot lahko nesemo. Presenetilo pa me je, koliko človek lahko prenese. Veliko več, kot bi si mislil. S tem, da si šla na devet operacij, si jasno pokazala, da imaš življenje rada in, da ne misliš kar odnehati. Vsak ima svoje trenutke slabosti, ko se sam sebi silno smili, ko ga premaga bolečina, ali ko je enostavno utrujen od boja. Vendar tudi takrat vemo, da so to le trenutki, da je jutri nov dan.
Želim ti uspešno okrevanje in veliko pozitivne energije!
Prepričana sem, da je največkrat to edini način, da človek doživi spoznanje. Saj to o lepoti in vrednosti življenja so nas učili že starši in učitelji, napisano je v mnogih knjigah, vendar je to vse le teorija, dokler se izkušnja ne dotakne tvojega srca. Izkušnja je zagotovo najboljša učiteljica na vseh področjih življenja. Žal pa ti najprej da pisati kontrolko, šele potem ti snov razloži..
lp 🙂
Stran sem si ogledala in mi je zelo všeč. Malo sem se sprehodila po arhivu in vidim, da v svoje delo vlagate veliko volje in truda. Najbolj všeč pa mi je iskrenost, ki zaznamuje vašo stran. Jasno je namreč, da ne gre za kako suhoparno teorijo, pač pa tako v resnici mislite.
Želim vam veliko uspeha !