Srcek nehal biti v 13. tednu
Živjo!
szahod, hvala za skrb. Nisem uredu, niti ne morem reci, da mi gre na bolje, vendar je še vse tako sveže. Na ciscenju sem bila v petek. Najbolj grozna izkušnja v mojem življenju in ne vem, ce bom še kdaj pripravljena it skozi nosecnost. Hvala Bogu za cudovitega moza in uvidevne prijatelje, ki ne drezajo vame oz. v naju. Te dni smo vsi štrije (imam dva fantka) doma in se crkljamo ter uzivamo drug ob drugem. To mi še najbolj pomaga.
Kako si pa ti?
Od čiščenja je že tri tedne in je že precej lažje. Včasih še razmišljam o tem, vendar vedno manj. Vprašanja so še vedno prisotna, vendar vem, da ne bom dobila odgovora. Počasi že razmišljam o novi nosečnosti. Zavedam se, da ne morem ničesar spremeniti in da je potrebno iti dalje. Vem pa, da z novo nosečnostjo ne bom odlašala, saj dlje ko bom odlašala, težje bo. Pred več kot 12 leti sem padla s konja in nisem zbrala poguma ter še sedaj se nisem več povzpela nanj. Moram nazaj v boj, nočem obstati na mestu. Poročaj kako ti gre.
Sočustvujejm s tabo, meni se je zgodilo enako v mesecu maju.
Sedaj mi je hudo, ko pomislim, da bi se skoraj že pripravljala na porod…pa še zanosim bolj težko…
Edina tolažba sta moj sin in mož…za njiju sem neizmerno hvaležna,… ko vidim sodelavke, ki so že krepko čez 30, pa nimajo otrok, pa čeprav si jih želijo…se vseeno počutim, da me ima življenje rado in uživam z njima dvema vsak trenutek, ki ga imam na razpolago…