Danes sva se dokoncno razsla… zakaj? Nobenga pametnega razloga…
Pac pravi da ima dost, da ne ve vec kaj naj naredi, da zgleda ne zna/noce tako resne veze…pac sluzba mu pomeni vse…vse lepo in prav…
Problem pa je, da imam jaz obcutek, kot da sem full izgubila, da sm se premalo potrudila, da bi morala se enkrat poskusit, ker tako zelo boli, kot ni se nikoli poprej… in v meni me crvicek grize… pa ceprov v glavi vem, da ne gre, mi srce hoce njega nazaj… kaj nej naredim? Koga poslusam, razum ali srce? Jest sm ze cist zmedena…

če ne gre ne gre, nesmiselno je rinit v nekaj kar ne more bit. nekomu je vedno hudo, ni pa tako tragično kot bi lahko bilo, če bi ostala skupaj. Zatorej sprejmi nastalo situacijo kot je, če se še kdaj zbližata super, če ne, imata lepe spomine in tako jih tudi sprejmita. Očitno je,d a nekdo še ni zrel, za skupno življenje, saj še sam ne ve kaj bi rad. Nobenega pametnega razloga, preprosto mu nekaj manjka.

no temu rečemo iskanje samega sebe, ko nam je vsaka druga obveznost odveč, saj imamo preveč dela s samim seboj. Boš videla, čez nekaj časa bo želel priti nazaj, ampak zaradi osamljenosti, razen če ne bo takoj našel druge, na tebi pa je izbira ali greš nazaj ali ne. Žal pa to ni ravno najboljša rešitev, da bi zaradi osamljenosti zopet prišla skupaj. Veliko bolje je, da ostaneta prijatelja, vendar je tako najbolj prav, da vama ostane to razvoj vajine notranjosti in iskanje pravega partnerskega življenja, kajti tisto kar nas ne ubije nas ojača.

In življenje nam je največja izkušnja in šola, problem je samo takrat ko življenje ni vedno življensko. Vendar ga moramo tudi takega sprejeti z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi.

Ti pa le pogumno naprej.

primož

Ja vem, vse kar si napisal je res… hvala za odgovor…

Najbolj me mede, da v glavi vem da je tako najbolje, da on ni zrel za en lepo odnos, da je prevec egoisticen, medtem ko jest rabim nekaj, na kar se lahko oprem, zaupanje in neznost…
Ampak srce ga zeli nazaj, daje mi obcutek, da se nisem dovolj prilagodila, potrudla, da nisem naredila dovolj da bi bil srecen ob meni, da bi si zazelel spremeniti, da bi bolj resno vzel vse skupaj…
Vem da bo cas pomagal, da razum prevlada nad srcem, ampak zdej mi je pa tko hudo, tko si ga zelim nazaj, da ne morem spat, ne morem jest… pa ne vem zakaj me je tako ruknilo, nikoli me se ni ta crvicek razjedal da ga moram dobit nazaj…

Ravno nasprotno, razum ne sme prevladati nad srcem. In če razmišljaš, da se nisi dovolj potrudila in da ga moraš dobiti nazaj, potem to ni srce. Srce ne razmišlja in nikoli nisi ti kriva, če mu nisi zadosti dajala, da bi mu morala večkrat prati , likati, ga vabiti ven, mu izkazovati pozornost…..in tako naprej. pravilno razmerje je 50 : 50 in nič več in nič manj in to iz obeh strani. Kolikor daje eden mora dajati tudi drug.

Ti pa preprosto rabiš več, čeprav pa vedno misliš, da boš morala začeti spet znova in temu zopet rečemo strah pred samoto. ker se zavedamo, da bomo morali ta več iskati pri nekom drugem in to od vsega začetka, ja in to nam je težko, zato pa si tako obupno želimo tistega, ki ga poznamo nazaj, ker se nam ni potrebno več truditi za nov odnos.

Moraš pa vse skupaj karikirati, kot da bi zidala novo hišo. Vsaka hiša na starih, trhlih ali slabih temeljih, naj ima še tako lepo fasado, ne bo varno stoječa hiša.

Začni jo delati popolnoma na novo, z novo parcelo in zdravimi temelji, ki bodo imeli dobro mešanico 🙂

primož