Pozdravljeni,

sem fant star skoraj 30 let. Odločil sem se da se obrnem na vas. Hvala da lahko tukaj zaupam moj problem. Živim dokaj običajno življenje kot ostali. Zaključil sem faks, se zaposlil, imam prijatelje, hobije,… Ob tem pa me spremlja sramežljivost in nesamozavest. Teh dveh črvičkov bi se rad rešil in gradil na sebi, saj me ovirata pri vsem.

Največji problem se kaže v službi. Sem na novo zaposlen in sem v procesu uvajanja. Imam veliko novega za se naučiti (veliko si zapisujem v beležko). Ob tem pa ko me zagrabi stres, zaradi kakršnekoli stresne situacije, hitreje pozabljam stvari, ali zmrznem ko me kdo karkoli  vpraša, … Skratka se zaradi tega držim bol zase in molčim. Ko dobim kakšno nalogo od šefov, me prehitro preplavijo občutki nesamozaupanja vase ter kar čutim kako bom kar naenkrat občutil paniko (čeprav znam bit zgovoren/zabaven med prijatelji,..)

Največji problem pa predstavlja, ko se zberemo med pavzo na kavi in zraven prisedejo še punce podobne starosti kot jaz. Takrat moji možgani zmrznejo, nevem kako se v resnici to navzven kaže (bi moral vprašat katero). Uglavnem, ali sem tiho, ali rečem/naredim kaj čudnega, se mi tresejo roke itd. Še posebej pa nastopi problem v situaciji ko se znajdeva s punco/sodelavko sama. Vglavnem nerodno mi je in rad bi se tega rešil. Lahko da moram samo spremeniti vzorce v glavi. Ker mam občutek da nimam kaj povedat. Sploh pa s puncami, kaj naj se pogovarjam. Sicer imel sem dve krajši in eno daljšo vez s punco, a zdaj že kar ene 7 let nič.

Pa bi rad spoznal katero. Je tu kakšna, za se pogovarjat. Da malo predebatiramo glede teh problemov. Lahko gremo tudi na kavo.

Pa lep dan še naprej.

Glej, jaz sem star 32 in imam popolnoma iste probleme. Sem po naravi samotar in kaj čem? Tu in tam imam kakšno besedo (ki včasih niti ni povezana s tematiko), večinoma pa sem zgolj opazovalec pogovora. Medtem ko študiram, kako bi se vključil, debata teče dalje in ne sledim. Včasih mi je to prav stresno.

Najbrš pa ti je jasno, da brez komunikacije ne bo nič. Komunikacija je ena zapletena stvar. Niso dovolj samo besede. Pomembno je, na kakšen način boš to povedal, s kakšnim tonom, kako bo povedano izpadlo, potem je tu še neverbalno izražanje (kretnje med govorom) itd. Zdaj je spet razlika ali je ob temi manjša poznana množica ali ljudi različnih starosti, ki jih morda niti ne poznaš (boš imel tremo?). Seveda pa ti mora biti ob vsem tem poznana tudi tematika pogovora. Point vse komunikacije je, da so tvoji odgovori oz. vprašanja na mestu in da jih izraziš na primeren način. Eni so pri tem bolj spretni, drugi smo prav nerodni… kakor ti je prirojeno. O tem sem veliko razmišljal in zmeraj prišel do zaključka, da se tega ne moreš naučiti, lahko pa do neke mere izboljšaš.

Velik vpliv na razvoj komunikacije ima tudi služba oz. poklic. Jaz sem dolgo časa delal v pisarni z manjšo ekipo, novih ljudi skorajda nisem spoznaval. Kako to vpliva na sposobnost komunikacije, si najbrš lahko predstavljaš. Odkar sem pred kratkim zamenjal službo pa opažam napredek. Ker sem zdaj veliko na telefonu in na terenu, mi je potem tudi nasplošno pogovor lažje začeti.  Če sodelavk ne poznaš, začni z osnovnimi vprašanji: Kako dolgo že dela tu? S čim točno se ukvarja? Ima kakšne hobije in katere? Potem pa pogovor že steče in glede na to, kako se odvija, prilagajaš vprašanja. Bodi pa ob pogovoru brez nekih pričakovanj o načrtov s sodelavko. Če želiš, da ti bo kaj več kot sodelavka, boš moral poskrbeti za smeh – veliko smeha (to pa pri meni ne gre). Saj, če si imel nekaj vez, potem sigurno veš, kako to gre.