pozdravljene punce,tudi jaz sem se znašla v začaranem krogu hrane.občudujem vas tiste ,ki ste si upale priznati svoje probleme oz bolezen svojim bližnjim.Jaz se tega ne upam doma sem v majhni vasici kjer se vse takoj zve in me je strah očitujočih pogledov in neprijaznih opazk.Da pa bi zaupala prijateljicam ki jih je kar nekaj res dobrih se pa ne upam,ker me je tako prekleto sram ,pa vem da bi mo bilo mnogo lažje.
kako ste se pa ve odločile oz zbrale pogum ,da ste se izpovedale svojim najbližjim?

se mi pa zdi lepo da si vsaj tu na forumu pišemo kako se počutimo in iz srca upam ,da nam bo VSEM uspelo se izvlečt iz te more,ker je življenje v tistih dneh ko ti nekako znese bit normale tako lepo potem pa spet ta demon ………

pišite….

Pozdravljena, tajka!

Lahko te razumem, kako se počutiš… Pri meni je bilo podobno – manjši kraj, sosedje vedo vse o vsem in vsakem… Ker se je pri meni začelo z anoreksijo, so domači kar sami opazili, da ni vse ok, na pobudo profesorice v gimnaziji pa so mi tudi poiskali psihiatrično pomoč. Seveda jim je bilo strašansko nerodno (kaj šele meni… – sploh po tem, ko me je mama enkrat zasačila pred školjko…) in tu in tam se je mama vprašala, kaj bodo pa sosedje rekli. Ampak konec koncev sosedje niso tisti, ki bi me lahko ozdravili in njihovo mnenje mi je bilo toliko pomembno kot predlanski sneg. Pa očetu tudi. Sicer pa se s starši po tem, ko sem začela obiskovati psihiatrinjo, nisem več veliko pogovarjala o tem. Še danes mi je o tem pred njimi zelo nelagodno govoriti in jim zagotavljam, da je vse v redu (vidimo se bolj poredko, ker ne živim več doma), probleme pa zaupam drugim.

Preden sem se udeležila skupine za samopomoč, je bilo tudi meni zelo težko govoriti o bulimiji (o anoreksiji niti ne toliko, saj so vsi videli, da z njo nimam več problemov…). Najprej sem torej o tem spregovorila tam, v varnem krogu sotrpink. To je res vzpodbudno in zelo blažilno, vsaj zame je bilo. Govoriti z nekom, ki te razume, ki preživlja podobne travme, to je meni resnično zelo pomagalo. Tam sem spoznala krasna dekleta, ki so vsaka s svojo zgodbo obogatile naša življenja.

No, naslednji korak je bil povedati prijateljicam, ki nimajo problemov s hrano, o bulimiji. To sem zaupala samo eni, ker sem tako čutila. Ostale moje prijateljice in znanke povečini vse vedo, da sem imela motnje hranjenja, ampak vedo le za anoreksijo.

No, z obiskovanjem skupin za samopomoč sem se tudi bolj odprla ljudem, lažje sem govorila o vsem, ne samo o motnjah hranjenja. O tem sem govorila z več ljudmi in ugotovila, da če sem se jim sama odprla, sem izvedela veliko več o njih, velikokrat prav o tem, da tudi oni trpijo za kako motnjo hranjenja… Ne vem, kako je to, ampak kar naenkrat so mi znanke zaupale svoje tovrstne težave – kot da bi imela na čelu napisano, da sem šla skozi vse to. To mi pomeni res veliko in mi je zelo obogatilo življenje ter poglobilo odnose z nekaterimi ljudmi.

Zadnji korak je bil povedati fantu o bulimiji. O tem, da imam za sabo izkušnjo anoreksije, sem mu povedala, še preden sva postala uradno par… Kaj morem, ne znam lagati… To informacijo je zelo pozitivno prenesel – bil je razumevajoč. Kasneje, ko sva že hodila nekaj mesecev, sem mu povedala tudi za bulimijo in je tudi to zelo razumevajoče prenesel. Sama ne bi vzdržala živeti s človekom, ki ga ljubim, ne da bi mu povedala za te zadeve. In tudi pri njem se je izkazalo to, da je moje odpiranje njemu vzpodbudilo njegovo odpiranje meni.

Težko, zelo težko je živeti z občutkom sramu. Rada bi ti rekla, da si s tem občutkom ne zaslužiš živeti. Najhuje je, če si s tem občutkom sam samcat. Zato ti želim, da bi zbrala pogum in – če ne drugam – se odprla vsaj nam tu na forumu, da bomo skupaj kako besedo rekle/i. Je pa vsekakor zelo koristno, če se poskusiš udeležiti kakšne skupine za samopomoč – no, pa saj mogoče si se že. Vsaj meni je skupina zelo pomagala, sploh pri komunikaciji z zunanjim svetom. Dala mi je predvsem to, da mi danes o svojih čustvih ni problem spregovoriti praktično s komerkoli.

Glede domačih in prijateljic pa – ravnaj po občutku. Sem za to, da vsekakor nekomu zaupaš težave, vendar pa ni nujno, da veliko ljudem. Nikjer ne piše, da bi domačim ali prijateljicam o tem morala karkoli povedati. Zaupaj tistim, za katere meniš, da bi te razumeli oz. ti skušali pomagati. Najmanj, kar potrebuješ, je, da bi te še kdo obsojal zaradi motnje hranjenja.

Sama sem zelo dolgo v sebi pestovala sram zaradi motenj hranjenja in strah, kako bi bilo, če bi določeni ljudje za to izvedeli. Ko sem se odprla, se mi je svet spremenil na bolje. Nisem pa se odprla vsem, pač pa sem se glede tega ravnala po občutku. Tudi tebi želim, da ne bi več sama nosila tega težkega bremena in da bi bilo dnevov, ko je življenje lepo, čim več!

Drži se in če ti bo, mi lahko tudi pišeš na elektronski naslov: [email protected].

B.

a te lahko vprašam, kam si hodila v skupino za samopomoč?jaz imam zdaj tudi grozne težave z druženjem ,najbolj mi je bedno, ker trenutno nikamor ne grem razn v službo,drugam pa se mi ne da,ker imam občutek da vsi zijajo vame, ker sm pa res neki kilc dobila gor in je prov bedno poslušat o si se mal poredila pa taka bedna vprašanja
pa zanima me kako zgleda ta skupina za samopomoč?

lepo pozdavljena in uspešen teden ti želim

Kaj pa če nimaš nobene možnosti za vključitev v skupino ker je ta predaleč? Jaz tudi živim v manjšem kraju s starši in sem čisto sama s tem problemov… zgoraj sem tudi na kratko opisala pod nikom “pomoč prosim” (mi je pač prvo prišlo na pamet).. Kaj narediti če si želiš zdravljenja in imaš starše ki ne razumejo? Jaz nevem kok lahko moja mami, kljub temu da je velikokrat opazila ostanke hrane na wc-ju, še vedno laže sama sebi.. noče se pogovarjat o tem..sicer neve pri čem sem pa lahko povedam da zelo globoko in v krizi, in boli me da bolezen ne jemlje kot odvisnost ampk pač kot poneumljenost ljudi?! In mi to celo večkrat pove ko vidi kakšno suho punco ali manekenko na televiziji.. Ravno tako prijatelice.. edino enkrat se res začutila da se eni lahko zaupam.. pa ko sem ji samo omenila motnje hranjenja, ni niti vedla točno povedat kaj je anoreksija ali bulimija.. sem vidla da nima veze, da ne bi razumela.. Naj počakam še leto in pol da grem od doma in se s tem spoprimem sama? Ker zdaj vem da ne morem sama… ampak eno leto in pol se mi zdi tako veliko.. saj traja že 5 let in vedno samo čakam in gledam kako mi gre na slabše… Tako da bom zelo vesela vseh ki se boste želele o tem pogovarjati!
Lep pozdrav!

Pozdravljena, Tajka!
Tudi če nas je nečesa še tako sram, pridejo trenutki, ko to želimo deliti z nekom. In glede na to, kar praviš o tvojem okolju, še dobro, da imamo internet in forume:)
A morda se pa najde kdo v tvoji okolici, za katerega boš ocenila, da je vreden zaupanja, da mu poveš kako je s teboj in kakšni so tvoji problemi s hrano.Če ne pa si daj priznanje vsaj za to, da si se oglasila na forumu in morda je tudi vključitev v skupino sotrpinov/sotrpink dobra ideja.
Pri iskanju pomoči ti pa tudi svetujem, da ne čakaš, da težave same minejo… Upam, da ti bodo druge kaj pomagale s svojimi izkušnjami.
Fino, da si se oglasila.

Draga Loli,
včasih starši in okolica dolgo tajijo, ali tako malo razumejo tovrstne težave, da je kar groza. Nekateri samo rabijo dlje časa, da razumejo, drugi rabijo 10 ali več razlag, tretji pa res ne razumejo nikoli. Torej ne še obupati nad tvojo okolico. Morda jih je tudi strah zate, pa si zato zatiskajo oči, da s tabo pa ni tako hudo. Ker če bi si priznali, bi se morda le še zjokali.
Lahko pa rečeš mami, da rabiš pomoč, tudi če se njej to ne zdi tako velik problem – ji rečeš, da pri tebi pa zdaj je in da rabiš pomoč. Mogoče da gresta prvič skupaj, da ji “tam” povejo, kako hudo je to. Ali da jo prosiš, če te vsaj pusti (če te že ne pelje tja) da greš, ker te skrbi tudi za zdravje.
Držim pesti, da ti neka varianta uspe!

Pozdravljena, Tajka!

Oprosti, da ti šele sedaj odgovarjam, ampak v vmesnem času nisem imela možnosti pisati na forum.
Na skupino za motnje hranjenja sem hodila v Ljubljani, v času študija, saj sem sicer tudi jaz doma iz krajev, kjer je tovrstna pomoč precej oddaljena. Sem pa zbirala kaka tri leta pogum, da sem se končno prijavila na skupino. In nikoli, ampak res NIKOLI mi ni bilo žal, da sem se ji pridružila.

Tam smo se predvsem veliko pogovarjale – o tem, kako se počutimo, kaj se nam dogaja v življenju… delale smo kakšne zanimive vaje, pri katerih smo spoznavale več o sebi in o tem, zakaj so pri nas izbruhnile motnje hranjenja. Dobile smo tudi veliko koristnih in čisto praktičnih napotkov, kaj storiti v takšnem in podobnem primeru, kako omiliti posledice motenj,… To, da sem imela vsak teden možnost, da sem se za urico ali dve lahko razgovorila na varnem teritoriju in poslušala druge punce s podobnimi problemi, hkrati pa dobila tudi odgovore na vprašanja v zvezi z motnjami hranjenja, mi je vlivalo pogum in samozavest za boj za ozdravitev. Brez obsojanja ali zgražanja ali očitanja ali omalovaževanja mojih težav… Nisem bila več sama!!! Lepo mi je bilo v skupini in kar hudo, ko so prišle počitnice. Pa sem potem šla še v drugo skupino, pa v tretjo itd. Spoznala sem kar nekaj prijaznih in podobno mislečih punc, sorodnih duš….

Tako kot je zapisala že Ana – kljub oddaljenosti poskusi najti kakšno skupino ali druge vrste pomoč, če čutiš, da jo potrebuješ in si jo pripravljena sprejeti! Splača se!!!

B.