Spoštovani,

ker ste mi enkrat že prijazno odgovorili, se še enkrat obračam na vas, saj ne poznam nobenega drugega porodničarja, na katerega bi se lahko obrnila za strokovno mnenje. Upam, da si boste uspeli vzeti nekaj časa za odgovor, kljub temu, da ne gre za neko “nujno situacijo”.

Sem drugič noseča, PDP imam v februarju. Prvič sem rodila pred 2,5 leta. Porod je bil umetno sprožen, 14 dni pred PDP, zaradi postavljenih dveh diagnoz, ki sta se tekom poroda izkazali za napačne (nobena ni držala – vse je bilo ok). Za sprožitev poroda sem dobila vaginaleto prostaglandina in sicer 4x v 30 urah. Popadki so se sicer začeli precej kmalu, a MV je bil popolnoma nezrel in se nisem nič odpirala. Po 2 dneh hospitalizacije (dnevu in pol stopnjujočuh popadkov) so me poslali v porodno – MV še vedno zaprt, zelo hudi popadki na 2min. V porodni so mi takoj predrli plodove ovoje in dali infuzijo (ne vem, kaj sem dobivala, vem samo, da so bile v žilo priključene 3 cevke). V porodni sem bila 6 ur in ves ta čas je bil en sam neprekinjen popadek, ki je samo nihal v intenziteti, premorov ni bilo. Bolečine so bile tako neznosne, da sem na vrhuncih popadka večinoma izgubljala zavest. Ko je padel utrip tudi plodu, so zadevo še pospešili in po treh močnih iztisnih popadkih in raztrganju presredka sem rodila deklico.
Moram poudariti, da nimam nizkega praga bolečine, poroda se nisem bala, bila sem pozitivno naravnana in zaupala sem osebju. Kljub temu je bila to zame (in za moža) izjemno travmatična izkušnja, tudi punčki so se poznale posledice težkega poroda.

Zdaj pa me zanima, ali je to, kar sem doživljala res “normalna” porodna bolečina? Sama sem mnenja, da je bilo tako, ker je bilo telo še popolnoma nepripravljeno na porod in je bilo vse skupaj na silo sproženo in pospeševano. Potrebovala sem veliko časa, da sem dogodek predelala in se z novim zaupanjem odločila za drugega otročka. Želim si roditi naravno, ker si želim doživeti “pravi” porod, ki bi ga vodilo moje telo in bi lahko sodelovala z njim. Kljub vsemu me je zaradi spominov na prvi porod strah, zato me zanima, če je po vašem mnenju porod, sprožen na opisan način, za porodnico težji, kot če se odvije naravno, z lastnimi popadki. (Ko sem to vprašala gospo, ki je porod sprožila, je rekla “Popadki so popadki”.)

Se opravičujem zaradi dolgega pisanja. Upam, da boste kljub vsemu našli čas za odgovor, saj bi mi zelo pomagali pri pripravi na drugi porod.

Vse dobro.

Nina

Spoštovani,

v bistvu težko komentiram odločitev za sproženje poroda, zlasti brez poznavanja vseh dejstev, ki so k temu vodila. Sproženje poroda je pogosto preventivni ukrep, da bi preprečili slab izid nosečnosti in včasih pri oceni nujnosti tudi zgrešimo. To je najlažje ilustrirati s podatkom, da moramo narediti 10 ali 50 ali celo 100 preventivnih posegov, da preprečimo 1 ali 2 tragična izida, kar pomeni, da bi se po tem lahko 9 ali 49 ali 99 porodnic zgražalo nad ukrepom, katerega potreba se je izkazala za zmotno. Toliko pač lahko povem v bran ukrepom, ki temeljijo na ne popolnoma zanesljivih diagnostičnih metodah, kakršne pač uporabljamo v porodništvu.
Če tokrat ne bo razlogov za domnevo, da bi lahko bil vaš plod ogrožen, bo mogoče počakati dalj časa in morebiti tudi do spontanega začetka poroda. Sicer pa so tudi umetni popadki lahko šibkejši, če se jih primerno odmerja. Res je, da ob naravnem spontanem porodu redko pride do premočnih popadkov, po drugi strani pa naravni porod lahko prav zaradi tega tudi zastane in brez dodatnih ukrepov lahko traja tudi več dni. Najti je torej potrebno le ustrezen kompromis.

Najlepša hvala za vaš odgovor.

Kar se tiče motiva za sprožitev poroda (sum na zastoj rasti ploda in premalo plodovnice), verjamem, da je osebje ravnalo v najboljši veri, da prepreči morebitne negativne posledice. Tudi razumem, da se raje ukrepa preventivno, kot da se dopusti možnost (pa čeprav minimalna) tragičnega izida. Prepričana sem tudi, da niso sprožili poroda zaradi golega užitka ob neznosnem trpljenju porodnice, tako se je pri meni pač zadeva odvila… Na to temo bi lahko napisala še cel roman, ki mi ne bi prav nič koristil pri drugem porodu – kar je bilo je bilo.

Bistvena informacija, ki mi je trenutno pomembna in mi je lahko v pomoč (pa čeprav samo kot psihična opora) se nanaša na porodno bolečino. Če sem iz vašega odgovora prav izluščila, naj ta pri “normalnem” porodu ne bi smela biti tako intenzivna, da ženska ob njej izgublja zavest. V nasprotnem primeru (če je to nekaj pogostega in “normalnega”) pa bom raje resno premislila o epiduralni…

Prijazen pozdrav!

Nina

Bolečina je žal zelo subjektivno obarvano doživljanje in nanjo vpliva marsikaj, žal tudi pretekle izkušnje, strah, vajenost prenašanja bolečih signalov, motivacija oziroma cilj ter nadzor nad dogajanjem oziroma sposobnost prepuščanja v tujo skrb. Vsekakor EA ni slaba stvar, nasprotno, prepričan sem, da omogoča marsikateri ženski preusmeritev pozornosti v bistvene reči, ker jih lahko bolečina preveč ohromi ter njihovo pozornost odmakne od bistva, takšna pa pri porodu slabo sodeluje in to vse skupaj le še poslabša.

Vem, da je doživljanje in obvladovanje bolečine popolnoma subjektivno in, da na to vplivajo premnogi dejavniki – en od njih je zagotovo travmatična pretekla izkušnja, za katero se trudim, da bi jo predelala in ne samo potlačila v podzavest, saj se v tem primeru prav rado zgodi, da izbruhne v vsej svoji moči ravno v najslabšem možnem času. Da bi lažje razumela, zakaj je bilo pri prvem porodu tako, bi mi zelo pomagal preprost odgovor strokovnjaka na vprašanje: Ali so umetno sproženi porodi v večini primerov za porodnico težji, kot spontani (da ali ne)? Kot strokovnjak porodništva z ogromno izkušnjami in prisotnostjo pri takšnih in drugačnih porodih, zagotovo imate mnenje o tem… Po drugi strani pa, glede na veliko število sproženih porodov, razumem, da porodničar z jasnim odgovorom ne želi prestrašiti vseh tistih žensk, pri katerih mora biti porod umetno sprožen.

Osebno sem še vedno prepričana, da je žensko telo ustvarjeno za rojevanje, da je to normalen fiziološki proces, ki ga v ugodnih okoliščinah zmore sleherna ženska. Kot takšnega si ga želim doživeti in to je en razlog, da bi vzela EA samo v skrajnem primeru (npr. ob ponovnem umetnem sproženju). Poleg tega pa ne vem, če sem sploh primerna kandidatka za EA, saj imam z MR diagnosticirano skuliozo, poudarjeno lordozo v križnem delu, herniji diska med L4-L5 in L5-S1 in degenerativne spremembe na omenjenih vretencih. Tudi to je močan razlog, da se po svojih močeh čim bolje psihično pripravim, da bo porod lepo doživetje (s tem ne mislim brez bolečin), saj predpostavljam, da je EA pri moji diagnozi težko oz. neizvedljiva.

Najlepše se vam zahvaljujem, da ste si vzeli čas in napisali svoje mnenje. Če imate še kakšen komentar na moje zadnje sporočilo, bi ga bila vesela, v nasprotnem primeru pa pozdravljam vašo neumorno pripravljenost pomagati ženskam preko foruma. Kar tako naprej in vse dobro!

Nina

Spoštovani,

sprožen in stimuliran porod je lahko v toliko bolj boleč, ker nimamo “tahometra”(brzinomera), s katerim bi lahko objektivno merili potrebne odmerke za umetne popadke., Edino kar imamo je merjenje števila, trajanja in subjektivno ocenjevanje moči popadkov, kar pridobivamo posredno (hitrost odpiranja). Naravni porod ima pač svoj naravni razpon odziva na lasten oksitocin, umetnega pa lahko teoretično dodamo tudi v toksičnih odmerkih. Vsa umetnost je torej v načinu stimulacije. Kar zadeva EA, pa bi se strinjal, da niste najboljši “model” zanjo, saj so bolezni hrbtenice med kontraindikacijami.