Sprostitev – pogoj za zanositev
Imam en problem, ki ga nikakor ne morem rešiti.
Sem mati 2 leti in pol starega sina in z možem si zelo želiva še enega otročka.
V nekaj mesecih (10) nama še ni uspelo. Za prvega ni bil nikakršen problem.
Mislim, da sva oba zdrava. Edini problem je v tem, da se jaz ne morem nikakor sprostiti in pozabiti misliti na nosečnost. Ko pride menstruacija si pravim “zdaj se pa ne bom več sekirala, bo pa naslednji mesec”, a ni tako. Skozi ves čas imam pred seboj samo misel na nosečnost. V službi sem precej obremenjena, odnosi s šefom niso čisto “pošlihtani”. Doma imam taščo, pred katero moram marsikatero stvar primolčati, čeprav imam jaz prav, da ne pride do prepirov. Menim, da vse to vpliva na zanositev.
Kaj vi menite, kako naj skušam pozabiti na vse te stvari, ki me bremenijo, ali ste imeli morda podobne probleme in kako ste jih rešili, ali imate kakšen dober predlog, kako se sprostiti???????!!!!!!!!!!
Najbrž stres,ki smo mu v današnjem času izpostavljeni vpliva prav na vsa področja našega življenja.In prevelika želja je tudi stres (da o tašči ne govorimo). Saj praviš, da enega otročka že imaš in, če me spomin ne vara so v teh letih taki angelčki, da bi jih človek ves čas gledal, poslušal in se igral z njimi.Uživaj te dni, ker je vsak dan neponovljiv. Zagotovo bo tudi naslednja nosečnost prišla; morda tvoje telo še potrebuje počitek po prvi nosečnosti in še ni pripravljeno…Opomni sama sebe, da enega otroka že imaš in pomisli, kako huje bi bilo, če bi takole čakala prvega.Medtem, ko čakaš uživaj s svojim sinom in možem!
lp
Par bi naj prvič poskušal z zanositvijo do 18 mesecev. Ker pa vidva poskušata v drugo, mislim, da je tudi čas, da obiščete zdravnika. Ovulacijo se da spodbuditi tudi s tabletami in večina žensk po njih zanosi, vendar se morate natančno držati navodil (kateri dan imeti potem spolni odnos itd.).
Razlogov za neplodnost je lahko več, večine se nikoli ne odkrije, stres seveda ni izključen. Kot prvo pomoč vajini težavi si torej lahko privoščita sproščujoč nekajdnevni dopust, med katerim bi na vašega prvega otroka pazila tašča. Kot dolgotrajno terapijo za vaše zdaj ne ravno harmonično življenje pa moram priporočiti čimprejšnjo odselitev od tašče…
Lina
Ko sem bila stara 12 let, sta se moja starša (tudi na moje prigovarjanje) odločila, da bomo imeli še dojenčka in začela “intenzivno delati na tem”. Po letu in pol vsako mesečnih razočaranj, sta se odločila – imata pač mene, zdrava sem, … nekaterim še en otrok ni dan. Pač ne gre. Odšli smo na dopust in naslednji mesec je bila mama noseča. Pa naj še kdo reče, da ne gre za psihični pritisk. Upam, da bo tudi vama uspelo.
Tudi sama se trudim zanosit (6 mesecev) in nama zaenkrat še ni uspelo. No, skoraj je, če ne bi en mesec nazaj imela zgodnji spontani splav.
Ginekolog mi je rekel, da je zelo veliko odvisno od psihe (ker sem drugače zdrava in je vse o.k.). Ker sem sama bila dobesedno obsedena z nosečnostjo nekaj mesecev, sem se po splavu malo zamislila in sklenila, da bom poslušala ginekologa in ostale, ki svetujejo “odklop” od vsega tega. Tako sva, ko se je mož vrnil s službenega potovanja pred 14 dnevi, nazdravila s šampanjcem mojo odločitev, da ne bova “namerno” delala na tem in da se o tem sploh ne bova pogovarjala nekaj mesecev. Moram priznat, da mi je lažje, ker sem bila resnično preobremenjena s tem. Drugače pa imam fino službo, super taščo (ki sploh še ne ve za najin trud), tako da sem prepričana, da sva se preveč trudila.
Lahko mi tudi pišeš, saj je velikokrat lažje, da izliješ svoje skrbi nekomu, ki ga ne poznaš.
Mislim, da je prvi korak pregled pri zdravniku. V dveh letih in pol lahko pride do marsikakšne spremembe v organih, ki pa so lahko čisto enostavno ozdravljive.
Razlogov za neplodnost je res veliko, vendar se jih VEČINO odkrije. Težje je pri nepojasnjeni neplodnosti (za katero trpim sama), kjer so po vseh možnih pregledov fizični vzroki izločeni pri obeh partnerjih.Torej, nobena od nas ni strokovnjak, zato je najboljše čimprej k zdravniku.
Pozdrav!
Pozdrav vsem,
tudi midva se trudiva zanositi že 2.5 leti ( stara sem 30 let ).
V tem času sem imela en zgodnji spontani splav – v bistvu sploh nisem vedela,da sem noseča,potem so mi ugotovili pregrado na maternici, jo operativno odstranili in že naslednji mesec sem zanosila ( !! ) – tokrat je embrio odmrl in so mi v 8 tednu naredili abrazijo.
Po vsem tem se sprašujem kako naj človek ne razmišlja o tem…..
Nekaj časa sem si obsedeno merila temperaturo in je bilo vse usmerjeno v “prave ” dneve,sedaj sem vse to že opustila…..vseeno pa vsak mesec čakam in opazujem,kdaj se bodo pojavili nosečniški znaki.
Če mi zna kdo povedati,kako naj pozabim in pustim času,da naredi svoje,bi bila nasveta zelo vesela…
Alenka
Spoštovana Lina
Sem prebrala tvojo pošto, ki imaš približno težave kot jaz. Jaz pa imam 13 letnega otroka, in isto kot ti moram trpeti taščo v službi isto ni sijajoče, največ zaradi mojega bolniškega staleža.Jaz pa že 10 let hočem imeti otroka pa ne morem, prvič ni bilo problema porod je tekel dobro.Bom ti povedala, da kot ti ko se sekiraš samo svoje zdravje podiraš kot sem ga jaz, da sem šla na 9 ginekoloških operacij, pa so mi zdravniki povedal, da to isto vpliva na psiho in jim verjamem. Sedaj sem bila že dvakrat na umetni oploditvi pa ne gre. Zato ti tudi Lina svetujem ne se sekirati ker veliko vpliva na tvoje zdravje, enkrat ko zboliš te pa ne bo nihče maral od moža do službe do tašče, glavo gor korajžo pa bo. Ne pa tako kot jaz sem se prepustila da sem zbolela ginekološko in psihično sem bila čisto že na robu, ampak hvala bogu me je pa rešila ena zelo dobra zdravnica, ki ji bom do smrti hvaležna. Verjami mi da takrat sem imela samo 42 kilogramov, da mi je tašča povedala poglej se kaka si ne morem drugače povedati oprosti ampak, prasica. Sedaj pa sem se dvignila z tla in imam 67 kilogramov, ki mi sedaj zavida na moji lepi postavi sedaj je pa ona shujšala jaz pa zredila tako, da sem sedaj boj težja kot ona, saj veš stari pregovor, da bog ima za vsakega šibo eni bolj prej drugi pa kasnej. In zamisli si kako je sedaj moji tašči, saj mi je povedala, da ji je žav za žalitev jaz sem taka oseba rada oprostim nikoli pa ne pozabim njenih besed. Sedaj ko ti pišem to pismo imam pred očmi mojo taščo kako mi je govorila kot, da bi jo sedaj videla ko govori. Oprosti na mojem dolgem pismu piši mi kaj če pa želiš mi pa pošlji tel. št. Veliko žensk smo se spoznali preko interneta izmenjali tel št. in sedaj se slišimo po tel. kaj ni lepo? Želim ti veliko potrpežljivosti vem da ni lahko ampak bolje tako kot, da zboliš. Še enkrat prejmi prav lep pozdrav in glavo gor.
MAGDA