Pri prebiranju vaših odgovorov o plenicah sem zasledila, da imamo starši otrok s pos.potrebami pravico do brezplačnega bivanja v bolnici ob otroku. Jaz kaj takega prvič slišim, pa ima otrok že 6 let in pol. Velikokrat sva bila hospitalizirana, pa sem vedno plačala sama, kljub temu, da sem doma, brez službe,… Ali mi lahko kdo pove kaj več o tej ,,pravici,,!?

Mateja,

mislim da to ni posebna pravica, vse je odvisno od same bolnice in njene organizacije. Nekje nič ne “komplicirajo”, drugje ne “komplicirajo”, le če plačaš, nekje pa ti dajo jasno vedeti, da nisi zaželjen.

Lep pozdav, Petra

Jaz sem vedno z otrokom v bolnici. Ko je bi še manjši sem prebedela vse noči ob postelji (sestre so običajno zelo prijazne in ti odstopijo celo svoj stol-počivalnik). Zavod plača doječim mamicam posteljo. Lahko jo plačate tudi kot samoplačnik- običajno pa nastopi ta problem, da so vse postelje že itak polne !!

Sedaj sem ob otrokovi postelji, dokler ne zaspi (tam ob 1o-ih zvečer) in sestre me tolerirajo in mi gredo celo odklenit. Pa zjutraj spet pridem.

Mislim, da Mateja sprašuje, če ti pripada spremstvo na napotnico (tako sem tudi sama prebrala tule nekje na forumu), vkolikor imaš otroka s posebnimi potrebami – motnjo v razvoju itd.

LP
Jous

Jous,

se bom pozanimala tole z napotnico, ampak mislim da ne gre.

Lep pozdrav, Petra

To sem napisala jaz. Z otrokom s posebnimi potrebami sem bila v splošni bolnišnici Celje, kjer je bil operiran za spuščanje testisa. Sama sem prvič koristila vse obroke, ker mož in ostali zaradi oddaljenosti in službe niso mogli priti na obisk prej kot okoli 19. 00. Ob sprejemu sem imela s seboj cel kup izvidov. Nakar se je neka mlada, prijazna sestra ustavila ob najini postelji in se začela z menoj pogovarjati o otrokovih težavah. Na koncu je rekla približno takole: mamice otrok s posebnimi potrebami (prizadetih) imajo pri nas spremstvo zastonj. Z mamico, ki je bila tudi v sobi s svojim otrokom (zdravim) sva se tudi o tem pogovarjali. Rekla sem, da mi je ob odpustu nerodno , da bi vprašala kako je s plačilom, saj sem bila vesela, da so me sploh sprejeli zraven, vendar sta mi moja soseda in mož rekla: vprašati pa res ni greh!! Ob dopustu sem šla v pisarno, kjer naj bi poravnala račun (cca. 15. 000 SIT) in sem vprašala, kako je z otroki s posebnimi potrebami. Odgovorila mi je, da je to res, vendar moram imeti napotnico otrokove pediatrinje – zase! Bila je zelo ustrežljiva in je rekla, da napotnico lahko pošljem po pošti. Šla sem do pediatrinje in sta obe s sestro to prvič slišali, vendar je rekla: če so vam tako rekli, zakaj pa ne!! po pošti sem napotnico poslala in dobila domov tudi potrdilo, da je s plačilom za spremstvo urejeno.
Vendar mislim, da je to res odvisno od bolnišnice, kajti z njim sem bila tudi v drugih bolnišnicah, pa sem vedno plačala (v bližini doma in je šlo vedno za majhne zneske, tako da tudi nisem nikoli spraševala)., pa mogoče tudi od otrokove starosti (takrat je bil star 2 leti).