Trenutno je moj življenjski slog preveč ležeren, da bi dosegla to, kar si želim, kar občutim kot ‘svoje poslanstvo’, zato hočem znatno izboljšati kvaliteto svojega življenja. V zadnjem času mi je uspelo kar dosti spremeniti, ker pa ni bilo ‘distematsko’, so se dogajali tudi zdrsi in padci. Zdaj sem v stanju, ko se lahko odločim za korak naprej, vendar sem dojela, da se vse preveč ukvarjam s tem, čemu vse se moram odreči za dosego svojih ciljev in zato posledično nimam prave motivacije. Zaključila sem, da se moram osredotočiti na to, kaj želim početi, da me bo resnično veselilo, na odrekanje pa moram gledati kot na konstantno zavedanje, da še kako kraljuje v vsem zakonitost manj je več, čeprav nam naš um v istem trenutku lakomno nasprotuje, ker izhaja iz neozaveščenega strahu pred ogroženostjo, kar nas sili k večjim in večjim potrebam. Tako kopičimo, čustvujemo  in uživamo prekomerno, zastrupljeno in prepogosto. Ko se zavemo, da za zdravo telo in priatno srečo potrebujemo zelo malo, smo samozadostni, konzumiramo malo, ne obremenjujemo okolice, se gibamo, saj smo polni energije in odprtega duha, dokler se ne odrečemo vsemu nebistvenemu za toliko časa, da smo osvojili vsaj eno od prvih lekcij napredka, namreč že omenjenot manj je  (res) več.

Živjo,

Glede izboljšanja življenjskega sloga, lahko rečem, da je bil moj prvi korak trenutek, ko so mi kolegi pred leti za rojstni dan kupili mesečno karto za v fitnes. Takrat sem še ogromno časa presedel za računalnikom v službi in doma, pa se mi je nabralo nekaj odvečnih kil, ker se nisem veliko gibal. Ko pa sem se končno spravil v fitness, pa mi je bila izkušnja zelo všeč. Od takrat naprej sem si uredil naročnino in ga redno obiskujem še danes. V tem času sem kile spravil dol, pa tudi precej pridobil na moči.

Pametna odločitev je bila tudi, ko sem ugotovil, da imam sladkarij dovolj in sem jih prenehal jesti oz. njihovo porabo močno omejil. Pil nisem nikoli, kadil tudi ne, tako, da s tem nisem imel težav. Kar se pa tiče časovne omejitve ter izgovorov, da ni časa, pa sem zadevo rešil tako, da sem si ustvaril koledar dogodkov, kjer vnaprej načrtujem kaj bom kateri dan počel. Posledično si ne morem sproti izmišljati, da nimam časa. Služba je sicer obvezna, vendar pa kakšno rezervirano popoldne pride prav tudi za sprostitev.

Sicer moram priznati, da sem z nekaterimi svojimi navadami še vedno nezadovoljen in načrtujem izboljšave (npr. še vedno pre malo hodim ven med ljudi). Vendar se je na koncu nečemu treba odreči, da lahko to zamenjaš z nečim boljšim. Prvi koraki so vedno muka, ampak na koncu pa se človek privadi in stvari stečejo naprej.

lp