Spremeniti sebe
Spremenimo lahko samo sebe. Prebiram knjige na to temo. Po petih letih napornega in ne preveč naravnega partnerskega odnosa sem popolnoma izgubljena. Zdi se mi, da sem se spremenila preveč in ne v dobro.
Kako sprejeti, da nek človek ni zate? V kjigah so vedno ekstremni primeri, alkohol, droge, varanja… Mislim, da bi v takem primeru pobrla stvari in odšla…(hm, bi res?) Pri naju so malenkosti, malenkosti, ki me motijo, ki jih spreminjam, sprejemam, odpuščam, potlačim, zvalim krivdo nase, mu potem očitam, spet zvalim krivdo nase, prosim odpuščanja, čeprav se ne počutim krivo, se trudim biti “pridna”…. Vsakič ko grem čez sebe pa se počutim bolj priklenjena nanj…Prav smešno mi je, kako vedno bolj razumem ženske, ki jih možje pretepajo in jih vseeno ne zapustijo. Resno, pretežko je…
Spremeniti sebe, centi sebe. Vem, vse vem, samo tako zelo sem na dnu, da ne znam, ne zmorem in pravzaprav niti ne vem kako…Strah da ostanem sama? Zakaj? Iščem od kot mi prepričanje, da nekoga potrebujem…v knjigah je vedno nekaj, ponavadi v družini. Jaz ne najdem ničesar….zmedena sem, zakaj to dopuščam, zakaj se ne postavim zase, za tako kot pač sem, naivno, zmedeno, prestrašeno, zakaj se nimam rada, take kot preprosto sem?
Včeraj me ja navdušila Alenka Rebula. Brala sem njeno pisanje o tem, kako pomembni so majhni koraki. Kako v sodobnem času nič več ne gojimo potrpežljivosti. Koliko knjig obstaja z naslovi kot so npr. -malce se zmišljujem- V petih dneh do pozitivne samopobe, Kako v sedmih dneh postati svetovno uspešen….:-) Sem bila včeraj tudi v knjigarni in mi je šlo kar na smeh, ker je bilo res veliko takih knjig.
Se mi zdi, no vsaj tako je bilo pri meni in ljudeh, ki jih poznam, ko smo začeli delati na sebi,…smo se na začetku še slepili: “Bom pohitela, bom res temeljito delala na sebi ne vem dva meseca, pol leta…mogoče eno leto, …potem sem pa rešena, potem pa sem na konju.” Ja, ja. Sčasoma se zaveš, da ni konca. O.k. lahko kadar koli hočeš zaključiš, ampak drugače pa je nekako takšna delitev ljudi: delam na sebi in se trudim živeti zavestno ali pač živim nezavedno, se odzivam brez razmišljanja. In delo na sebi ni pogoj, da se vedno bolje počutiš, včasih padeš v res čudna, nelagodna občutja. Takrat se čistimo. Čustvena nesnaga, ki jo imamo v sebi, gre iz nas. Kadar se sama tako počutim, kot opisujete, si rečem, fajn, nekaj gre iz mene, bolj svobodna bom, tole me res utruja, toda odhaja iz mene, stran gre. Trenutno sledim 10 dnevnem programu Proces prisotnosti. Govori o tem, da nas zaznamuje prvih sedem let življenja, ko imamo oblikovano tako imenovano čustveno telo, ne pa še duševnega. To pomeni, da kar doživimo v teh prvih letih,se vtisne v nas v obliki čustvenih odtisov in ostane v nas, ker smo bili še premajhni, da bi si to lahko razložili, povezali in predelali. Ni bila še oblikovana in razvita duševnost, ki bi ubesedila to kar se nam dogaja. Ta potlačena čstva nas potem vodijo skozi življenje. Nekako se nam dogajajo vedno iste situacije z različnimi ljudmi, v različnih pogojih. Vendar se vedno znova isto počutimo, ker tisto kar je v nas, hoče priti ven, se osvoboditi. Stvar osvobodimo, ko jo podoživimo, ko si jo dovolimo občutiti. V procesu, ki ga študiram, je določeno vsakodnevno povezano in zavestno dihanje, da se še poveča število občutij, ki pridejo na površje. Toda tudi če se zavestno ne lotimo dvigovanja potlačenih čustev, ta vabijo k sebi dogodke, ki izvabljajo iz nas neprijetna občutja – bodisi so sprožilci drugi ljudje, ki nas ne spoštujejo, nas ogrožajo, nam otežujejo življenje – tako to mi vidimo ali kakšne posebne življenjske okoliščine.
Sama sebe v takih situacijah, kot je vaša, vprašam, kaj se imam za naučiti iz te situacije. Lahko se vprašate: Kaj mi preprečuje, da bi se vzljubila? Kaj še lahko storim, da se bom imela rajši? Kako naprej? Kaj je naslednji korak? Vprašanja so zelo pozitivna za našo podavest, saj nam ta zmeraj pošlje odgovore oz. jih pošlje nadzavest, naš višji jaz. In seveda pomembna je potrpežjivost in vztrajnost. Če smo se leta in leta bodisi zavestno ali podzavestno prezirani, nespoštovali, ne ljubili…..potem je potreben čas, da se resnično vzljubimo. Kar pogumno naprej!
Lep pozdrav, Mateja
jaz….
tudi jaz sem počutim podobno kot ti. Vztrajam v vezi, ki me ne osrečuje in vedno manj imam stičnih točk. Tudi sama mislim, da če bi šlo za nek konktreten problem, kot si ga že sama navedla (varanje, alkohol, droga) bi že davno pretrgala vse niti. Tako pa naše nezadovoljstvo izhaja iz malenkosti. In te malenkosti nas onesrečujejo, frustrirajo, blokirajo, …. kot bi mi nekdo zameglil možgane. Zase vem, da nisem dovolj močna za spremembe. In verjamem, da je nekje nekdo ob katerem se ne bi tako počutila. Ampak še vedno sem na mestu.
Včasih se mi zdi, da te malenkosti…samo narobe poimenujem. Morda zame ni malenkost, da si nekdo ne vzame dovolj časa zame, da vedno najde dober izgovor(včasih tudi prekleto slab) in se na koncu jaz počutim krivo, ker sem naredila celo dramo. Mogoče to ni malenkost,ampak je to zame neprimeren moški, jaz pa prekleto neumna, da ne naredim temu konca.
Kajti če sem se kaj v tem času naučila, je to, da njega ne bom spremenila. Vse kar lahko naredim je, da hm…spremenim sebe in od njega zahtevam manj….česar pa pravzaprav nočem storiti, ker si (morda utopično ampak tako pač je) želim moškega, ki si želi biti z mano toliko, ali bolj kot jaz z njim! To je to. Pika.
Rešitev je na dlani. Če bi se le lahko rešila tega občutka krivde…. tega, kar mi je vcepil v glavo, da ni rad z mano, ker tečnarim….. Seveda imam slabe lastnosti, ne rečem da sem jaz za dol past ženska, samo…ni prav, ni prav da mi to govori moški, ki naj bi me ljubil!!!!
Imaš prav Mateja. Nič se ne zgodi čez noč. Zavedam se koliko dela me čaka…no, nevem če se res, ampak tako ali drugače moram nekje začeti… Pa se lotimo majhnih korakov. Za začetek si bom zastavila svoje majhne cilje. Kot se vpisati na nov tečaj jezika in se malo bolj posvetiti prijateljem. Sicer se ničesar od tega ne veselim preveč, ampak je potrebno…..Da moji dnevi ne bodo vsi tako odvisni od njega! Potem pa naprej….
Nevem, svetujem nekaj podobnega tudi tebi bleščica…Eh, saj vem, saj sploh ne potrebuješ nasveta…Razumem te….
Pa hvala za odgovore
Hm, medsebojni odnosi, kdaj oditi iz odnosa, s kom biti, kako biti z nekom na kakšen način….za ure in ure pogovorov. Ženske običajno čutimo večjo dolžnost, da ostanemo v vezi, razen če ni resnično nekaj narobe, pa še takrat določene ne morejo oditi. Lastnosti žensk so: povezovanje, združevanje, odgovornost, skrb za druge….Moški se mi zdi, hitreje gredo iz odnosa, če jim nekaj ni v redu, ali pa začnejo skakati čez plot. Ženske pa kar čakamo in se trudimo. Se spomnim sebe in svojih dilem glede tega ali oditi iz odnosa ali ne. In vseh tistih občutkov krivde, klice znotraj sebe, da naj se žrtvujem zaradi otrok in zaradi tega, da drugemu ne bo hudo.
Popolnoma se strinjam z vami – pravico imamo, da si partner za nas vzame dovolj časa. Ljubezen pomeni pozornost, ljubezen pomeni spoštovanje, ljubezen je posvečanje prostega čas, je druženje, je biti skupaj na lep način. In veza naj bi nas izpopolnjevala.
Kljub temu, da sem sama odšla iz veze, težko ženskam, ki se znajdejo v podobnem položaju, kot je bil moj, rečem, da naj odidejo. To so odločitve, ki jih je potrebno sprejeti z razmislekom. Moja prepričanja so, da naj bi te veza plemenitila, bogatila, ti olajšala življenje a ne poslabšala. Res je tudi, da vsak prinese v zvezo sebe v celoti, s svojimi pozitivnimi in slabimi lastnostmi, s svojimi nerazrešenimi bolečinami,… Medsebojni odnosi kot so partnerske veze, so tako pestri, tako intenzivni, da je težko znotraj njih govoriti, kdo kaj dela, kdo kaj povzroča. Tako kot ste rekli vi, da na koncu znorite in potem je vsa odgovornost za nastalo situacijo na vas, on je pa hladen, neobčutljiv, – če sem vas prav razumela. Ne ve se točno, kdo je nekaj »pripeljal« v odnosu, a če se je znašlo določeno čustvo, občutenje med nama, je odgovornost obeh naju, da greva čez to, da se o tem pogovoriva. Kaj dosežem, če obtožujem drugo stran, da je ona kriva, rešitev je v tem, da se pogleda, kaj se da storiti, kako priti iz situacije. In tukaj se po navadi zatakne. Veliko ljudi se ne bi pogovarjalo o tem, ne bi govorili o tem, da je v odnosih včasih tudi npr. dolgčas, ne bi se odkrito pogovorili npr. o ljubosumju; o tem, da ti gredo določene stvari na partnerju na živce a ga imaš vseeno rad….In potem se vse s časoma razvodeni, ..odtuji….ali pa so nenehni konflikti.
Seveda, prav je da si želite, da imate ob sebi moškega, ki si želi biti z vami toliko kot vi z njim, to si zaslužite. Vsi mi si to zaslužimo in to naj bi bil smisel biti z nekom, ki je rad z menoj prav tako kot jaz z njim. Če ste mu to jasno povedali, če ste odkrito o tem z njim spregovorili….vse je pa isto kot prej…..in vi imate še vedno isto željo in ste pripravljeni živeti sami…
Nekako pa je potrebno sprejeti tudi možnost, da se bo z naslednjim partnerjem situacija ponovila. Velikokrat se izkaže po ločitvah, da se ista situacija ponovi, če se nismo dovolj zazrli vase, v odnos, ki smo ga imeli, če nismo predelali stvari kot se reče. Odnos, ki ga ima partner do nas, vedno izraža odnos, ki ga imamo sami do sebe, kaže nam ali se imamo dovolj radi.
Mi je pa še en vaš stavek padel v oči: »Da moji dnevi, ne bodo vsi tako odvisni od njega!« – Ne vem točno kaj pomeni, toda vsekakor je zdravo, da ima vsak od partnerjev hobije, interese, katerim se posveča sam in da ne zadovoljuje vseh svojih potreb po bližini, zabavi, sprejemanju samo v odnosu s partnerjem.
Včasih je tudi res, da bolj ko za eno stvarjo/človekom rinemo, bolj beži od nas. Ko pa se začnemo posvečati in zabavati drugje in se odvrnemo od nje, ta sama od sebe pride k nam.
Kar se pa tiče občutkov krivde in vseh očitkov, ki vam jih izreka – meni je pomagalo, da sem se obkrožila z ljudmi, ki so mi povedali, kako čudovita sem, z ljudmi, ki so mi povedali, da imam pravico biti srečna in poskrbeti zase in tako se je popravilo zrušeno ravnotežje. Upam, da imate prijatelje/ljice, ki vam bodo to dali, drugače pa se mogoče vključite v kakšno delavnico na to temo ali kakšen svetovalni pogovor.
Upam, da sem vam napisala kaj smiselnega, kaj kar vam bo v pomoč. Držim pesti za vas!
Lep pozdrav, Mateja
Tako, kot vse na tem svetu ,je tudi ljubezen pogojena. Oziroma lahko raste in obstaja le v določenih pogojih.
Ljudje pa pričakujemo, da nas bo nekdo imel rad takšne kot smo. Torej, pričakujemo brezpogojno ljubezen. To pa je neuresničljivo. Ne glede na to, kdo smo, kako razmišljamo in kaj nosimo v sebi…Bi se radi počutili sprejete in občutili ljubezen..A kot vidimo, to ne gre.
Živimo v svetu, kjer smo vsi pogojeni in smo bili naučeni, da smo sprejeti le pod določenimi pogoji.
In to skozi odnose le podoživljamo. Naš zunanji svet ni nič drugega, kot odsev našega notranjega.
Zaradi težnje k notranjemu miru in občutkih sreče, skozi odnos od sočloveka pričakujemo, da nam bo s sprejemanjem zdravil naše rane in travme, ki smo jih dobili zaradi obsojanja ali občutka zavrnitve.
Končno bi radi dosegli neko odrešitev od tistih, ki bi nas naj imeli radi in sprejemali takšne, kot smo.
A smo največkrat razočarani, kot spoznamo, da se nam dogaja bolj ali manj ista zgodba, kot smo jo doživljali že v otroštvu ali v prejšnjih vezah…Zato, ker izberemo človeka, ki nam je najbolj blizu in kateri omogoči, da čimbolj izrazimo to, kar nosimo v sebi. In če je v nas veliko bolečine in razočaranja, bo tudi sam odnos poln tega….Bo le naše ogledalo.
Najlažje je manipulirati z ogledalom in pričakovati, da ne bo odsevalo tistega, česar nočemo…Zato toliko pričakovanj in zahtev, da bi se drugi spremenil in nas sprejel….Vendar to ni pravi način. Razlog v nesprejemanju in izgubi lastne identitete je v našem odzivu. V tem, kako se sami odzovemo na naše misli, občutke in dejavnike iz okolja.
Ni ogledalo tisto zaradi česar smo izgubili stik s sabo, ampak naše lastno zavračanje in tlačenje občutkov. Občutki pa smo mi. In odnos do občutkov, pomeni odnos do sebe. Imeti rad sebe, pomeni sprejemati občutke in misli. Dovoliti si občutiti, pomeni biti svoboden, se sprejemati in se imeti rad.
Vztrajanje v nesrečnih odnosih je zato le znak ujetosti, nesvobode in s tem nesprejemanja.
Ko se osvobodimo lastne ujetosti in obsojanj, se osvobodimo ujetosti ter odidemo iz kletke na svobodo.
Vsem, ki imate v odnosu težave predlagam obisk psihoterapije. Tako boste končno spoznale sebe, zakaj tako čutite in v neki siutaciji reagirate. Vse je odvisno od nas. Ko se enkrat fokus on njega (kaj on poče, govori, ne dela ,…) prenese na vas (kaj čutim, kaj mi je všeč, s kom se bom družila, kaj me veseli) se vse spremeni. Razišljaš o sebi,p oiščes stvari , ki te veselijo in postaneš drugačna oseba. Vesela in mirna! In kaj se zgodi – porihtaš sebe in partner se sprmeni ne da bi ga sploh spreminjal! Točno tako je bilo pri meni.
Seveda pa verjetno obstaja tudi druga opcija, ko ugotoviš da ti partner nikoli ne bo sledil in takrat se čutiš dovolj močno in greš svojo pot.
Za odnos velja podobno kot za hišo, stanovanje ali nov avto. Četudi je naš avto nov, potrebuje vzdrževanje in četudi smo kupili čisto novo stanovanje in se vse blešči je že čez en teden potrebno prvega čiščenja. In z odnosi je podobno. Gre za konstantno delo.
Vsak dan gremo skozi množico odnosov. Imamo partnerja, starše, sosede, prijatelje, sorodnike in z vsakim od njih smo v nekem odnosu. Trenutno se mi zdi, da za večino parov velja, da imajo težave zaradi službe, kajti tudi s službo si v neke vrste odnosu. In če so v službi kjer preživimo večino časa stvari napete, potem se bo to hočeš nočeš odražalo tudi v ostalih odnosih. Podobno velja tudi za odnose, ki jih imamo z bivšimi partnerji in ostalimi bližnjimi, recimo starši, ki so nas najbolj oblikovali.
Ljubiti drugega, da, vendar najprej spoznajte, da takšni kot ste niste sposobni ljubiti. Ker če imate radi nekoga zaradi tega, ker vam to prinaša ugodje to ni ljubezen. Moj sosed bi me imel zelo rad, če bi mu kupil avto in mu ga še natankal vsak mesec. Ne, ne, to ni ljubezen… 🙂 Ljubezen je sprejemanje stvari in ljudi takšnih kot so in že govorimo o delu na sebi. Spreminjamo sebe, da lahko sprejemamo druge.
Pa pojdimo še malenkost dalje. Nesprejemanje drugih (stvari, ljudi ali dogodkov) pomeni da ne sprejmamo življenja in nesprejemanje življenja pomeni smrt. Z nesprejemanjem življenja se začno zdravstvene težave, imamo težave v odnosih, ruši se naša prihodnost itd… SECRET (zakon privlačnosti) deluje vedno…
Zakaj ljudje nimajo energije? Ker je vsa ujeta v odnosih. Preteklih nerazčiščenih ali sedanjih. Nazaj jo dobimo z rekapitulacijo ali s kakšno drugo od tehnik čustvenega osvobajanja in seveda s fizičnimi vajami. Trebušnjaki so recimo čudoviti za solarni pleksus, ki je naš center moči, volje in odločanja.
In draga jaz… Mislim, da s partnerjem nimata nerešljivih težav, potrebno je pa začeti delati. Pri sebi in skupaj. Potrebno se je pogovarjati, potrebno je odpreti srce in povedati kaj vas muči, brez obotoževanja in pričakovanj. Edino na ta način in z ljubeznijo boste prišli tja kamor želite. Ne pozabite, da lahko edino ljubezen spremeni sovražnika v prijatelja.