spremenila bi mu ime
Kar se spremembe imena tiče, je birokracija najmanjši problem. Pri mladoletnem se morata strinjati oba starša (oz. skrbniki). Izpolniš obrazec, plačaš takso in je urejeno.
Okrog pa ne rabiš ne vem kaj razglašat. Kličite otroka z novim imenom, kao ljubkovalno. Okolica itak sprejme “domače” ime in v bisvu nikogar ne birga, kaj piše v papirjih.
Zanimiva zagata. :)) Ne jemlji negativno, nenavadna situacija.
Me zanima, če ke še kdo razmišljal kdaj o tem? Midva nisma, a sva že itak za fantka imela samo eno ime, ki je bilo obema ok.
Ne vem pa zakaj ne bi smela okoli razglašat?
Za odgovor zadošča že samo, da bereš ta forum. 😉
V resničnem življenju so pa ljudje še 10X bolj radovedni in hudobni in napletejo vraga pa pol. Če nič drugega, se bodo razdelili na 2 tabora: zagovornike spremembe in zagovornike starega imena. Saj vidiš, da so že tu babe radovedne…
Še slabše: lahko se zgodi, da bo malemu tam nekje pri 15 letih kaka “tetica” vsa navdušena razlagala, kako butaste starše ima, da so mu vmes spreminjali ime. Že doživeto – ne ravno v zvezi z imenom.
Zato se je z ljudmi pametno pogovarjati samo o vremenu ali o modi, osebne stvari pa urejati osebno – sam ali kvečjemu v krogu najožje družine. Kamor tudi “najboljše prijateljice” ne sodijo.
Poznaš tole? Neža Maurer, Okrog vseh dreves:
Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten.
In sam.
Za odgovor zadošča že samo, da bereš ta forum. 😉
V resničnem življenju so pa ljudje še 10X bolj radovedni in hudobni in napletejo vraga pa pol. Če nič drugega, se bodo razdelili na 2 tabora: zagovornike spremembe in zagovornike starega imena. Saj vidiš, da so že tu babe radovedne…
Še slabše: lahko se zgodi, da bo malemu tam nekje pri 15 letih kaka “tetica” vsa navdušena razlagala, kako butaste starše ima, da so mu vmes spreminjali ime. Že doživeto – ne ravno v zvezi z imenom.
Zato se je z ljudmi pametno pogovarjati samo o vremenu ali o modi, osebne stvari pa urejati osebno – sam ali kvečjemu v krogu najožje družine. Kamor tudi “najboljše prijateljice” ne sodijo.
Poznaš tole? Neža Maurer, Okrog vseh dreves:
Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni najhujše.
Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten.
In sam.[/quote]
Marsikaj je res, ne strinjam se pa s tistim o “najboljših prijateljicah”. Mojim bi kaj takega vsekakor lahko zaupala, 100%, in bi me podprle, razumele ter mi nikoli kaj takega v obraz metale kasneje.
Včasih se čudim, kaj vse vi pojmujete pod “prijateljstvom”. Prijateljstvo je trdna stvar in globoka ter zahteva zorenje, predanost, predvsem pa zaupanje – pravo prijateljstvo je tako kot ljubezenski odnos, po zahtevnosti in globini na enakem nivoju.
Kar se tiče pa vprašanja, se mi pa zagata ne zdi nič takšnega…pa papirji se bojo tudi dali z lahkoto uredit (za kak cekin, seveda:)).
Daš neko ime otroku, potem pa ime morda tudi ne “paše” k njegovemu karakterju:)) Se zgodi, zakaj pa ne:)
JAz sem imela podobne ideje – ker sem ji v “trenutku slabosti” v porodnišnici dala pomanjšano ime, čeprav sem vedno govorila, da ga ne bom. In me je potem motilo, ker sem imela občutek, da bo to motilo hčerko. In sem ga hotela spremeniti pred vpisom v šolo in ko ji je pretekla prva osebna izkaznica.Pa je potrebno po vlogi 3 mesece čakati, da novo ime res postane veljavno in smo osebno naredili novo še s starim imenom – pa nato še malo odlašali. Sedaj pa se hčerka nič ne pritožuje nad imenom (nje ne moti), tako da bomo stvar pustili tako kot je. Ko pa bo prvič izrazila željo – bom pa takoj letela na UE (ker je moje ime tudi pomanjšano in vem, da me je v mladosti to motilo).
Ma ne, to se pa meni zdi zgrešeno.
Ti lepo spremeni ime (v enega) in basta. Otrok je tako majhen, da itak ne ve, kako mu je ime. Veliko sorodnikov in prijateljev pa itak večkrat pozabi imena otrok v parih letih, če ravno niso zelo pogosto na obisku.
Pa res čimmanj razlagaj naokoli, ker je zlobnih jezikov čisto preveč.
No, jaz sem tak človek, ki mu je vseeno kaj meljejo zlobni jeziki. Sploh kaj si kdo misli in kako sodi moje odločitve.
Osebno ne dam počenega groša na opravljive jezike. Ponavadi se zraven ravno zabavam in stresam črni humor. Saj sem tudi v bloku, kjer živim, recimo temu črna ovčka. Po načinu razmišljanja in stilu življenja pač ne sodim med malomeščanske petičneže, se pa neznansko zabavam ob njihovih pogledih in igranju uglajenosti.
Na drevesa pa se ne naslanjam, to me je življenje zelo kmalu naučilo, mi pa prija posedanje pod kakšno za katero se prej prepričam, da je na isti valovni kot jaz.
lp
Enim našim znancem se je zgodilo, da prvi otrok ni in ni mogel izgovoriti imena novorojenca, prav na živce mu je šlo (pa res ime, njemu je to nekaj pomenilo). Potem so ga začeli klicati nekaj drugega in s časom to tudi uradno dodali – zdaj se po moje komaj kdo še spomni, da se je začelo z drugim imenom… Spremeni ga, seveda, čimprej, najprej bo kdo kaj komentiral, pol gre pa vse v pozabo – sicer te bo celo življenje žrlo…