Kar se tiče spremembe priimka,osebno čutim in mislim,da gre več kot le za težave pri prestopu meje.Gre za neko povezanost.Sama enako nimam težnje,da bi zaradi ločitve spreminjala priimek,ko sem vprašala tudi otroka,je rekel da bi se mu to zdelo čudno. Tako zaenkrat priimek ostane (mi ne igra vloge,če se bivši znova poroči in se gospa piše kot on),čez 10 let bom pa videla kako.

Ne vidim razloga, da bi mati po ponovni poroki “morala” spremeniti priimek, še manj, da bi ga moral spremeniti tudi otrok. “za normalno delovanje družine” to ni potrebno. Ne poznam primera, da bi bil to kak večji problem. Konec koncev tudi enak priimek otroka in celo enak naslov še ne pomenijo, da je otrok res tvoj, tudi če je s tabo. Lahko je npr. nečak, ki živi v isti hiši.

Moja starša sta se ločila, ko sem bila otrok. jaz sem imela priimek po očetu in ga obdržala, mama ga je spremenila v dekliškega. Ko se je ponovno poročila, ga je spremenila v moževega. Jaz sem bila še mladoletna, pa nikoli nismo imeli problemov zaradi tega.

Kaj pa če mati spremeni priimek v dekliškega po ločitvi, bi po tvoje morala tudi otroka spremeni priimek? Pa potem še enkrat, če se mama ponovno poroči? Jaz ne vidim razloga za to.

Spoštovani!

Ljudje smo različni, smo različno izobraženi in vzgojeni ter imamo različen vrednostni sistem. Odgovori, ki so napisani kot replika mojega sporočila odraža trenutno stanje razmišljanj predvsem moških, ki so zelo bežno prebrali moj zapis in ga tudi zelo ozko ali plitko razumejo.

Vseeno ni nihče podal prav nobenega odgovorna na moje temeljno dilemo novega vidika spremembe priimka – vsi se samo sprašujejo zakaj ne pa tudi kako. Torej mene zanima kako in ne zakaj ter izkušnje pri tem.

Je pa predlog o spremembi priimka priženjenega partnerja (novega moža) na priimek bivšega partnera ločene žene res pravi biser razumevanja problema!

Na vprašanje “kako” je edini odgovor “če ne gre sporazumno ostane tožba”.

Na “zakaj” pa odgovarjamo zato, ker si podal toliko razlogov, zakaj bi bila sprememba priimka nujna. Tu je odgovor, da sprememba priimka ne matere in še manj otroka ni nujno. In odgovarjale smo predvsem ženske, ločenke, ki nimamo nujno enakega primka kot otroci, pa zaradi tega še nismo naletele na večje birokratske težave. Pravzaprav jaz še nobenih.

Niti ne razberem čisto točno tvojega točnega vprašanja, odgovor pa itak veš – če ne gre sporazumno, ostane tožba oz. posvet na CSD in potem tožba.

Tebi je cvetka, da novi partner prevzame priimek prejšnjega partnerja, meni je pa cvetka, da moj lastni otrok dobi priimek neke xy osebe, ki vprašanje, koliko časa bo v otrokovem življenju. On recimo gre (ločitev danes ni neka redkost), moj otrok pa nosi njegov priimek. To pa NI cvetka?

Eni ste res cvetke.

Celo polje cvetlic 😉

No, tole Blankino ugotovitev je veliko lepše povedal že Shakespeare v 16. stoletju.

Sicer drži, a če bi bilo res tako zelo vseeno, te teme sploh ne bi bilo.

Občutek imam, da si želite tudi spremeniti spol, ne le priimek.

ženske znajo bit ful pokvarjene, ker imajo preveč pravic kakor moški !!!! Tisti moški, ki se ločujete samo ne popuščat na sodišču in boste dosegli svoje!!! ker če se vam enkrat bivša žena usmili, vas bojo pol maksimalno okoristile, kakor se dogaja to vsak dan!!

Tudi zvezi priimka tudi ne popuščat ! otrok se je rodil z svojem priimkom in naj ga tudi ima !!
To je vse žensko maščevanje, ka smo preveč dobil bili do njih !!!

Lahko, bi še marsikaj napisal, sem v postopku ločevanja in vem vse in prve roke!!

Kar ste si zastavili cilj, samo ne odnehati, tudi če bo dolg to trajal in stalo veliko denarja boste dosegli svoje !!

L.P.

Pozdravljeni, ja uradno sem že skoraj 2 meseca ločena. Priimka še nisem spremenila, z otrokoma sem se že pogovarjala o tem, starejši sin me je vprašal, kaj pomeni od očeta in kaj moj priimek.Razloži to osem letniku, ter da se bi pisal kot se bi jaz.
Povedala sem mu, da on lahko spremeni priimek pri 18 letih,ter da sta za njim še dva ki se bosta pisala potem drugače kot on.
Glede same pa se ne morem odločiti, potrpi zaradi otrok, ja kaj se nam ločenim mama pa svet ustavi- dejansko se.Vem samo to, da se jaz pa še ena ne moreva pisati z njegovim priimkom tako se počutim.
Imela pa sem že pred poroko najprej njegov potem pa dekliški priimek.
Pri tretjem otroku, ko mame v porodnišnici vpišemo priimek, pa me je opazarjal da napišem samo njegov priimek. Otrok tudi en mesec ni dobil davčne (roj.Ljubljani občina pa Krško) delo je zmedo kaj si ga dala pod svoj priimek ali kaj, Tako se je tudi začela kalvarija ,,,

V Sloveniji je cel kup Janezov Krajnskih in Mick Kovačevih. Če ima še ena enak priimek ni konec sveta.

Jaz sem ob poroki pred dekliški priimek dala še njegovega, imam torej oba. Vedno se predstavljam z obema (ker oba skupaj sta moj “priimek”), podpisujem pa se z “njegovim”. Po ločitvi sem se začela podpisovat z dekliškim, pa nekako to nisem bila več jaz. Tudi zakon je del mojega življenja. Sedaj sem taka kot sem in priimek je del mene. Dokler se kaj ne spremeni v taki meri, da bi zaradi tega spremenila tudi priimek. Otroci bodo obdržali svoje priimke dokler bodo želeli. Eden maminega dekliškega in dva očetovega. Nikoli nismo imeli nobenih problemov zaradi priimkov in se ne počutimo nič manj ali bolj povezana družina zaradi tega.

Zakaj pa se počutiš, da se je po ločitvi svet ustavil? Priimek je po mojem samo nekaj, zaradi česa se lahko jeziš, ne pa glavni vzrok frustracij. Jaz sem imela občutek, da se je po ločitvi zame čas ustavil predvsem zato, ker sem bila za vse sama in nisem imela zase nič časa. Komaj sedaj začenjam živeti, ko so otroci vsaj malo samostojni in nisem več toliko vezana nanje. Priimek nima pri tem nič, Jaz sem jaz, z obema priimkoma vred.

Moj partner ima zelo redek priimek, po njem se še vedno pišeta dve bivši partnerki, od tega je bil z eno poročen, z drugo je živel deset let in je spremenila priimek v njegovega (brez svojega starega), se čez nekaj let poročila, vendar ohranila njegov priimek (pravi, da se ji ne ljubi več skozi birokracijo). Jaz imam samo svoj priimek, tako kot že od rojstva. Ga nisem spremenila ob poroki in ga ne bom nikoli. Midva nimava skupnih otrok. Prva bivša žena ima svoje otroke in se pišejo tako kot on, čeprav niso njegovi 🙂 (imajo po dva priimka), z drugo “ženo” jih nista imela, jih ima pa ona od prej in se zdaj pač piše drugače – so pa že odrasli.

Sploh me ne moti, da imata dve bivši ženi njegov priimek, zaradi mene ga lahko tudi podvojita :). To pa res nič ne pomeni no.
Če so pa zraven še otroci, se mi pa dejansko zdi nekako prav in praktično, da mama ohrani priimek. Saj spremeni ga lahko tudi pozneje, če ji še narobe hodi.

Svet se ni ustavil zaradi priimka.
Svet oz. čas se je ustavil ravno zato, kot si sama napisala ( sem sama za vse) in verjemi oz. veš, da je zelo naporno s tremi otroki in njihovimi obveznostmi.Tukaj se je zame svet ustavil, ker dejansko nimam nobenega časa zase( tudi gledanja televizije,,,.preveč utrujena.) se samo spravim spat zvečer in jutri enak tempo.Saj sama veste kolendar je čisto popisan z vsemi datumi, kdaj ima kdo kaj, so pa seveda še druge zadeve, ki niso predvidljive v naprej.

Slišim, da imajo v nekaterih državah zakon, po katerem dobi otrok ženske, ki ni poročena, avtomatično njen priimek.

Meni se zdi to zelo dobra rešitev za marsikateri problem. Res smo post factum lahko pametni, da je sama napisala očetov priimek in da je nihče ni silil, ampak mislim, da vemo, da ni čisto tako. Ženska ob porodu bo naredila marsikaj, da bi se oče njenega otroka čutil povezan z otrokom in da bi skrbel zanj. Ženska, ki ni poročena z otrokovim očetom, bo to še prej naredila kot poročena, ki ima že neko uradno zagotovilo, da verjetno ne bo čez en teden ostala samohranilka. Biologija deluje tu in že v štartu spravlja poznejše samohranilke v slabši položaj glede na moškega. Mislim, da bi jim taka zakonodaja malo pomagala. Če je očetu otroka toliko do tega, da bi imel otrok njegov priimek, naj se pa poroči z mamo, a ne?

Kaj pa, če bi si raje poiskala takega v katerega ne bo treba toliko dvomit, da jo bo popihal ob prvi priložnosti?

Mislim neverjetno. S priimkom bo očeta “privezala”, ali pa s poroko…Pa saj nismo v srednjem veku….

Ne vem, če je ravno zakon, je pa to običaj npr. v ZDA.
Kar se tiče ostalega tvojega razmišljanja, je pa seveda popolnoma mimo, ker izhajaš iz predpostavke, da je edina želja in cilj žensk poroka in da morajo moške nekako sfintirati ali prisiliti v to, magari z otrokom.
Pa še to: tudi če je par poročen, je postopek razveze, če je sporazumen, približno enako hiter kot razpad zunajzakonske zveze in v obeh primerih je morebitna zagata s priimkom do pičice enaka. Poroka tukaj nima popolnoma nobene zveze.