Sprememba?
Rada bi mal opisala svoj problem, ki niti ni problem, samo mi zadnje čase daje dosti misliti, v povezavi z drugimi temami, ki so bile na tem forumu, in druženjem.
Z možem se poznava že od študenskih časov in sva se tudi zelo hitro ujela in po mesecu dni že začela živeti skupaj. Sama sem bila in sem še dokaj nedružaben človek, oziroma sem vedno rada bila bolj doma s kako dobro knjigo, kot pa hodila po diskih, dobrih prijateljic nisem imela, ker sem že v osnovni šola imela slabe izkušnje z njimi, s fanti se sploh nisem obremenjevala, ker se niti nisem smatrala za neko sex lepotico, pa tudi zanimali me niso dosti, tako da sem bila še nedolžna, ko sem se spoznala z njim in mi je tudi do sedaj bil edini moški. Sva se pa takoj izredno dobro ujela, kot prijatelja pa tudi v postelji, vsa tista leta čakanja do 19 let sva nadomestila s sexom cele dneve. Ker sva se šolala v drugem kraju sva povsod hodila skupaj, s parimi študenti, s katerimi smo se zelo dobro razumeli, igrali tarok cele noči in nasploh so bila ta leta ena najlepših.
Po šolanju sva živela skupaj, nekako kod da spadava skupaj, nikoli se ni pojavilo vprašanje ali bi živela skupaj ali ne, ali je on zame pravi ali ne, enostavno takoj sem ga sprejela kot del sebe. Potem sva živela sama kakih 8 let, ker sem mela težave z zanositvijo, vendar naju to ni tolko obremenjevalo in sva veselo hodila okoli, povsod skupaj. Sama nisem hodila ven brez njega, niti na sindikalne zabave, saj me nekaj takega ni nikoli niti privlačilo, prijateljic pa tako nisem imela, nisem pa njemu nikoli prepovedovala, da on ne sme it, ker vem da je zelo družaben človek in mu je druženje v krvi. Nisem ljubosumna in tudi v vseh teh letih, mi nikoli ni dal povoda, da bi morala biti.
No potem mi je po dveh spontanih splavih in eni izvenmaternični nosečnosti uspelo zanostiti. Zgleda, ker sva se preselila na drugi konec Slovenije, k njemu domov, pa je pomagala sprememba zraka:) Celih 9 mesecev nosečnosti sem bila v ležečem položaju, zaradi rizične nosečnosti, in moj nikakor ni bil celi čas ob meni in me držal za roko. Čisto ga razumem, da je muka sedet pri nekom takem, sama sem morala ležat 24 ur na dan, on pa je hodil v službo in normalno, da je potreboval tudi drugo družbo ne samo mene, da se sprosti. Potem sem rodila in dojenček je bil kar naporen, saj se je dojil na uro in pol, tako da eno leto v času porodniške spet nisem mogla hoditi okoli, tu mislim sama z njim.
Sedaj ma otrok že 9 let in se pojavlja ta moj “problem”. Kot sem napisala, nisem nek družaben človek in zelo težko navežem stike, na žalost nisem ena tistih, ki pridejo v družbo pa takoj vse spoznajo, rabim dlje časa. Nisem navajena sama hoditi okoli, avta ne vozim, tako da je tudi prevoz problem, ker sem se preselila na vas, tudi nimam možnosti spoznavati nove ljudi saj je kraj premali. Rada bi pa kaj počela. Mož je v vseh teh letih dobil novo družbo s katero se razume, tudi jaz jih poznam, samo je to bolj moška družba, (nogomet, gasilci, gostilna) in nekak ne spadam zraven. Pogrešam pa tisto druženje iz študenskih časov. Sicer ne morem pričakovati, da bova spet skupaj sama letala okoli, ker tu je le še otrok, ki je premali, da bi ga pustili samega. Sicer sva ga to leto že parkrat pustila, da prespi pri sorodnikih in si vzela čas samo za naju. Naj ob tem omenim, da se z možem še vedno razumeva in ljubiva, še vedno mi dvigne tlak in do zdej še nisem spoznala kakega moškega, ob katerem bi pomislila da bi spala z njim. Ko je bil otrok mlajši, sva sicer pogrešala najine celodnevne sex seanse, vendar se to sedaj popravlja, ker je mali že tolko velik da ga lahko za cel dan pošljeva k sosedovim :)). Vendar pa meni manjka neka druga preokupacija in ne samo to, da sem doma z družino. Rabim čas samo zase. Mož se je že tako navadu na svojo družbo, rutino, sicer greva občasno ven, samo ne več tako kot pred otrokom. Ne vem kaj naj počnem. Pogrešam prijateljico – sosedo s katero bi čvekala ob kavi. Sicer se zelo dobro razumem s svakinjo, samo da živi v Nemčiji in pride samo na občasne obiske. Planira sicer čez par let priti domov in ona je idealen človek zame za družbo. Hodi v planine, ni afna, niti ne leta za moškimi. Z njo bi lahko hodila v hribe, na kaki fitnes, kako predstavo obiskala. Vendar kaj naj počnem do takrat, dokler ona ne pride? Razmišljala sem sicer, da bi se naučila vozit avto in se vpisala v kaki fitnes, sicer ne zaradi samega fitnesa, ampak samo tolko da nekam grem, vendar pa je tu tudi drugi problem. Mož je že tak aktiven, da ima praktično vsak dan nekaj. Tako, da pričakujem, da se bodo pojavili problemi, če bi začela še jaz hoditi okoli, ker že ko delam popoldne mu ne paše. Tako je že razvajen s tem, da sem stalno doma, da si ne more niti predstavljat, da me nebi bilo. Sicer pravi, da ni problema, da lahko grem, da naj si najdem družbo, vendar vem, da bi se pojavili problemi, če bi imela jaz svoje obveznosti in da bi prišlo do konfliktov, če bi jih imela oba hkrati in bi morala takrat jaz ostati doma. Glede na to da živiva na vasi, kjer je tako ali tako že dosti opravljanja, je to še dodatni problem, ker je tu mišljenje: “žena naj bo doma”, kot v tisti pesmici. Sicer je moj mož bolj odprte sorte, vendar bi mu ostali prijatelji takoj sponašali, če bi on moral ostati doma in čuvati otroka, da bi jaz lahko šla na fitnes.
No, vse skupaj je malo zbrkano napisano, sam upam da ste kaj razumeli in ma kdo kak predlog, sam bolj tak realen, ne v oblakih, ker določenih stvari se na vasi še vedno ne da narediti kljub 21 stoletju. (sem spada tudi to, da sama v gostilno ne morem it, ker sem ženska)
Kot prvo naredi šoferski izpit in potem boš zagotovo staknila tudi takšne kraje kamor boš lahko sina peljala s sabo. Sicer pa ne začni kar takoj s tem, da bi ne bila doma cele dneve ampak za začetku kakšno urico dnevno na teden in to pošasi podaljšuješ. Moža tako počasi navadi. Kaj pa kakšen aktiv kmečkih žena ali kaj podobnega, a to imate ? LP
S sinom sem cele dneve skupaj, tako da si greva že rahlo na jetra:)) Mogoče bo zvenelo egoistično, samo cele dneve poslušam mama mama, tako da mi gre ta mama že na živce :)). Klub kmečkih žena, mislim da ni zame, sicer rada pletem, kvačkam, šivam, sam ne kuham ravno najraje pa tudi neka velika kmetica nisem, ker sem bla mestno dete, preden sem prišla na kmetijo, tako da ne morem kaj preveč komentirati z njimi. Pa tudi, tam so večinoma vse po 20 let starejše od mene, ki ne delajo drugo kot da kolnejo prek možev, kaki pijanci in ne vem kaj še so, da ne govorim o opravljanju, ki mi tudi ne leži preveč. Logično, ker ne kolnem prek moža in ne opravljam drugih pa nova sem v vasi, sem zaradi tega sama predmet opravljanja.
Pod nujno naredi šoferski izpit,potem bo lažje. Moraš kdaj pa kdaj ven skakšno kolegico,dobila jo boš,če boš šla kdaj seveda ven, to je kar lepa zanka. Iz mojih slabih izkušenj ti povem, če boš stalno doma,ne bo nič lepega. Želja po druženju bo vedno večja, bojazen,da bo kaj narobe doma,če greš ven pa tudi in boš padla v konflikt sama s sabo. To je nardila moja žena,sedaj je v umobolnici. Tega ne želim nobeni. No pri meni je še toliko drugače,da tudi mene ni pustila nikamor in je bil vedno kreg,če sem šel.
Malce bi dopolnila izjavo o “aktivu kmečkih žena”.
Že nekaj let se imenujejo te oblike združenj” Društva kmečkih in podeželjskih žena”. V teh društvih delujejo ženske na najrazličnejših področjih in različnih starosti. Nikar ne podcenjuj ” kmečke pameti”…
Med drugim ženske sodelujejo tudi na raznih sejmih, obiskujejo raznovrstna predavanja ( od strokovnih, pa do najbolj splošnih…o odnosih med ljudmi, zdravstvene tematike….), ki jih organizirajo s pomočjo mentoric…
Življenje na podeželju vse preveč enačimo s kvačkanjem in kidanjem gnoja!
Če pa že živiš na podeželju pa tudi ni nič narobe če se na nek način vanj vključiš ( asimiliraš…) Mogoče pa prav v bližini spoznaš ljudi, ki ti bodo popesrili vsakdanjik.
O avtu in osamosvojitvi, so ti pa tako že drugi napisali…
Pa vso srečo!
Ali bi ti sploh rada kaj spremenila ali pa želiš, da pride vse do tebe. Veš nekaj dela boš mogla tudi sama vložit. Že nekaj časa sem slišala stavek, da posameznik išče družbo in ne družba posameznika. Verjamem da si mestno dekle ampak, ker živiš v takem okolju se mu moraš malo prilagoti. In če ženske udrihajo po svojih moški – saj imaš tudi ti vzrok ( že spet gasilci, doma pa tolko dela ….) Sicer te okolica obravnava kot snoba, ki viha nos nad vsem kar ni iz mesta. Saj mogoče pa se jim zdi, da se ti pač z njimi že ne boš pogovarjala ker ti si z mesta. To sem napisala malo karikirano in upam, da ne zameriš. LP
Nada, nikakor ne podcenjujem kolektiva kmečkih žena, in niti ne smatram, da so kmeti butasti, vedno sem bolj cenila “zdravo kmečko pamet” kot ne vem kake diplome, ki niso nobena garancija za strpnost in razgledanost človeka. Govorila sem samo o svojem okolju, in tu so pač take ženske, ker sem se pozanimala, ko sem se hotela vključiti, ker sem tudi sama pričakovala več od tega aktiva, sam pri nas to ni tako. Kar se tiče kakega vključevanja v okolje, je pač tako, da so med sabo že zaprti krogi žensk-prijateljic. In z njimi se ne moreš srečat, ker se obiskujejo po hišah. Seveda obstaja tudi cerkev, in tedenska maša, vendar nisem verna, in tudi zaradi okolja, kjer pač živim ne mislim postati. Kadar so kaki vaški prazniki se jih udeležim skupaj z možem in to je pač samo površinski klepet. Na žalost je ta moj kraj res zelo zadrt in skoraj 100 let za časom. To vem zato, ker sem mela možnost spoznati kmečko okolje pri svoji noni in par let smo živeli tudi v eni drugi vasi, kjer ni bilo problema pri vključitvi in imam rada življenje na vasi, vsekakor bolj kot življenje v mestu.
Enolla, sej maš verjetno prav. Ni v mojem karakterju, da bi se podredila, oziroma se spremenila tako, da bi drugim ugajala, zato ker bi potem sama sebe smatrala za hinavko. Nekako se ne vidim kot eno od ovac v gruči. Sicer pa sebe sploh ne smatram kot mestno dete, to sem napisala bolj v smislu, da se ne spoznam dosti na kmetovanje se pa trudim, in mi ni težko gnoj kidat, če je treba. Res pa je, da ker nisem rojena na kmetiji dosti stvari ne vem kako se dela.
Spremembe si res potrebna. Če imaš možnost, potem se res vpiši na kakšno telovadbo. Tudi telefon imaš in internet – pokliči prijatelje, ki jih že dolgo nisi slišala. Dogovori se za kakšen obisk, dobite se na kavi. Verjetno se ti bo tudi mož rad pridružil pri skupnih prijateljih, stare prijateljice iz študentskih let pa so neizčrpen vir pogovorov, novic…
Skratka – sprememba pride le, če se sam spremeniš. Če boš sedela doma in razmišljala o tem, kako bi moralo biti, se to ne bo zgodilo. Naredi korak naprej…
Enolla, ja z možem sem se že pogovarjala o tem, pa tudi trudi se (bolj pogosto sva začela hoditi okoli), ne morem rečt da se ne, je pa res da ima veliko obveznosti in ne more še mene držat za rokco. On teh problemov nima, ker je v domačem okolju, kjer vse pozna od malega, pa tudi je zelo odprt človek in hitro naveže kontakt za razliko od mene, ko sem bolj zaprt človek in se hitro umaknem, ker se ne želim vsiljevat pa tudi nakako mi ne gre od rok tako bolj lepršavo govorjenje.
Na žalost sem s sošolkami izgubila kontakte, 9 let je le predolga doba, posebno, če se odseliš čisto na drugi konec.
Sej ni tako strašno hudo kot se sliši, dosti uporabljam internet, čitam in ta forum je odlična stvar, pravzaprav poleg vsega tega in dela doma, v službi in na kmetiji niti nimam viška časa.
Sej je tudi tu dosti ljudi s katerimi kontaktiram, ker je moževa družina kar velika pa tudi tašča je zelo dobra, pa tudi skozi nekdo prihaja k možu na obisk, da imam občutek včasih, da smo kot železniška postaja. Samo manjka mi sorodna duša s podobnimi pogledi in zanimanji, ker sedaj se počutim bolj kot privesek, kot žena in mati in ne kot oseba. Zgleda bom le morala potrpet še teh par let, da pride svakinja nazaj domov. Sin bo takrat tudi dosti velik, da ne bo problemov z varstvom in se bom s tem izognila tudi morebitnim sporom z možem:))
Mislim,da nikakor nebi bilo isto.jaz razumem Anamarijo,kajti oditi v tuj kraj,tuja hisa,tuji ljudje….recimo,da vse se nekako gre,vendar prijateljic nikakor ne mores
kar tako sneti z drevesa…potrebno je vec casa…moznost,da se odtrgas monotoniji iz dneva v dan,nazadnje tudi poguma.Stare prijateljice se hoces noces oddaljijo,scasoma se vezi pretrgajo…Vse to vem,ker sem tudi jaz dozivela nekaj podobnega.Za prijateljico pa tudi kar nahitro ni vsaka dobra.Potrebno je nekaj vec….Se strinjas???
Ja, vrtnica se strinjam, da je za prijateljstvo potrebno več. In tudi negovati ga je treba in vlagati vanj. Jaz bi ga skoraj primerjala z odnosom v partnerski zvezi (mož/žena). Tako kot prijateljica ni vsaka dobra tudi mož/žena ni vsak dovolj dober, da bi živel/a z njim/njo. Jaz sem bolj mislila, da jo muči to, da je cel dan zaprta v hiši in da ne vidi žive duše. Kot sem jo sedaj razumela, bi rada ona duhovno rastla in se razvijala in včasih vrgla kakšno bolj poglobljeno debato in ne samo kateri recept je boljši za peko piškotov. Vidiš in tukaj ne vem kaj bi ji svetovala. LP
Na zalost se ne.Poznam ogromno ljudi,saj imam tak poklic,pa kraj je kar majhen,vendar kaj vec od kolegic ni.Zal mi je samo to,da sva se s pravo dolgoletno prijateljico dobesedno razsli,zaradi mojega odhoda v drug kraj (poroka in starsevske obveznosti)
nekaj casa je se nekako slo,vendar je bila prehuda in scasoma se je vse ohladilo.Sedaj celo ne vem,kje je in kako zivi..velikokrat pa se spomnim na njo.Upam,da je srecna..kjerkoli je ze.