Majhen obliz na nase rane na tej povezavi:

http://www.gibanje.org/?id=2679

Lep pozdrav,
A.M.

Hvala za ta link.

Resnicno cudovito napisano. Dolga je pot, a ko dosezes notranji mir, ko si pomirjen sam s seboj, si zmagal!

Potem je vse ostalo tako lahko…. in zivljenje samo postane lazje.

Hvala za napisano Alm.. Vse koristi, sam da je nekaj.

Bi pa rada dodala, da se mi vsa teorija o tem, kako bo posijalo sonce, zdi tako nesmiselna. Kot je napisala Metka klevišar v uvodu k knjigi Nemirno je srce: kaj govoriti mami, ki ji je umrl sin, kako bo spet srečna in da bo našla svojo pot. Da bo na koncu tunela svetloba! Sploh prvo leto, dve, tri žalovanja … Tisti, ki je zunaj vidi jasneje, tisti, ki je pot že prehodil vidi jasneje. Sama mora priti do tega spoznanja (če!).

Meni osebno se zdi najpomembnejše spodbujanje žalujočega k žalovanju, k dovoljenju, da žaluje kako dolgo in na kak način hoče, da je vse prav in da mu ob tem stojimo ob strani in morebiti njega vprašamo, kaj mu pomaga, kaj potrebuje ipd.

In potem sonček posije kdaj, morda pa tudi ne… vse je prav, vsaka pot.

Strinjam se s teboj, Frida1,
predvsem je pomembno upostevati to, da je vsak clovek gospodar svojih obcutkov in jih le sam najbolje pozna.
Nismo vsi enaki, ne sprejemamo vsi enako.
Tako kot pri umetniku ni niti ena umetnina enaka drugi, tako smo tudi me mamice razlicne.
Usoda ima svoja pota, mi pa smo vsak svoje srece kovac.

Na tem forumu se dobivamo iz razlicnih razlogov in z razlicnimi nameni, predvsem pa so vsi dobri.
Vsak prebere in reagira na tisto, kar se ga najbolj dotakne, zato je lepo, da se nekje vsi tisti, ki bi zeleli nekaj povedati ali prebrati za svojo duso, tudi najdemo.

Tvojim zgodbam sledim, Frida, nanje pa le redkokdaj odgovorim. Preprosto zato, ker nimam besed.
Strinjam se s tem, da moramo odzalovati. Na lastni kozi sem obcutila, kaj prinese zatiranje solza in obcutkov. Prej ali slej udari na dan, ampak prav imas, vsaka pot je prava. Meni se je moja pot zdela takrat, pa tudi se danes, zelo prava. Sem pac morala velik del odzalovati kar nekaj kasneje. Pa sem. Kako naj clovek ukaze svojemu srcu, kaj je prav ali kaj je narobe, pa naj bo um se tako bister.
Vedno se drzim nacela, da poslusam svoje srce. Tudi ce je ze zdelano in naceto, ima se vedno veliko moc.

Nenazadnje pa poznamo tudi pregovor, ki pravi, da vse ceste vodijo v Rim, a ne?

Lep pozdrav,
Arlene