Pozdravljeni,

mene pa zanima, če obstaja kakšen način, ki pomaga umu, da sprejme preteklost takšno kot je in ne traja 10+ let. Da bom bolj specifičen, kako sprejeti otroštvo tako kot je bilo? Spremeniti ga itak ne moreš, zanikati pa tudi ne. Ne mi reči “je kar je in pojdi naprej” ker um (podzavest?) tega ne razume. Zavestno vem, da je totalno brez smisla, da se bojim in krivim druge za vzgojo katere sem bil deležen, a se um še vedno odzove isto. Isto razumem, da so starši vzgajali tako kot so mislili, da je bilo najbolje. Razumeti stvari ne pomaga.

V naslovu sem omenil tudi strahove. Obstaja tudi kakšen način, ki pomaga umu, da se ne boji več? K psihiatru ne bi šel, ker imam občutek, da ti ne verjamejo (“Kaj?! Nimaš se namena ubiti? Nisi brez rok/nog? JA KAJ PA DELAŠ TUKAJ?) in ti dajo samo tablete (katere pa ne rešijo NIČ – samo potlačijo zadeve). Problem je v tem, da se bojim, da bom naredil kaj narobe in zato avtomatsko začnem delati tako, kot mislim, da drugi želijo, da bi delal. Ponavadi se tega zavem šele kasneje. Na primer, vpisal sem se na tečaj joge, ker sem tako želel. Vendar se mi je kmalu začelo vse to upirati – težko mi je bilo redno izvajati asane kjlub temu, da sem se med in po izvajanju počutil izvrstno. Dolgo časa mi ni bilo jasno zakaj se mi upira, če pa delam jogo zato, ker si želim. Potem sem pa opazil, da sem delal tako kot je rekla Swami. Samo zato, ker je ona tako rekla: “Upira se mi, ampak če je ona rekla, da moraš to delati redno potem moram to delati redno. Drugače bo NAROBE.” Sužnja zgleda igram zato, da bi se izognil kritiki. Hecno je to, da se ne moreš. Ljudje skoz samo kritizirajo, če pa že pohvalijo jim to uspe izvest tako, da nisi ziher ali je bila to pohvala ali kritika.

Sedaj se poskušam zavesto odločati tako kot si želim sam in ne drugi. Za ta del ne potrebujem pomoči. Pomoč potrebujem pri reakciji na kritiko in strahu pred njo. Na teh dveh področjih pa zgleda nimam vpliva, ker se um vedno odzove po svoje.

Upam, da je komu že uspelo premagati omenjene težave in mi bo znal svetovati. Hvala že v naprej.

David,

Citiram:”mene pa zanima, če obstaja kakšen način, ki pomaga umu, da sprejme preteklost takšno kot je in ne traja 10+ let. Da bom bolj specifičen, kako sprejeti otroštvo tako kot je bilo?”

Bom povedal na preprost način….Ko se človek rodi, je njegov um in spomin praktično prazen, zato še ni razmišljanja in ker ni razmišljanja, ni zavesti oziroma samozavedanja.
Ker misel ustvarja zavest. Um pa je le nek procesor ali orodje, ki obdeluje naše podatke v spominu in občutke.
Sprejeti otroštvo pomeni sprejeti sebe, sprejeti takšnega, kakršen si. Soočiti se s tem ,kar je v tebi in s tem kakšne občutke si doživljal.
Na svoj um lahko vplivamo, saj je kot orodje in vplivamo s svojimi željami, da um ustvarja takšne misli, kot si želimo, saj se hočemo zavedati nečesa drugega, kot pa tistega, kar je v spominu. Ponavadi se to dogaja pri tistih, ki obsojajo svojo preteklost in se je lažje poistovetiti z nečim drugim, kot pa s tem kdo smo.
Zato potem človek išče svojo identiteto in se sprašuje..”kdo sem” ?

Seveda pa spomina ne moremo pobrisati, kot sam ugotavljaš. Spomin, kot sem omenil, uporablja naš um in s tem ustvarja naše zavedanje. Problem pa nastane, ko se tega nočemo zavedati. Zato začnemo z umom in mislimi manipulirati, da se ne bi zavedali nečesa, kar je boleče.
Zato življenje postane borba in polno strahu, saj imamo občutek, kot da nam vse to sledi, kot neka senca. Lahko se še ne vem kako trudimo in svoje življenje prilagajamo ( potlačimo zadeve), da bi v sebi ustvarili drugačen pogled in drugačen spomin in s tem misli..samo zato, da bi se zavedali tega, kar si želimo, ne moremo pobegniti od sebe.
Torej je problem v tem, da obsojaš to, kar si. Ker so te naučili, da je je treba obsojati in to ustvarja zavest, ki ustvarja slabe občutke.

Toliko zaenkrat.

Robi.

David pozdravljen,

mnogo nas je, ki težko sprejmemo preteklost kot nam je bila dana in si želimo, da bi bilo marsikaj drugače. Res je, za nazaj težko karkoli spremimnjamo , lahko pa se potrudimo ozavestiti naše početje in početje drugih v naši preteklosti. Npr. ko si omenil, da se sedaj poskušaš zavestno odločati tako kot si želiš sam in ne drugi. Ali ni morda le, da se poskušaš odločati ravno nasprotno kot si želijo drugi, pa če je to zate prav ali ne? Da ni v tebi vkoreninjena misel, kako te imajo ljudje za sužnja in te kar naprej v nekaj silijo ter se boš tega rešil le, če boš deloval nasprotno?
Sprejeti otroštvo oz. preteklost se ne da na hitro, z enim ali dvema stavkoma. Sprijazni se, da ti bo to vendarle vzelo dosti energije in tudi časa. Svetovala bi ti obisk psihoterapevta, ki ti bo pri tem pomagal.

Srečno!

Maja Kunčič

Lepo pozdravljeni,

moj problem je sledeč. Stara sem 24 let in nekje pri 9, 10, 11 ali 12 letih (ne spomnim se točno) sem se narahlo dotaknila sosede, ki je 8 let mlajša od mene. Dotaknila sem se njene zadnjice. Zgodilo se je samo 1x in danes po dolgih letih se je ta spomin vrnil in me mori in ne da spati. Počutim se krivo, počutim se kot pedofil. In gledam po netu, kakšni so psihološki profili pedofilov in k sreči se v nobenem ne najdem. Nikoli pa nisem na otroke gledala kot na bitja, na katerih izživljamo spolne fantazije. Nikoli! In zdaj se sprašujem, kaj je bilo takrat, da sem to naredila…. In me je ful strah, da sem v resnici pedofil, da je bilo tisto sprožilni dejavnik in da se je zadeva po toliko letih potuhnila. Strah me je, da postanem pedofil. Sicer pa sem vezana, imam dojenčka, srečna v vseh pogledih, če se le ne bi vrnil ta spomin, na katerega sem sicer pomislila nekajkrat od takrat, ampak me ni tako prizadel kot zdaj.

Draga “samantra”!

Če lahko kar takoj povem svoje mnenje, mislim, DA NISI NOBENA PEDOFILKA!!! Na podlagi tega sodeč, kar si napisala, ni to, kar si takrat naredila, nič škodljivega. Glede na to, koliko si bila takrat stara, si bila najbrž samo v fazi eksperimentiranja in ko si to poskusila, te je takoj to tudi že minilo in nisi imela želja in potreb po še tem. Najbrž imam prav, ne? Slišala si gotovo že tudi, da so fantje in punce malo “probali” z istim spolom, pa to ni bilo to in so danes “lepo heteroseksualno” usmerjeni oz. niso biseksualni ali pa homoseksualni. Čeprav, kar že si, NI S TEM NIČ NAROBE!!! Govorim o tem, da se ljudje zaradi malo nedolžnega eksperimentiranja lahko zelo zelo sekirajo.

Morda bolj v tem vidim problem-ZAKAJ SE TOLIKO ZARADI TISTE GESTE SEKIRAŠ? Morda bi raje preverila to svoje stanje: preveč sekiranja za premajhno stvar. Morda se lahko najprej pomeniš sama s seboj, a če te to ne bi pomirilo, potem bi bilo mogoče dobro, da si poiščeš nekoga ali nekaj, ki oz. kar ti bo pomagal-o razčistiti, zakaj te zadeva tako GLODA.

Čutim, da te morda tisto takrat zato bolj prizadene, ker si zdaj mamica z dojenčkom, kar avtomatično pomeni, da si veliko bolj občutljiva, ranljiva, mehka, odprta, vse se te veliko bolj dotakne, te prizadene,… Kar mislim si, saj sem tudi sama mamica-treh majhnih otročkov in grem včasih že sama sebi “na živce” s svojo “hipersenzibilnostjo”. Ko postaneš mamica, se tudi lahko vrnejo neki spomini na nekaj, kar smo takrat potlačili, ker je bilo prenaporno, da bi s tem kaj delali. Zdaj pa je čas, da se vse skupaj “sčisti”. Zakaj, pa najbolj ve tvoje nezavedno, ki takole sili na plan. Ko boš zadevo ozavestila, bo tudi izgubila svojo moč.

Morda za1x toliko, kaj več pa v nadaljevanju, če bi te še kaj glodalo.

Maja

Pozdrav David,
upam, da še spremljaš to rubriko…ker ni bilo nekih obsežnih odgovorov na tvojo temo, sem se oglasila.
Razumem tvoje razmišljanje o otroštvu, o umu in podzavesti in vseh zankah, v katere se ujemeš, ko želiš oditi iz tega sveta, ampak…najbolj bistveno je to, da ne iščeš rešitve onkraj sebe in da se prepustiš ravno tej bolečini, sicer je ne boš nikdar odgnal. To je kot strah, dokler se z njim ne soočiš, ga ne moreš odgnat. Čisto preprosto…kljub temu, da so neki zunanji dejavniki povzročili bolečino, je le-ta nastala v tebi in zato se je treba soočit sam s seboj, nihče drug tega ne more narediti namesto tebe. Tudi nek voditelj te lahko samo vodi. Vsekakor se strinjam, da so tablete neumnost, to samo človeka slabi, v bistvu pa se ne loti žarišča problema. Če bi mogoče našel kakšno dobro pomoč, ne bi bilo slabo, lahko pa ti svetujem enga zelo dobrega pisatelja: dr. Wayne W. Dyer, preberi si kakšno njegovo delo, pomaga.
Um se odzove točno tako, kot ti misliš…torej ti nič ne pomaga, da si navzeven heroj, če si navznoter ranjenec. Ampak vsak heroj je bil tud ranjen in rane se zacelijo, torej obstaja način! In ta način je v tebi, dokler ne boš zares pripravljen biti heroj, to ne boš bil.

Pa srečno 🙂