Opažam, da ljudje zelo težko sprejemajo kritiko. V večini primerov kadar sem želela opozoriti človeka na njegovo slepo pego, sem naletela na negativen odziv. Npr. žensko, ki je pri meni na kavi, otrok izsiljuje, nerga, tolče pri njej zelo tankočutno opozorim, da jo izsiljuje. Ona “pošizi”, da bo sama vzgajala svoje otroke. O.K. Ampak, res je bilo opozorilo taktno, dobronamerno, z vljudno intonacijo. Žensko opozorim, da se ne piše gdo, gdaj ampak kdo, kdaj.
Njena reakcija, da jo grobo napadam. Pa kaj je to s folkom??? Ne sprejama nobene dobronamerne kritike. Najbrž je res bolje, da človek drži jezik za zobmi, saj ljudje že dobronamerno kritiko z vljudno intonacijo jemljejo kot osebni napad. Kakšne so vaše izkušnje?????????????????’

Tema mi je dokaj blizu, saj pogosto naletim (sem naletela)na podoben odziv. Ugotovila sem, da so ljudje , ki si takšne kritike lahko privoščijo in nihče jim tega ne zameri. Sama na žalost ne spadam mednje. Skušala sem dognati zakaj- mislim ,da gre za način, kako komuniciramo z okolico; ne gre toliko za besede, ki jih uporabiš, ampak za “vibracije” s katerimi besede pospremimo sogovorniku. Te se izražajo v nasmehu, očeh, kretnjah – torej neverbalna komunikacija ima zelo veliko težo. Vsega tega pa se z učenjem( v klasičnem smislu)ne da pridobiti- saj gre v bistvu za ljubezen, ki je v tebi (ali pa je ni).

Kritike pa ne znamo sprejemati, ker se bojimo in smo takoo ranljivi – skratka, težave z egom.

Pravzaprav se nisem dokopala do nobenega koristnega zaključka, razen tega, da pravzaprav nimam pravice soliti pameti ljudem okoli sebe in se skušam držati tega, da dam nasvet le tistemu, ki me nakako za to poprosi.

Predvsem pa se trudim, da me takšna reakcija ne razburi več.

Raumoišljam o tvojih besedah, o tvojem razočaranju nad sprejemanjem kritike pri drugih ljudeh, prebrala sem tudi že en odgovor, ki si ga prejela na to temo in zdaj ti v odgovor oz. v tvoje nadaljnje razmišljanje pošiljam misel in ugotovitve francosekga misleca in filozofa Blaisa Pascala. Njegova razmišljanja o človeku in o njegovem samoljublju, ki so del njegovega karakterja in precej ponazarjajo tudi sprejemanje kritike, so zapisana v Mislih. Ko boš prebirala tole, boš morda našla odgovor na vsa svoja vprašanja. Pa veliko sreče!

“Samoljubje:

Narava samoljubja in človekovega jaza je v tem, da ljubi samega sebe in samo sebe vidi. Kaj pa naj napravi? Ne more mimo tega, da je predmet, ki ga ljubi, poln napak in slabosti. Rad bi bil velik, pa vidi, da je majhen; rad bi bil srečen, pa vidi, da je nesrečen; rad bi bil popoln, pa vidi, da ga je sama nepopolnost; rad bi bil drugim predmet ljubezni in spoštevanja, pa vidi, da njegove napake zaslužijo le odpor in zaničevanje. V tej zagati se v njem spočne najkrivičnejša in prav zločinska strast, ki si jo je mogoče zamisliti: smrtno sovraštvo do tiste resnice, ki ga opominja in prepričuje o njegovih napakah. Želel bi jo ubiti; ker pa nje same ne more, jo, kolikor le more pobija v svojem spoznanju in spoznanju drugih. Se pravi, da se trudi na vse pretege, da bi drugim in sebi prikril vse svoje napake, in da ne trpi, da bi mu kdo nanje pokazal ali jih videl.
Nedvomno je hudo, če imaš kup napak. Še huje pa je, če si jih poln, a jih nočeš priznati, saj jim s tem dodajaš še eno: da se hote slepiš. Ne maramo, da nas drugi varajo; ne zdi se nam pravično, da si od nas želijo več spoštovanja, kakor ga zaslužijo. Zato pa tudi ni prav, če jih mi varamo in želimo, da bi nas bolj cenili, kakor zaslužimo.
…
Človeka je torej samo pretvarjanje, laž in hinavščina, tako v odnosu do sebe kakor do drugih. Ne mara slišati resnice in izmika se, da bi jo povedal drugim. Vsa ta nagnjenja, ki so daleč od pravičnosti in razuma, že po naravi koreninijo v njegovem srcu.”

Lep pozdrav,
Marija

Nataša,ali poznaš pregovor:”Vsak je svoje sreče kovač.” Živi in pusti drugim živeti.
Prijateljica se bo morala vse življenje sama soočati s težavami, katere ji (bo) prinaša otrok.Zato jo pusti.Vedno se čuti kdaj ti nekdo dobronamerno karkoli pokritizira ali pa ti poskuša vsiliti svojo voljo.Zakaj jo vabiš na kavo če te otrok živcira.Napake,kakršnekoli, se vedno lahko popravlja samo enkrat.Dala si informacijokako se piše če te ne upošteva jo pusti,največ se bo naučila na lastnih napakah.Tudi mi na internetu pišemo čudno slovnico pa kaj,pravgotovo pa pazimo kje drugje, da se ne zalomimo.Torej je marsikaj odvisno tudi od trenutne situacije.V vsakem človeku je veliko dualnosti zato kot praviš drži jezik za zobmi.

Nataša,ali poznaš pregovor:”Vsak je svoje sreče kovač.” Živi in pusti drugim živeti.
Prijateljica se bo morala vse življenje sama soočati s težavami, katere ji (bo) prinaša otrok.Zato jo pusti.Vedno se čuti kdaj ti nekdo dobronamerno karkoli pokritizira ali pa ti poskuša vsiliti svojo voljo.Zakaj jo vabiš na kavo če te otrok živcira.Napake,kakršnekoli, se vedno lahko popravlja samo enkrat.Dala si informacijokako se piše če te ne upošteva jo pusti,največ se bo naučila na lastnih napakah.Tudi mi na internetu pišemo čudno slovnico pa kaj,pravgotovo pa pazimo kje drugje, da se ne zalomimo.Torej je marsikaj odvisno tudi od trenutne situacije.V vsakem človeku je veliko dualnosti zato kot praviš drži jezik za zobmi.

Jaz se držim načela, da ne komentiram in ne dajem ‘dobronamernih’ nasvetov če me za to nihče ne prosi.
Najbolj mi gre na živce, če kdo , ki nima svojih otrok, komentira moj način vzgoje …
Načeloma pa zelo rada sprejmem dobronamerno kritiko … od osebe, ki ji zaupam.

lp, Barbara.

Nataša

Na žalost je res tako,da ljudje postajajo vedno bolj ranljivi.Jaz v takem primeru raje molčim in si mislim svoje.Saj nikoli ne veš kako bo določena oseba reagirala na tvojo pripombo ali opozorilo.Saj še pregovor pravi:”molk je zlato”.
Če pa me kdo prosi za nasvet,potem pa ja.Iz srca rada pomagam v takem primeru.
Danes je pač tako……. moramo se s tem sprijazniti in se obnašati okolici primerno.
Pa nikar ne zameri,če kaj nisem prav napisala.
Prisrčen pozdrav
zalla

Mislim, da vsi , ki smo ze od zacetka na teh forumih vemo, kaksen so manire obnasanja in da se taksne kritike ne obnesejo.Natasa, poskusi prebrati vse teme na teh forumih, pa bos videla, da bi te morala zadeti kap, koliko napacnih stvari je bilo tukaj napisanih.Glede prijateljice bi ti rekla samo to; Kdo pa si ti, da bos posegala v edinstvem. tebi ocitno nerazumljiv odnos, med otrokom in mamo ?Ti pac znas vzgajati otroka po svoje, prijateljica pa po svoje.
Torej ne sodi, ce noces biti sojen…..

Lp Mojca

Zelo zanimiva tema. MIslim, da je veliko odvisno od načina komuniciranja in odnosov ljudi v konkretnem okolju. Prav tako se mi zdi, da je z staranjem in s tem nabranimi zivljenskimi izkusnjami teh problemov vse manj.Osebno, skoraj vec ne poznam taksnih problemov, ceprav sem v delovnem okolju znan po tem, da znam imeti zelo dolg jezik. Vsako stvar je namrec mogoce sporociti na mnogo razlicnih nacinov. Poleg trenutnega razpolozenja sogovornika lahko negativno reakcijo lahko povzroci ze drugacna barva tvojega glasu. Najveckrat velja: “lepa beseda dobro mesto najde”. Osebno preferiram cimvec resnih tem kolegom sporociti skozi vic, anegdoto,saljivo vprasanje ali komentar na racun sebe in podobno. Obicajno to “vzge”, sem pa ze tudi naletel na ljudi, ki ne poznajo zafrkancije. V tem primeru je pac najpametneje stisniti ustnice in drzati jezik za zobmi. Sam imam sreco, da je to res redko.
Pozdrav, Pepi

Zanimiva tema, ne kej.Problem kritike je definitvno večplasten.Ljudje smo vsi (eni več, drugi manj) nagnjeni, da si ustvarjamo iluzije in si s tem zamegljujemo resničnost ter na takšen način bežimo pred problemi.Bolj ko bežimo bolj nas življenje meče na relana tla in pol rata to en začaran krog. Priznajmo, vsem nam ni lepo slišati kritiko, je pa marsikdaj to lahko tudi blagoslov.Drugi ljudje z našimi problemi niso obremenjeni in tako vidijo tisto, kar mi nočemo/ne moremo. Osebno mislim, da je umetnost kdaj nekomu nekaj reči in kdaj biti tiho.Tisti ki ima vsaj nekaj razčiščeno pri sebi, bo kritiko sprejel čeprav bo mogoče prvi trenutek jezen.Ko se malo zamislimo, lahko vidimo, da nam vsi ljudje tudi nočejo slabo. Seveda ni fora kritizirati nekaj počez in neupravičeno zbadati ljudi, zgolj iz dolgočasja.Temu ostro nasprotujem! Najmanj pa naj bi to počeli tisti, ki imajo sami sabo dovolj problemov. Noben ni popoln, tako se lahko večkrat znajdemo na ‘obeh straneh’.Osebno podpiram kritiko, ki pa naj bo nekako konstruktivna in ne duha bijajoča.Potrebno se je vedno in povsod zavedati, da je to zelo občutljivo področje. Presodimo, kdaj je bolje da smo tiho, ker lahko zaradi nerazsvetljenosti prejemnika kritike naredimo sebi in njemu več škode kot koristi.Včasih je res bolje da nekoga pustimo živeti v iluziji, saj mu je v končni fazi ta iulizija dana kot priložnost za neko spoznanje v življenju (če jo seveda dojame).Nekateri ljude so pač takšni, da ne sprejemajo nobene kritike(in nasvetov), ampak morajo vse probati na svoji koži(the hard way) in pri tem jamrati, kako je življenje nepravično.

Tolk za enkrat…

P.S. Vas je kdaj presenetilo, da vam je nekdo, ki vam po nobeni zemeljski logiki ni ne bi mogel povedati nič pametnega, prižgal eno hudo zarnico?

Nataša, sama sebe lahko “pošlihtam” med tiste kateri kritiko sicer sprejmemo, vendar jo 1000 obrnem in razmišljam o njej zakaj mi je nekdo to rekel in v bistvu mi naredi človek medvedjo uslugo s tem ko mi hoče dobronamerno pomagati, ker se potem s tem preveč preveč preveč obremenjujem. Eni pač kritiko sprejmemo tako eni drugače.
Hotela pa sem povedati tole. Moj stric je 13 let starejši od mene. In velikokrat kadar sta šla z ženo v trgovino je naju z mojim mlajšim bratom jemal s seboj. In otroku takrat recimo 13 let in 7 let dopovedati saj gre, ampak so pa stvari, katere si otrok želi in ko jih vidi……… Nekajkrat je potem moji mami rekel, da sva naredila surlo, ker nama pač ni hotel kupiti mikijevega zabavnika. Ampak nič tragičnega ni bilo, ker sva dobro in lepo vzgojena. Nikoli se nisva ne vem koliko trmala ali pa zganjala histerije v trgovini.
Sedaj pa ima on 8 let staro punčko, katera pa v trgovini ravno to dela. Histerija, če ne dobi tega kar hoče. Ali pa se enostavno izgubi v trgovini in pride nazaj z nečem kar ji je pač všeč. In ko grem sedaj jaz v trgovino z njegovo ženo in vzame seboj še hčerko popiz….., skoraj dobim živčni zlom, ker je punca katastrofa od katastrofe.
Hotela pa sem povedati, kako se taki dobronamerni nasveti znajo obrnit v tvojo nekorist, ker stric je sedaj res dobil 100X hujšo težavo, kot pa sta jo imela moja starša.
Se opravičujem zaradi dolžine.

Odvisno od koga dobiš kritiko in v kakšni situaciji, pa na kakšen način. S kolegicami večkrat debatiramo o jeziku in če me katera opozori na nepravilnost, vzamem to čisto dobronamerno. Tako se največ naučiš. Včasih sem se zdrznila, če se je kdo npr. po mojem mnenju preveč zabulil vame. Zdaj si rečem, da je to čisto njegova stvar, ki nima z mano nobene zveze. Odvisno, kako stvari sprejemaš. Pa kako imaš pri sebi “pošlihtano”. Sama ponavadi izrečem kritiko le tistim, za katere vem, da jo znajo sprejemati.

Še nekaj bi dodala. Nataša, če je prišla kolegica k tebi malo pojamrat, menda lahko daš tudi kako mnenje, a ne? Sicer pa si tam kot kanta za smeti, ki samo požira vso jamranje, reči pa ne sme ničesar. Zakaj ne bi smeli imeti svojega mnenja in ga tudi povedati, čeprav v določenih stvareh nimamo lastnih izkušenj? Drugače bi nam lahko sogovorniki lepo napisali, kaj hočejo slišat, ali pa smo kar tiho. Kje je tu dialog?

Ja, res je. Zdaj sem se spomnila na nekdanjo prijateljico s katero sva se nekaj časa intenzivno družili. Neprestano je jamrala čez otroke in moža. Jaz sem ji bila resnično kot kanta za smeti in samo poslušala njen gnev. Ker je bila njihova družinska situacija resnično huda, sem bila nekaj mesecev tiho, jo poslušala, z njo sočustvovala, jo vozila v kino, čuvala otroke, posojala denar, itd…………..
Vse je trajalo kakšno leto in pol. Ko sem pa jaz enkrat pripomnila, da je res nesramno od njenega moža, da reče da pride čez 1 uro domov, pride pa dejansko čez 6 ur in še to “zadet” se je pa razburila, da ONA že lahko kritizira svojega moža in otroke, DRUGIM pa tega ne dovoli. Nato pa je začela utrujati, da tudi v mojem zakonu ni tako kakor zgleda in kar nekaj nakladati, da moj mož nima smisla za otroke itd…. Najino prijateljstvo je dobro funkcioniralo dokler sta si bili najini življenji podobni. Stvari pa se spreminjajo. Jaz sem dokončala VII. stopnjo, se preselila v večje stanovanje, v službi napredovala, itd… skratka šlo mi je na bolje. Ona pa je nenačrtovano zanosila, sledila je poporodna depresija, mož je izgubil službo, starejši otrok je postal problematičen itd…… Skratka, moje in njeno življenje se je bistveno spremenilo, pač vsaki v svojo smer.
Prišlo je do faze, ko se je začela z menoj primerjati in tekmovati. Odnos mi je presedel in odkrito sem ji v oči povedala, da me tak odnos obremenjuje, izčrpuje, da nimam več volje in da želim za nekaj časa ta odnos prekiniti. Od takrat je 2 leti in nimam nobene želje, da bi se z njo še srečala.

Mialim, da moramo razlikovati med kritiko in obsodbo.Res da je vcasih kritika na mestu, ampak vcasih pa moramo stvari, ki se nas ne ticejo zadrzati zase.Kot pravi M kritika ja, ampak ne duha zbijajoca.kar se pa napadanja tice, zakaj pa potem nismo imeli obcutka, da nas Alenka napada , pa nam je napisala kar nekaj stvari, ki jih nismo imeli razciscenih?

Lp Mojca

Kritika?
kaj pa je dobronamerna kritika?Ali imaš otroke?Pojambraj sosedi kako te ne ubogajo, brcajo, pljuvajo namesto da bi jedli in njeni kako pridni da so pa ti bo opljuvala lastne otroke kot, da so cigani! Ampak reci ji da njen otrok ne uporablja pravilno prehoda za pešce in ga lahko povozi avto (kar je verjetno dobronamerno ) pa bo stresla ves ogenj in žveplo po tebi.
Pa še o pravopisu srednja leta pomeni, da si končal zadnjo šolo vsaj pred 20 imi leti, morda nisi imel slovenščino 5, nekaj si v teh letih pozabil, ker si delavec in ne strojepiska ali celo profesor in ne nazadnje zaradi hitrosti tipkanja se včasih zatipkaš….torej oprosti za pravopisne napake.
Lep pozdrav nežna duša (iz knjižnice, žal nimamo vsi v službah brezplačnega interneta ) ali bolje v delovni čas vštetega ?
Se oproščam vsem še enkrat LP

Pri Alenkinemu odgovoru očitno niste imeli občutka, da vas obsoja ker se njeno mnenje ni nanašalo OSEBNO na vas. Če pa še enkrat preberete moj sestavek v Forumu Starši – staršem – Nadarjeni otroci boste morda lahko ugotovila, da je bila kritika dobronamerna in niti malo žaljiva. Že na samem začetku se opravičim z : “Ne zamerite” Prizadelo vas je edinole to, da se je dobronamrena kritika nanašala osebno na VAS. Poizkusite dati moj zapis prebrati še kakšni tretji osebi in prepričana sem, da v njem ne bo zasledila ničesar kar bi kazalo na napad.
Vam se zdi napad, ker dobronamerne kritike niste sposobna sprejemati. Za vas je bila moja kritika osebni napad, lahko pa bi odreagirala tudi drugače in se mi zahvalila, da sem vas ponovno spomnila da se ne piše gdaj, gdo ampak kdaj, kdo kot to že vedo otroci v 2. razredu. Za osebnostno rast je sprejemanje kritike še kako dobrodošlo. Resnica boli.

T’kole! Sprejmem vsako dobronamerno kritiko, da bi mi pa nekdo non stop solil pamet, pa ne hvala. Res je, da poslušanje kritik ni posebej prijetno. Zato se tudi jaz omejujem pri teh dejanjih. Če pa je treba, oja, takrat pa dam kakšno dobro namerno kritiko… Sam prevečkrat sem potem zaradi takih kritik, dobil kakšno okoli vogala 😉 Potem se pa človek počasi navadi, da dobro namernih kritik ne tala več. In če mi negdo napiše nekdo (al’ pa glih drgač), verjamem, da se je zatipkal ;))) Saj jaz v šoli tudi nisem bil odličnjak pri slovenskem jeziku 😉

Pa brez zamere…vse je samo dobronamerna kritika!

Lep dan, vsem!

Jani

Jest sem ena izmed tistih, ki komaj čakam, da me gdo (kdo:))) pokritizira – le tako se lahko razvijam. Imam srečo, da sedaj to počne moj tip, ostali se na žalost ne upajo. Se pa vsakič lepo zahvalim, če vseeno dobim kakšno kritiko.
In ker to meni toliko pomeni, tudi jaz dostikrat popravim, pokritiziram. Ampak samo dobre prijatelje, ker me za ostale boli k….
LP
Maca
PS: Glede na to, da se ne poznamo, me lahko pokritizirate tudi vi, samo na nivoju, prosim!