spoznanje

Vćčeraj sem si ogledala ponovitev oddaje polnočni klub, danes prebrala vaš forum.Sedaj vem , imam MOM. Strah me je, kaj temu prizanju sledi, hkrati pa čutim olajšanje , saj vem, da si bom lahko z ustrezno pomočjo začela pomagati.Stara sem 39 let. Iz prve zveze imam otroka. Zveza je šla narazen zaradi konfliktov, trenj, bese, jeza. takrta nisem razumela , kaj se dogaja. Najprej sedma nebesa, potem pa je kar udarilo kot strela in se ni končalo. Obtoževala sem partnerja, njega in samo njega. seveda, jaz visoko izobražena, ki delam z ljudmi. On nima pojma o odnosih.

Po 10 letih sem si ustvarila drugo resno zvezo. trajala je natanko dbe leti. Prenehala teden dni nazaj na dopustu. Začelo pa se je seveda đže veliko pre. Kot da bi me nekaj zagrabilo. isto kot prvi krat. Nezaupanje partnerju, strah pred igubo, ljubosumje. V zvezi mi največ časa pomeničas, ki ga partner preživi z menoj. Zaradi svojih poslovnih težav je imel tega časa zadnje pol leta bistveno manj kot ponavadi. trpela sem , sopremljal me je bes, jeza: Če nima časa zame, potem me nima rad. Zaradi težav sva šla do psihoterpevta ( žal je bilo le trikratno srečanje) . O MOM ni spregovoril, saj je bilo za diagnostiko bistveno prezgodaj.

Spet sem ostala sama. V sebi bijem hud boj. Ne znajdem se, Počutim se zavržena , ne vredna ljubezni. Kot prvi krat. Skrbi me, kako se bom pobrala. Sem pa na svoj način potolažena, ker vem kaj se mi dogaja. Bivši partner pravi, da me spoštuje, da če bom rabila mi bo stal ob strani, da pa ne morem tako živetib življenja. ostajava vsak na svojem bregu. Ne zamerim mu, saj je bilo prehudo. Rada ga imam, pa sem si zapravila njegovo ljubezen. Seveda bi rada videla, da bi mi dal še možnost, da poskusim z intezivnim delom na sebi in psihoterapijo. V tem trenutku me je strah me je svojega obnašanja, zato bom naredila vse , da si pomagam. Prvi moj korak je bil ta forum, zato hvala vam. Potem pa naprej. Strokovna pomoč , ki bo verjetno prinesla rezultate milimeter po milimetrom. Ampak splačalo se bo. Bodimo močni in korajžni!!!!

Čoča, najprej iskrene čestitke za to, da si si bila sposobna priznati, da imaš MOM. Imam oz. imela sem zelo dobro prijateljico, ki ima skoraj sigurno tudi MOM, pa tega žal ne ve. Ko sva se še intenzivno družili, tudi sama nisem vedela, da obstajajo take motnje. V začetku je bila vsa navdušena nad mano in je hotela biti z mano ves čas, po par mesecih pa sem ji nenadoma začela iti na živce. Izbruhnila je zaradi totalno nepomembnih stvari in sploh nisem mogla razumeti, kaj se dogaja.
Odkar sva prekinili stike, razmišljam o tem, da bi ji poslala link na oddajo in forum, pa se ne morem odločiti, ker ima po moji laični oceni poleg MOM tudi narcistično osebnostno motnjo. Zviška gleda na ljudi, ki iščejo terapevtsko pomoč in je zelo prepričana, da je bolj pametna od vseh ostalih. Tako da bi mi verjetno zelo zamerila, če bi ji namignila, da je z njo nekaj narobe in da rabi pomoč. Njeni izbruhi pa so točno taki, kot jih opisujejo povsod v literaturi. Stara je toliko kot ti in je že imela več zvez, ki pa niso trajale – iz istega razloga kot pri tebi. Tako da je zdaj kar sama in je zelo navezana na mamo, ki jo baje edina na svetu res pozna in razume. Ne vem, kaj bo z njo, ko mame več ne bo imela.
Skratka, res je zelo dobro, da si spoznala, v čem je tvoj problem. Želim ti, da bi našla pravega terapevta oz. terapevtko. Pa veliko moči in poguma na tvoji poti k ozdravitvi. Ja, ta pot je baje dolga in naporna, ampak če se zavedaš, da pomoč rabiš, potem je to že ogromno. Bodi vztrajna in oglasi se še kaj na forumu in poročaj, kako ti gre.
Lep pozdrav!