spoštovanje staršev
Imam abrahama, otroke, hišo, moža…… – nimam pa spoštovanja domačih.
Otroci odrasli, eden se še šola. Ostala sem brez zaposlitve, nato priložnostno delala, na koncu bila doma kot gospodinja, saj enostavno ni bilo dela. Mož odsoten cele dneve, jaz doma, sama za vse. Okoli hiše, v hiši vedno vse postorjeno, edino težja dela je, ko je utegnil, naredil mož. In sedaj dobivam skoraj na dnevnem redu od otrok, moža, kako ne hodim v službo, kako nič ne zaslužim in se zato komaj prebijamo iz meseca v mesec. In to boli, zelo boli. Vse narediš, da pridejo v topel dom, da jih čaka hrana na mizi….ja, plačano pa res ne dobim. A se dandanes človeka res ceni samo po delovnem mestu, koliko zasluži, samo delo pa ni cenjeno? Da bi se lahko zaposlila, če bi hotela – ja, saj, ampak…..žal so moje prošnje bile brez odgovorov ali pa z negativnim. Na koncu pa sem še zbolela, tako da sedaj pa res ne vidim možnosti, če že kot zdravo me nihče ni zaposlil. In potem ti otroci rečejo, kako je mož/ati vse naredil plus službe, jaz pa sem tako bila doma, in je logično, normalno ter se spodobi, da delam po hiši, okoli hiše…Saj cele dneve se pa res ne spodobi ležat. In to mi reče otrok, ki sem ga rodila, ki spi, dokler se ne vsede v avto ter gre v službo. Pride domov, ima skuhano, oprano, …nato gre počivat, ker je zmučen po službi. In ko rečem da tudi jaz delam doma, dobim….to je delo, idi v službo, da nekaj zaslužiš, da vidiš kako je to. In ja, mož je tiho ob tem, včasih reče kaj v moj zagovor, večinoma ne, saj isto misli. Kaj naj naredim? Se odselim, jim prepustim vse ter samo poležavam-saj mišljenje družine bo tako isto!? Res boli, ko se razdajaš za to, kar sam nikoli nisi imel – družino! Nisem imela mame, očeta, odraščala pri stricih, tetah, starih starših, ampak – jih bolj cenim, kot pa moji sedaj mene, katerim sem nudila vse najboljše, po svojih zmožnostih. Pa očitno še premalo – dala sem jim sebe, njih bi pa zadovoljil denar.
Če bi meni kdo to rekel, v naslednjem trenutku neham pedenat, prat, kuhat zanje. Naj se znajdejo, saj si napisala, da so odrasli. Si jim dolžna biti služkinja?
Problem je zgolj v tebi, ker igraš mučenico in se ne postaviš zase. To ljudje okoli tebe vedo, čutijo in zato te izkoriščajo in ponižujejo. Pa kaj jih boš prosila in jim jokala?! Takšne stvari se uredi tako, na trdo. Nič več dela zanj. Ali pa naj ti plačajo. Sem 100%, da bi zaprli svoje goflje, če bi se ostro postavila zase. Samo problem je, ker večina ljudi, kot si ti, tega ne zna, ne zmore.
Zakaj se razdajaš?
Ker je to tvoja čustvena potreba, ti se oz si se ob tem počutila dobro, ko si jim vse znosila k r..i.
Zakaj te ne cenijo?
Ker jim nisi privzgojila spoštovanja, empatije, sočutja. V bistvu jim nisi mogla in jim ne moreš, ker si jim mama. Ti si kot mama naredila največ kar si lahko tisti, ki je sfalil je njihov oče, tvoj, vedno odsotni, partner.
Moški je tisti, ki otokom privzgoji vse omenjeno in tu je on manjkal. Ni toliko manjkal fizično, kot manjka v čustvenem smislu. Zaradi njega je tvoje delo necenjeno. To so vloge, ki jih imamo kot osebe različnih spolov v družini zato, da nekoč otroci odrastejo, da postanejo moralno razsodni. Tvoji žal niso, ne odrasli ne moralno razsodni. Nimajo sočutja, empatije niti do lastne mame kaj šele do drugih ljudi?! Vse kar delajo delajo zato, ker “se jim izplača” in pri mami se ne izplača nič, ker je ves zastonj. Karkoli naredijo, še vedno jim boš ti mama in jim boš skušala ugodit. Zato je oče v hiši, da postavi ceno in zahteva spoštovanje otrok, zato pritisni nanj. Bojim se, da nista toliko povezana in je tudi sam še nedorasel, ni moralno razsoden zato vseskozi dopušča, da se otroci tako obnašajo do svoje mame, do njegove partnerke.
Če z njim ne bo šlo, preprosto nehaj nastrezat, skuhaj samo zase, opri samo svoje, steraj šmrkave nehvaležneže iz hiše…
Veš kaj bi jaz naredila?
Ob 7h zjutraj bi se spokala od doma in šla “iskat službo”. In bi tudi
res spraševala okoli, ampak predvsem bi se posvetila sebi.
Šla bi v najbližji večji kraj (če nimaš za avtobus ali bencin, pa na štop)
se vsedla v knjižnico za računalnik, pa malo brskala po internetu za
kakšnim delom, malo prebrala časopise, malo obiskala kakšno prijateljico,
za katero do zdaj nisi imela časa, malo se včlanila v kakšen zbor, krožek,
gasilce, ni važno, samo da te ni doma.
In bi prišla domov zvečer in positnarila, da zakaj ni nič kuhano (bohnedej da
bi šla komu kaj kuhat !!!!! ) da si utrujena od iskanja dela in greš spat.
Če bi kdo kaj žnaril, lepo poveš, da imaš dovolj tega, da ti očitajo nedelo in da
ne boš nehala, dokler ne dobiš plačane službe. . Da pa tisto doma itak ni delo, torej ga lahko
opravi vsak mimogrede, tebe ne rabijo.
Da se mi ne pritakneš nobene zadeve, ne štedilnika, ne pralnega stroja, likalnika, ničesar.
Če “nič ne delaš”, potem tudi v resnici nič ne delaj.
Banda nehvaležna, bodo kmalu pogruntali, kaj so imeli in kaj pogrešajo.
Bistvo je, da ostaneš trdna in ne popuščaš za nobeno ceno – dokler se lepo ne
opravičijo in te ne začnejo ceniti, kot si zaslužiš.
Največji hec je ta, da tako lahko res dobiš kakšno delo – saj ni treba redne službe, mogoče
bolj kakšno pomoč v lokalu, trgovini, pri kakšnem podjetju po par ur na mesec?
evo, vožnja skoraj zastojn…
https://prevoz.org/
Ne daj se!
O ja.. “samoumevno” delo gospodinjenja ni nikoli cenjeno.. Žal so se navadili, da vse postoriš brez pomoči drugih. Ni pa še prepozno, da vsakemu družinskemu članu dodeliš gospodinjske opravke. Ti pa seveda išči službo še bolj intenzivno in naj nenujna gospodinjska opravila vzamejo pavzo.. Ti si vzemi pavzo- nisi njihova sluškinja.
In še nekaj- tudi mama lahko otroku vzgoji spoštovanje, empatijo, hvaležnost.. ne verjemi besedam nekoga, ki je napisal, da ni čudno, da jih nisi zmogla to naučiti, ker si mama.
Ja kako pa?
Daj malo več povej o tem kako se to naredi, v kakšnih pogojih se ta čustva razvijejo?
Tole kar je opisala avtorica je očitno polom, njej kot mami, z vsem njenim zgledom, to očitno ni uspelo.[/quote]
seveda ji ni uspelo, ker je pač predpražnik za vse. Če bi namesto pucanja, kdaj vzela prost dan in se zrihtala in šla po svoje bi 1. otroci ugotovili, da se gospodinjska dela ne opravijo mimogrede in kar sama, ampak je v to ravno tako vložen trud (tukaj je potrebna samo izkušnja, pogovor o tem ne pomaga)
2. videli bi, da je mama tudi svoja osebnost in ne nek brezimen predpražnik.
Sploh ni treba, da mama gre za cel dan po svoje. Nič pa ni narobe. Treba je le, da se otroku delovne navade privzgojijo, se pravi, da ne naredi vsega mama, ampak tudi otroci. Če pa je mami težko gledat, kako otroci “trpijo” ob pospravljanju (na kar namiguje On), pa bo valjda v imenu ljubezni, da se je ne bi komu zamerila, vse naredila sama. Mislim, da otroci ob tem sploh ne trpijo, če se pravilno pristopi. Kako pa je to, pa je stvar nove debate, za kar pa je v tem primeru itak že prepozno.
Res je, da veliko mam (žensk) tega brez moškega ne zmore, ni pa tako, da ne bi znale. Se najdejo.
In seveda in :On in Marko veselo pozabljata, da je velik del vzgoje tudi vzgled – otroci
ponavljajo, kar vidijo pri odraslih. In odrasla tukaj pač ni samo mama – vrli (odrasli) mož jo že
dlje časa ponižuje in dopoveduje njej in otrokom, da ona in njeno delo nista vredna nič.
Da o zastareli patriarhalni teoriji, da mama sama (brez moškega pri hiši) ne more doseči avtoritete in
spoštovanja lastnih otrok, sploh ne začnem.
Mogoče bi v tem primeru ravno odsotnost moža (ali vsaj ne njegovo direktno poniževanje) pomagala
tej ženski k boljši samopodobi in bi posledično lažje pridobila spoštovanje?
No, moja mami je bila gospodinja, torej ni prinašala konkretnih cekinov k hiši, otroci smo bili temu primerno razvajeni … ampak odnos je pa vseeno bil takšen, kot je treba!
Jaz jedro problema vidim v možu. Ker te v nič daje on, te v nič dajejo tudi otroci. Tukaj gre čisto samo za zgled. In tebe so očitno, morda celo nehote, morda pa čisto odkrito, tvoji rejniki dobro preparirali, da moraš biti tiho in srečna, ker imaš streho nad glavo in vsak dan topel obrok. Zato si tudi nisi upala privzdigniti glasu niti proti možu niti proti otrokom.
Ne vem, ali ima sploh smisel reči, da se z možem pogovorita, ker se mi zdi, da je vajin odnos bolj tako tako.
No, ja midva sva o tem nekoč že razpredala pa nisva prišla nikakor skupaj. Celo nasprotno. :/
veselo pozabljata, da je velik del vzgoje tudi vzgled – otroci ponavljajo, kar vidijo pri odraslih
Tile njeni otroci ne ponavljajo ničesar kar jim je ona bila za zgled, nič od nič. Še več celo zaničujejo jo pa jim je dajala res lep zgled topline in nežnosti, empatije, sočutja…. Nič niso pobrali po njej, ker za to niso imeli pogojev. Te pogoje bi moral zagotovit oče, ki pa je tu odsoten. Odsoten je odnos mame in očeta posledično so ostali otroci nevzgojeni in niso razvili ustreznih, bolje rečeno pričakovanih, čustev.
Najbolje bi bilo, ko bi starša uredila odnos ne pa da bi ona ostala sama, kar se pogosto svetuje takim ženskam. Takrat mora ona odigrat obe vlogi, ker je še neprimerno težje.
S tem, ko mora mama postavljat pogoje in branit meje, “umaže” svojo podobo ljubeče mame in to gre na škodo otrok, zato trdim, da sta potrebna oba starša v različnih pakovanjih.
No, ja midva sva o tem nekoč že razpredala pa nisva prišla nikakor skupaj. Celo nasprotno. :/
veselo pozabljata, da je velik del vzgoje tudi vzgled – otroci ponavljajo, kar vidijo pri odraslih
Tile njeni otroci ne ponavljajo ničesar kar jim je ona bila za zgled, nič od nič. Še več celo zaničujejo jo pa jim je dajala res lep zgled topline in nežnosti, empatije, sočutja…. Nič niso pobrali po njej, ker za to niso imeli pogojev. Te pogoje bi moral zagotovit oče, ki pa je tu odsoten. Odsoten je odnos mame in očeta posledično so ostali otroci nevzgojeni in niso razvili ustreznih, bolje rečeno pričakovanih, čustev.
Najbolje bi bilo, ko bi starša uredila odnos ne pa da bi ona ostala sama, kar se pogosto svetuje takim ženskam. Takrat mora ona odigrat obe vlogi, ker je še neprimerno težje.
S tem, ko mora mama postavljat pogoje in branit meje, “umaže” svojo podobo ljubeče mame in to gre na škodo otrok, zato trdim, da sta potrebna oba starša v različnih pakovanjih.[/quote]
Oče niti najmanj NI odsoten. Prisoten je vsak dan, kakor so prisotne njegove podcenjevalne
pripombe, žalitve, dajanje v nič. Vsakodnevno. In otroci to ponavljajo za njim.
Tudi ta “logika”, da bo mama “umazala podobo ljubeče matere”, če jim ne bo za predpražnik, mi
je čist hecna. Jest sem lahko popolnoma ljubeča mati, če se ne pustim poniževati, o postavljanju
mej pa itak nikoli nisva prišla skupaj, torej niti ne poskušam.
Ti pač trdiš, da tega mama ne zmore, jaz trdim, da to zmore z lahkoto (iz svojih izkušenj).
Jaz nisem nič pozabil. Mogoče si ti pozabila kaj prebrati od mene. :))
Seveda je velik del vzgoje tudi zgled. Otroci pa itak ponavadi gredo po liniji najmanjšega odpora. Če jim nekaj ni treba ali če jim ni zanimivo, zabavno oziroma naredi namesto njih nekdo drug, potem pač tega ne bodo počeli.
Jaz nisem nič pozabil. Mogoče si ti pozabila kaj prebrati od mene. :))
Seveda je velik del vzgoje tudi zgled. Otroci pa itak ponavadi gredo po liniji najmanjšega odpora. Če jim nekaj ni treba ali če jim ni zanimivo, zabavno oziroma naredi namesto njih nekdo drug, potem pač tega ne bodo počeli.[/quote]
To je čisto res, vendar tukaj ni problem lenoba otrok, njihovo neopravljanje dolžnosti – tukaj je problem
odsotnost spoštovanja matere (in žene) , nepriznavanje njenega doprinosa, njena samoumevnost in
(od očeta podedovano) mnenje, da ni nič vredna, ker ne nosi domov denarja.
Zato tudi moj predlog, da samoumevne zadeve neha opravljati in jim na ta način poskuša odpreti oči.
[/quote]
Temu se reče, da je odsoten. Sicer je tudi avtorica sama napisala, da je “Mož odsoten cele dneve”, tako da je dejansko res odsoten tudi fizično. Kakorkoli, za nastalo stanje sta odgovorna oba starša v sakem primeru, da ne bo zgledalo, kot je kdorkoli od njiju tega opravičen.
Jaz nisem nič pozabil. Mogoče si ti pozabila kaj prebrati od mene. :))
Seveda je velik del vzgoje tudi zgled. Otroci pa itak ponavadi gredo po liniji najmanjšega odpora. Če jim nekaj ni treba ali če jim ni zanimivo, zabavno oziroma naredi namesto njih nekdo drug, potem pač tega ne bodo počeli.[/quote]
To je čisto res, vendar tukaj ni problem lenoba otrok, njihovo neopravljanje dolžnosti – tukaj je problem
odsotnost spoštovanja matere (in žene) , nepriznavanje njenega doprinosa, njena samoumevnost in
(od očeta podedovano) mnenje, da ni nič vredna, ker ne nosi domov denarja.
Zato tudi moj predlog, da samoumevne zadeve neha opravljati in jim na ta način poskuša odpreti oči.[/quote]
Se delno strinjam. Lahko rečeš tako, vendar potem zgleda, kot da je vsa odgovornost na možu, na ženi (materi) ni pa prav nobene. Jaz pa pravim, da sta odgovorna oba. Ona bi prav tako lahko vsega tega moževega obnašanja ne dopuščala. S predlogom se pa strinjam. Vendar mora biti pripravljena tudi na posledice, ker bodo člani zagotovo sprva šokirani.
Temu se reče, da je odsoten. Sicer je tudi avtorica sama napisala, da je “Mož odsoten cele dneve”, tako da je dejansko res odsoten tudi fizično. Kakorkoli, za nastalo stanje sta odgovorna oba starša v sakem primeru, da ne bo zgledalo, kot je kdorkoli od njiju tega opravičen.[/quote][/quote]
Jasno, da sta kriva oba.
Ona bi pa pri pridobivanju spoštovanja morala začeti pri možu – in ne pri otrocih.
Če je ne ceni on, jo bodo otroci še težje….
Eno misel sem ravnokar prebral, ki paše v to temo.
Zelo neugodno je, če partnerja mislita, da nista dobila ravno najboljše možne izbire, posebej če tako misli ženska, saj se to močno opazi in čuti ter ustvarja velik psihični pritisk. Zadovoljstvo je velika askeza, posebej za žensko. Moški skrbi za to, da se zveza pomika naprej, ženska pa za to, da ne zdrsne nazaj.