Pozdravljeni !

Redno prebiram vprasanja in odgovore v Vasi rubriki , saj imam zal tudi jaz kar nekaj tezav z mojim partnerjem; moram reci, da se veckrat najdem v kaksni zgodbi ( neverjetno, kako so si nase zivljenske zgodbe lahko podobne, ne sicer v vsem pa vendarle) .
Najina zgodba se je zacele pred devetimi leti in kaj naj recem- bilo je prekrasno, polna , mocna ljubezen. Prvih pet let je bilo res krasnih: ujemanje skoraj na vseh podrocjih, intelektualnem, telesnem, skratka meni je bilo zelo lepo, posvecal se mi je , bila sva razen ko je delal vedno skupaj, nerazdruzljiva. Ostala sem brez sluzbe, zanosila in tako bila doma tistih lepih 5 let.
Bilo je nekaj denarnih tezav, saj smo ziveli skoraj samo od njegovih zasluzkov, tezave pa so se pojavile vedno, ko sem hotela si kaj kupiti zase: ocitki, zakaj pa to rabis, saj si doma, ali imas koga za katerega se hocem polepsati ipd.
Odlocila sem se, da grem v sluzbo. na zacetku je to spodbujal, ker pa sem dobila res v redu sluzbo, v kateri sem zelo zadovolnja se je zacelo. Najprej vse v hecu: se imate lustno, si raje v sluzbi kot doma ( kar pa ni res, saj delam skrajsani delovnik in sem doma prej kot druge mamice ), se zabavamo, imam sigurno kaksnega ” prijatelja ” ko pridem dobre volje iz sluzbe. Na take in se druge izjave sem se na zacetku smejala, vendar ni odnehal, sedaj po stirih letih je prislo tako dalec, da me zasmehuje skoraj vsak dan : povej s kolikimi si ze bila , ali imas tudi punce rada… samo ponizevanje, najin odnos je neverjeten: od dnevov ko je ” normalen ” in me ne zasmehuje do dnevov ko je non-stop tema o sexu , varanju, drugih moskih- od sosedov, do vsakega ki se njemu zdi lep, pa cetudi meni ni vsec. Ker je bilo ze tako hudo, da sem ga postavila pred dejstvo ali narazen ali poisceva pomoc : bila sva pri dveh razlicnih terapevtih, pri prvi je vsaj sel trikrat zraven, ko se je ” postavila ” na mojo stran je rekel: vse ste iste in zakljucil terapijo, pri drugi pa je ze po prvem obisku izjavil isto, tako, da sem sama se nekaj casa hodila, a kaj pomaga, za resevanje problemov sta potrebna dva. Sedaj sem noseca drugic, pa pravi : ni moj otrok, delala bova test. Pa sva se zmeraj skupaj.
Vem da je to nenormalen odnos, vem, da to kar dobivam od njega ni vredno moje ljubezni, pa vendarle upam – mogoce pa se bo spremenil.
Res ne razumen samo sebe, mecem ga ven , ko pa se zacne opravicevati, da se ne bo vec tako obnasal do mene popustim , res je potem ves ljubec, a kaj ko se stvari ponavljajo. Drugace moram povedati se to, da je do najinega sina res krasen. Le do odraslih ljudi je zelo negativen: vsi zivijo samo za varanje, lumparije, cel svet je gnil ipd, zenske smo vse iste…
Res ne vem kako naprej.
Lep pozdrav

Žal se vaš mož ne bo spremenil, tega ne pričakujte. Morda bi mu lahko pomagala le psihoterapija, na katero pa ne bi pristal, ker je po njegovem z njim vse v redu. On sam ni sposoben uvida lastne težave. V sebi je zelo negotov, sam sebi ne zaupa, da je kot moški dovolj dober, da je sposoben zadovoljiti vaše čustvene potrebe. Če ima morda tudi težave v spolnosti je to še dodaten razlog za nezaupanje v njegovo moško vlogo. Ker ne zaupa sam v vase, ne more niti vam. Zato je do vas oblasten, vede se ljubosumno, čeprav brez realnega vzroka. Taki moški pogosto partnerkam ukazujejo, kaj smejo in kaj ne, kako se naj oblačijo, včasih jim prepovedujejo ličenje, jih nadzirajo na vsakem koralu ipd.. Bojijo se, da bi bile partnerke privlačne in urejene in tako zanimive tudi za druge moške. Čutijo se ogroženi, ker prave ljubezni, do ženske niso sposobni. Tistih pet srečnih let, o katerih pišete, ko ste bili z njim zadovoljni, ste bili tudi od njega popolnoma odvisni, celo v finančnem smislu. Bili ste ves čas doma in imel je popolen nadzor nad vami. Zato se je počutil varnega, nihče ga ni ogrožal, ker vas je pravzaprav izoliral od zunanjega sveta. Z vašo zaposlitvijo se je vse to spremenilo in pokazala se je njegova prava narava. Če boste ostali z njim, se zavedajte, da svojega vedenja do vas ne bo spremenil, z leti se stvari pogosto še poslabšajo. Že zdaj vam brez vzroka očita, da otrok ni njegov, vi pa vse lepo mirno prenašate. Ali se ne zavedate, da to ni le hudo ponižanje, temveč tudi psihično nasilje. Vi potrbujete strokovno pomoč, da se ga boste lahko rešili in postavili stvari v svoji glavi na pravo mesto, da boste sploh razumeli zakaj pravzaprav gre in zakaj ste dovolili, da se vam to dogaja.

Alenka B

Pozdravljena,

Ne mislim, vem, da se mož ne bo spremenil na bolje, kvečjemu bo še slabši… žal. V času tvoje brezposelnosti te je imel v oblasti, ker te je finančno podpiral, sedaj ko pa si si našla zaposlitev, pa tega ne prenese, ne prenese tvojega pozitivizma, ne prenese nasmeha, zadovoljstva, zato še globje prodira s svojimi značilnimi grdimi, ponižujočimi besedami. Takšno obnašanje pomeni šibkost.
Ne pusti se mu. Bodi to kar si, veseli se s tem kar te veseli, smej se. Vem, da ga boš s tem še bolj jezila, ampak ne bodi mu več pokorna.
Ampak, ne razumem, zakaj si zopet zanosila, če si vedela kakšen je? Res ne razumem. Tvoje besede, da si upala, da se bo poboljšal, so prazne, saj si vedela. Zdaj, ko imaš svoj denar, resno premisli kaj boš s sabo in z otrokoma. Pri njemu pa ti, garantiram, ne bo bolje, celo življenje pa takšnih izpadov res ne boš prenašala…ali pa? Zberi končno pogum…

Srečno, natja

Pozdravljena,
Čim prej stran! Fant je verjetno še bolj bolan, kot se trenutno zdi. O kakršni koli ljubezni do vas – pa ni niti črkice, glede na vaš opis. Premislite: če bi vas imel rad, ali bi mu bila bolj pomembna vaša sreča, vaš nasmeh, vaš izgled, urejenost, življenjska energija, ali pa posmehovanje in zaničevanje, kar je samo maska za negotovost, ljubosumlje in egoizem.
Želim vam vso srečo in veliko poguma…NASI napisal:

> Pozdravljeni !
>
> Redno prebiram vprasanja in odgovore v Vasi rubriki , saj imam
> zal tudi jaz kar nekaj tezav z mojim partnerjem; moram reci, da
> se veckrat najdem v kaksni zgodbi ( neverjetno, kako so si nase
> zivljenske zgodbe lahko podobne, ne sicer v vsem pa vendarle) .
>
> Najina zgodba se je zacele pred devetimi leti in kaj naj
> recem- bilo je prekrasno, polna , mocna ljubezen. Prvih pet let
> je bilo res krasnih: ujemanje skoraj na vseh podrocjih,
> intelektualnem, telesnem, skratka meni je bilo zelo lepo,
> posvecal se mi je , bila sva razen ko je delal vedno skupaj,
> nerazdruzljiva. Ostala sem brez sluzbe, zanosila in tako bila
> doma tistih lepih 5 let.
> Bilo je nekaj denarnih tezav, saj smo ziveli skoraj samo od
> njegovih zasluzkov, tezave pa so se pojavile vedno, ko sem
> hotela si kaj kupiti zase: ocitki, zakaj pa to rabis, saj si
> doma, ali imas koga za katerega se hocem polepsati ipd.
> Odlocila sem se, da grem v sluzbo. na zacetku je to
> spodbujal, ker pa sem dobila res v redu sluzbo, v kateri sem
> zelo zadovolnja se je zacelo. Najprej vse v hecu: se imate
> lustno, si raje v sluzbi kot doma ( kar pa ni res, saj delam
> skrajsani delovnik in sem doma prej kot druge mamice ), se
> zabavamo, imam sigurno kaksnega ” prijatelja ” ko pridem dobre
> volje iz sluzbe. Na take in se druge izjave sem se na zacetku
> smejala, vendar ni odnehal, sedaj po stirih letih je prislo
> tako dalec, da me zasmehuje skoraj vsak dan : povej s kolikimi
> si ze bila , ali imas tudi punce rada… samo ponizevanje,
> najin odnos je neverjeten: od dnevov ko je ” normalen ” in me
> ne zasmehuje do dnevov ko je non-stop tema o sexu , varanju,
> drugih moskih- od sosedov, do vsakega ki se njemu zdi lep, pa
> cetudi meni ni vsec. Ker je bilo ze tako hudo, da sem ga
> postavila pred dejstvo ali narazen ali poisceva pomoc : bila
> sva pri dveh razlicnih terapevtih, pri prvi je vsaj sel trikrat
> zraven, ko se je ” postavila ” na mojo stran je rekel: vse ste
> iste in zakljucil terapijo, pri drugi pa je ze po prvem obisku
> izjavil isto, tako, da sem sama se nekaj casa hodila, a kaj
> pomaga, za resevanje problemov sta potrebna dva. Sedaj sem
> noseca drugic, pa pravi : ni moj otrok, delala bova test. Pa
> sva se zmeraj skupaj.
> Vem da je to nenormalen odnos, vem, da to kar dobivam od
> njega ni vredno moje ljubezni, pa vendarle upam – mogoce pa se
> bo spremenil.
> Res ne razumen samo sebe, mecem ga ven , ko pa se zacne
> opravicevati, da se ne bo vec tako obnasal do mene popustim ,
> res je potem ves ljubec, a kaj ko se stvari ponavljajo. Drugace
> moram povedati se to, da je do najinega sina res krasen. Le do
> odraslih ljudi je zelo negativen: vsi zivijo samo za varanje,
> lumparije, cel svet je gnil ipd, zenske smo vse iste…
> Res ne vem kako naprej.
> Lep pozdrav
>

Živjo!

Ta trditev tvojega moža, da drugi otrok sploh ni njegov, to me je spomnilo na to, da je enako izjavil tudi moj nekdanji mož – ko sem drugič zanosila (bila je nenačrtovana nosečnost). Tudi on je bil bolestno ljubosumen. Tudi jaz sem leta dolgo želela verjeti, da se bo spremenil na boljše, ampak dejstva so taka, da se take vrste ljudje nikoli ne spremenijo, ampak so z leti čedalje hujši. Zdaj sem ločena in sama živim v miru s svojima sinovoma. In včasih premišljujem o letih, ki sem jih zapravila v neumnem upanju, da se bo mož spremenil. To izkušnjo sem ti napisala zato, da bi se ti lahko prej odločila. Škoda je življenje zapravljati s človekom, ki ni vreden tvoje ljubezni. Kajti on te ne ljubi, to ti vsak dan dokazuje s svojimi izjavami in obnašanjem.

Veliko poguma ti želim!